Nomen est omen

Medtem ko si naslovni latinski rek navadno razlagamo v prenesenem pomenu, ga turška imena utemeljujejo dobesedno. Za njihovimi poimenovanji se vedno skriva pomen, izvirajoč iz vsakdanjega turškega besednjaka ali arabščine. Ženska imena navadno asociirajo na lepoto in nežnost, poimenovanja moških pa večkrat namigujejo na moč in pogum ali prijaznost, prijateljstvo in dobrosrčnost na drugi strani.

Na seznamu običajnih turških imen med drugim počivajo Gunes (sonce), Gonca (popek), Duygu (močno čustvo), Sevgi (ljubezen), Derya (ocean), Melek (angel) ... za ženske in Burak (strela), Ali (vzvišen), Emre (prijazna oseba), Ahmet (zahvaljujoč bogu), Levant (močan in čeden moški) ... za moške. Pogosta so tudi poimenovanja po času rojstva (Gun - dan, Bahar - pomlad ...), ob močni religijski tradiciji pa ni prav nič nenavadnega, če se nam nekdo predstavi kot Koran, Islam ali Ramadan - pa naj se sliši še tako bizarno smešno.

Pazartesi pazar

Med moje najljubše nakupovalne prakse in obvezne ponedeljkove rituale se uvršča obisk pazarja, s katerimi tedensko sprožujem logistično problematiko tlačenja minimalno petih kilogramov svežega sadja in zelenjave v skromno prostornino našega hladilnika. Pazar je raj za kuharice in kuharje, vegetarijance, gurmane in sila potrpežljive ljudi. Prerivanje v nepregledni množici navdušenih kupcev z velikimi nakupovalnimi vozički, vpijočihprodajalcev in kamikazno zaletavajočih se mam nam v dobri uri v roke potisne težke vreče, polne prvovrstnega sadja in zelenjave, za katere skupaj odštejemo maksimalno 3 evre. Mamljivo zloženo sadje in lesketajoča se zelenjava so obvezno turškega izvora ter zato skrajno sveži in bolano poceni. Poleg malancanov za 30 centov/kg, mandaric za 50 centov/kg, granatnih jabolk za 50 centov/kg in drugih vrtno-drevesnih dobrot se stojnice šibijo tudi pod težo dišečih začimb, riža, kuskusa, sirov, šalov, posode in drugih bolj ali manj uporabnih surovin.

Straniščna kultura

Vse višjo vojno napetost razbijam s humornim vložkom, ki se nežaljivo in neposmehljivo, a s presenečenim izrazom na obrazu in razpotegnjenimi usti dotika turške osebne higijene. Čeprav termin "straniščni humor" navadno namiguje na primitivno-plehke šale, se v našem primeru ne oklepa metaforičnega pomena in svoj fokus usmerja neposredno v turško kopalnico.

Mini vedro - obvezna dekoracija turške kopalnice

Zahodnjaki se ob krstnem vstopu v turško kopalnico neprepričljivo prestopajo in skeptičen pogled usmerijo v luknjo v tleh, ki nadomešča "klasična" stranišča. Stranišče alaturka je še vedno stalnica turških domov, a v sodobnih stanovanjskih različicah, kot na primer v našem bloku, ponuja alternativo z vgraditvijo sedečih stranišč.

Ko se sprijaznimo s čepečim wc-jem v mondenih restavracijah, šolski knjižnici in v domači kopalnici, nas čaka novo presenečenje. Zaman oprezamo za toaletnim papirjem, saj na njegovem mestu počiva zgolj živo rožnato vedro z vodo. V kombinaciji z obveznim milom za roke v vsakem, tudi javnem, stranišču lahko sami zaključite tukajšnje straniščnokulturne prakse. Modernim kopalnicam je prihranjena dekoracija v obliki simpatičnega vedrca, saj sodobne toaletne inačice posedujejo posebno, že vgrajeno cevko, ki jo reguliramo po principu umivalniške pipe.

v francoska stranišča vgrajujejo cevke

Pri vernih muslimanih so pravila osebne higijene za optiko naše kulture (!) še bolj bizarna, zaradi česar "straniščni diskurz" nemalokrat predstavlja plodno iztočnico za pogovore s tujimi soštudenti. :)

War-ried

... Turško letalstvo nad iraško-turško mejo (24ur) ...

... Turks 'losing patience' with PKK (BBC) (BBC) ...

... Military set to deal fatal blow to PKK (Zaman) ...

... Turško letalstvo napadlo položaje kurdskih upornikov (Dnevnik) ...

... Turkey 'kills 30-plus terrorists (CNN) ...

... Pina nad situacijo vse bolj zaskrbljena (Kultursoku) ...

Politični nemir

"Vsak Turek je rojen vojak," bi v prostem prevodu pomenili vzkliki protestnikov

Čeprav mi misel na zvok orglic, odmevajoč iz vladne palače, vzbuja skrb in sta portala 24ur in RTV Slovenije med mojimi najbolj obiskanimi RSS-i, že od nedelje pred ažuriranjem novic o predsedniških volitvah in drugih slovenskih aktualnostih preverjam novice v spletnih edicijah osrednjih turških časnikov. Večni turško-kurdski konflikti namreč v teh dneh dobivajo zaskrbljujoče razsežnosti, ki resno mejijo na vojne spopade.

nacionalizem v osnovnošolskih vrstah (foto: Pina)

Vest o nemirni politični sliki na skrajnem evropskem robu se je v zadnjih dneh natisnila tudi v slovenskem časopisju, vendar reprezentacije turške situacije močno odstopajo od njihove medijske predstavitve v domačem okolju. Medtem ko so slovenski mediji prepričani v diplomatsko rešitev spora, turška sedma sila že dober teden napoveduje rešitve s -silo. Da ne gre zgolj za novinarske vedeževalske sposobnosti pričajo tudi številni masovni protikurdski protesti in vidno povišan nacionalizem z bučnim militarističnim prizvokom.

masovni protesti tudi na eskisehirskih ulicah (foto: Pina)

Kljub več stokilometrski oddaljenosti se trenutna situacija reflektira tudi v Eskisehirju. Po glavnih ulicah odmevajo provojni slogani, sproducirani v jeznih grlih neprekinjene kolone vznemirjenih protestnikov. Depresivna temačnost kislega vremena poudarja intenzivno rdečo, ki v obliki nacionalne zastave kriči s pročelij hiš, mini zastavic v rokah nemara vsakega drugega mimoidočega, priponk na oblekah ter avtomobilov in drugih prevoznih sredstev - od taksijev, avtobusov pa do tramvajev. Z odločnim pogledom Ataturka se srečaš na vsakem koraku, policijske sirene so obvezne, njihov prodoren zvok pa se prepleta z odobravajočim hupanjem v podporo protestnikov in plapolajočim zastavam.

Obvezni protestni epicenter ob kipa Ataturka (foto: Pina)

In kaj se ob vsem tem podi po mojim mislih, me boste vprašali. Pravzaprav moji občutki niso povsem definirani, mentalni kaos pa potencirajo redni pogovori s turškimi prijatelji in sledenje medijem na eni strani ter antirastična in "give peace a chance" filozofija na drugi. Edina stvar, v katero sem prepričana, je dejstvo, da je turška politika nadvse kontradiktorna in predvsem kompleksna. Liberalci, ki podpirajo vojsko, mladi ljudje, ki ne protestirajo proti, temveč ZA vojno, levičarji, ki so proti demokraciji ... aaaaaaaaaaa

Satelitski posnetek Turčije bi bil v teh dneh - rdeč (foto: Pina)

Kakšna politična opcija ostane pacifističnemu levičarju? "To se že celo življenje sprašujem tudi sam," mi je odgovoril eden od profesorjev, ko sem nanj naslovila isto vprašanje.

Turkye, Turkye, Turkye

p.s.: Brez panike! (bi rekel D. Adams)

Družinski album

"Kakšna sta cimra?", je najpogostejše vprašanje, ki se redno zapisuje v mailih, izgovarja v skype pogovorih ali zgolj odzvanja med vrsticami. Ker sem bila s posredovanjem fotk dober mesec sebično zadržana, je skrajni čas, da vašo vztrajnost nagradim z vizualno-besednim opisom moje cimrske družine.

EMRE

Emre se s svojim skandinavskim videzom močno oddaljuje od povprečnega turškega profila in se uvršča na seznam najbolj zaželenih eksisehirskih fantov. Dolge čakalne vrste za članstvo v njegovem fan clubu ne manjša niti resna zveza. Status popolnega fanta brani s spretnim sukanjem kuhalnice, ekstra prijaznostjo, prostovoljno SOS službo za slovenske Erasmovce in izbranimi oblačili. Ko se ne otepa oboževalk, igra tam tam bobenček, gleda ameriške serije, ignorira jutranjo budilko, pridno dela v komunikacijski pisarni naše univerze in igra otročje računalniške igrice.

AHMET

Kljub "terorističnemu" imenu in videzu predstavlja enega najbolj prijaznih fantov - če spregledamo nabrit pogled in ostro odkritost. S teroristi ga povezujejo destruktivne težnje, ki jih sprošča s šraufanjem računalnikov, televizij in drugih tehničnih pripomočkov širšega sosedsko-prijateljskega kroga. Tehnično suverenost zasenčijo številni neutemljeni manjvrednostni kompleksi, ki zaobjemajo prepričanost o neznanju angleščine, fobijo pred svojo pisavo in poudarjanje neumnosti. Ko se ne opravičuje za vsako potencialno napako, bruha ob smradu in po enem (1) pivu, šprica po stanovanju z osveževalci zraka, po dve uri kofetka z mano in sanjari o odprtju trgovine z rezervnimi deli za bagerje.

NECATI

Čeprav sem se sprva bala deljenja stanovanja z dlakasto-mijavkajočo kepo in bila v prvih dneh obupana nad njeno hiperaktivnostjo, je naš mačkon na stereoidih postal nepogrešljiv člen naše cimrske družine. V enem mesecu se je že pridno udomačil (predvsem na mojo posteljo), še vedno pa navdušeno uniči, potrga, strese, prevrne, poje in pogrize vse, kar vidi. Kljub moškemu imenu ostaja njegov/njen spol še vedno enigmatičen. Amaterski izvedenci za mačje spole se strinjamo, da gre za svojevrsten primer mačjega transvestita.

Morsko-popotniški bayram

Antalya - Olympus - Kas - Kalkan - Oludeniz - Fethiye - Kaya Koyu

Ko je živo srebro v eskisehirskih termometrih zapuščalo rdečo območje in zagrizlo v hladno pot proti neprijazni ničli, sem se odločila za počitniško kljubovanje jesenski melanholiji. Svoje indijansko poletje, ležerno razpotegnjeno čez september, sem s popotovanjem po južni turški obali elegantno podaljšala še daleč v oktober. Ker sem letošnjo kvoto izležavanja na plažah izkoristila že na hrvaškem pesku, so bile bajramske počitnice zaznamovane predvsem s težko pričakovanim širjenjem geografskih, kulturnih, zgodovinskih in socialnih obzorij.

Olympus (foto: naključni zdravnik in prostočasni težak)

Obvezno udoben avtobus nas je po deveturni letalski postrežbi, stevardovim rednim odišavljanjem zraka in postankih v avtopralnici dostavil v mondeni Antaliyji. Po ogledu starega jedra, obdanega s hotelskim betonom, smo zasedle plastične (terasa-kind-of) stole v prenabasanem minibusu in se skupaj z vrečami krompirja, jokajočimi otroki v naročjih staršev in drugimi prenaparfumiranimi domačini teleportirale v Olympus. V objemu nasadov pomaranč, turkiznega morja in ostankov antičnega mesta, ovitega v meglice dima večnega ognja in šiše, smo definirale svoj idealno-tipski življenjski stil. Spanje v drevesnih hiškah, gurmanske odisejade v polležečem položaju na arabskih blazinah in brezskrbno čofotanje smo po dveh dneh z obžalovanjem zapustile in se ponovno zbasale v minibus.

V klife izdolblene grobnice (foto: neznana hiperaktivna mama)

Pot v turistično živahen Kas nam je prekrižal nov "prijatelj" (Dy)Namik aka Mitch Buchannan no. 2 in nam po skupnem čaju gostoljubno odprl vrata svoje sanjske obmorske vile. Čeprav sem ob njegovih samohvalnicah večkrat pritisnila tipko mute in odločno odbijala absurdne ženitvene ponudbe, smo z zvezdo Kalkana, potapljačem, učiteljem, umetnikom, poliglotom, upornikom, neustrašnim vodičem, vojnim veteranom, glavnim likom nizozemske proze in neustrašnim popotnikom preživele simpatičen dan, zaznamovan z adrenalinsko vožnjo z odprtim džipom, večerjo na terasi s pogledom na morje in večernim posedanjem na razgledni točki.

Oludeniz - raj na fotografiji in pekel za neklasičnega turizma željne obiskovalce (foto: Pina)

Z opravljanjem našega "dinamičnega" prijatelja smo po sušnih devetih mesecih celo priklicale dež, a priklepetanim kapljam hitro pobegnile v Fethiye in se po nasvetih turško-slovenskih znancev smo se nastanile v Oludenizu. Med pohajkovanjem med s kičem ovesenimi štanti in odmevanjem angleščine na vsakem koraku smo razočarane iskale opravičila za obljubljene superlative. Odkrile smo jih komaj naslednji dan, ko smo s turisti zasičeno obalo zamenjale z majavim ladijskim krovom in se odpeljale na celodnevno raziskovanje obalnih znamenitosti jugozahodne obale. Ker nismo želele ponoviti maratonskih pohodov za večerjo, cenejšo od skupnega seštevka vseh minulih nočitev, smo odpotovale v nazaj v Fethiye in se pri novem eskisehirskem kolegu najedle za eskisehirsko ceno (slab evro / kebab + ayran).

Buuuuuuu - Kaya Kuya (foto: Pina)

Inzulinsko zabavo v hotelu smo zjutraj nadaljevale enako gurmansko z obilnim turškim zajtrkom in se izdatno okrepljene lotile ogleda v klife izdolblenih grobnic v družbi samooklicanega in predvsem pijanega lokalnega vodiča. Po antični zgodovini smo potipale tudi z obiskom Kaya Kuye, grškega mesta duhov (in kač), in se po celodnevnem nastavljanju soncu skrile pod šotori mestnega bazaarja. Razočarane nad slabo in drago ponudbo smo se jezno usedle na bus in se napotile nazaj v naš Eskisehir - z najboljšim bazarjem, najbolj prijaznimi ljudmi ... a žal tudi z esejskimi nalogami, brutalno nizkimi temperaturami in novimi gospodinjsko-birokratskimi izzivi. Pa se ne bom pritoževala. Večina študentov popotniških počitnic sredi oktobra ne doživela niti za en teden. Večina na žalost tako slikovitih počitnic ne bo doživela nikoli ...

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

... ne pojejo zgolj primorski zabavljači Zmelkoow, temveč ob mrzličnem pakiranju za enotedensko potovanje po južni obali Turčije vzklikam tudi sama.

V naslednjih sedmih dneh bom offline in (zaradi težav s telefonom) nedosegljiva na obeh mobitelih, za nujne stvari pa me lahko poiščete tu:

Opravičujoče

slovensko-turški žur (foto: samosprožilec)

Če ste se ob moji blogerski abstinenci zbali, da sem nesrečno zaklenjena v sultanovem haremu, razstreljena v brutalni teroristični akciji ali se bojujem z življenjem po podleganju eni od številnih turških bolezni, vas moram razočarati. Praznost turških stereotipov, ki jih zamenjujejo kontrastno skrajno pozitivni življenjski pogoji, botruje k dejstvu, da vas bom še naprej vztrajno morila z obveznimi inozemskimi poročili z "zajebanim besediščem", kot bi rekel Bojan. :)

Opravičila za kratek offline tako krmarijo med študijskimi obveznostmi (in to ne po vzoru bolonjskega (kao) sprotnega dela), krstnim slovenskim obiskom (reportaža čaka na slovensko pošiljko fotk) in kolektivno cimrsko bolniško. Hkrati se ob popoldnevih ustavijo na čaju s sošolkami, zvečer vzdihujejo ob gurmanskih presežkih novih turških prijateljev in prostočasnih profesionalnih kuharjev, ujetih v enem telesu, se udeležujejo filmskih maratonov in mimogrede evforično načrtujejo enotedensko pohajkovanje po turški obali.

s slovenskimi obiskovalkami pred mojim faksom (foto: Jasna)

Ko razposajena četica opravičil končno odpeketa na zaslužene bajramske počitnice, pa se javim z izčrpnejšim poročilom in svojim verbalnim utrinkom pripnem tudi kakšno težko pričakovano fotko!

Ramazan: Od lačnih želodcev do polnočnega veseljačenja

Čeprav sem prepričana, da nizanje faktografskih podatkov o postnem mesecu ramazanu ni prehuda naloga niti za nemuslimansko slovensko mladež, je prvoosebno prisostvovanje postnim praksam prav posebno doživetje.

Zaradi v neločljivega prijateljevanja med religijo in kulturo je turški bioritem v času ramazana prilagojen predpisanim postnim načelom. Tudi rekreativni muslimani in redki ateisti svoje prebavne sokove navadno pretakajo v primernih nočnih terminih. Pravi ramazanski post, ki prepoveduje konzumacijo prekodnevnih energijskih okrepčil v podobi hrane in pijače, v urbanih turških predelih prakticira le majhna popuacija večinoma starejših vernikov, poljudnejše postne verzije pa so razširjene med približno dvema tretjinama Turkov. Večina se jih odloči za odrekanje hrane v sončnem delu dneva, vendar zaobide ortodoksna načela z gasenjem žeje. Nemalo je tudi takih, ki postenje prenesejo zgolj na izbrana področja in se tako za en mesec odpovejo alkoholnim spojinam ali prekinejo siceršnje cigaretne maratone. Močno zastopana pa je tudi kategorirja tistih, ki odločno ostane pri svojem dnevnem jedilniku, vendar iz »solidarnosti« do vernejših prijateljev, sosedov ali sorodnikov svoji prehrambeni verigi pripne nekaj dodatnih nočnih obrokov.

Če seštejete odstotek gorečih vernikov in njihovih »uvidevnih prijateljev«, dobite visoko številko tistih, ki ponoči lačno prilezejo na ulice, iskajoč zaslužene gastronomske užitke. Temu številu dodajte tudi osebje v restavracijah in trgovinah ter nesrečne posameznike, ki se ne morejo pohvaliti s cementno trdnim spancem. Masovnega navijanja budilk na polnočne alarme namreč odrešijo bučni bobnarji, ki s sprehajanjem po ulicah in sočasnim udrihanjem po gigantskih opnah prijazno in predvsem nežno opozarjajo na čas kosila. Če ste prešpricali ure osnovnošolske aritmetike ali pozabili zamenjati evropske mentalne matrice, lahko podoživite moj kulturni šok, ki me je stresel med nič hudega slutečim sprehajanjem v poznonočnem terminu. Medtem ko sem presenečeno buljila v neprekinjeno gručo živahno klepetavih ljudi, mi je pot prekrižal starejši moški, ki je nonšalantno udarjal po svojem bobnu. Med laičnim diagnosticiranjem njegove duševne bolezni sem skoraj trčila v nepregledno vrsto pred pekarno in se po ponovnem pogledu na levo roko, ki je razpoznala pozno nočno uro, zatekla v bližnjo restavracijo in z natakarjevo pomočjo osuplo iskala prosto mizo v drugem nadstropju.

Čeprav me pristvovanjem ramazanskim praksam neskončno zabava, pa me še bolj navdušuje misel na bliskovito prihajajoči bajram! :)