sreda, 28. november 2007

S snegom nad stres

Kako se spopasti s stresom pred zaguljenim jutranjim izpitom?
(Lekcija iz namišljenega učbenika Študentski FAQ)

Okoli 11h zvečer si skuhajte močno turško kavo, katere posledice vam bodo onemogočale spanec ob želeno zgodnji uri. Nekaj ur kasneje obupano vzdihujte ob računalniku, poskušajoč brati kompleksne filozofske teorije, in mirno zignorirajte cimrovo povabilo na skupinsko vseblokovsko kepanje na dvorišču.

Ko zamrznjene šipe zavibrirajo ob prešernem kričanju sosedov, v simbolični pižami zapustite toplo zavetje razgrete sobe in bosi odtacajte na balkon. Čeprav upajte, da boste ostali nevidno varni, vas bo v prvih petih minutah potrjeno zadelo minimalno 6-8 ledenih kep. Ko se bo vaš pogled, uokvirjen v zasnežene trepalnice, srečal s pordelimi nožnimi prsti, razmočenimi poletnimi hlačami, ki se skeleče zarezujejo v golo kožo, in posmehljivimi obrazi razposajenih mladeničev nekaj nadstropij nižje, naj vam prekipi.

Ker je pod vprašaj postavljena vaša čast, zapustite "julijansko" balkonsko pozicijo in se s tankimi supergicami, bundo, poveznjeno čez premočeno pižamo in kapo, ki zapuščeno počiva v omari, jezno prežarčite na bojno fronto. Za najmanj eno uro prevzamite vlogo najlažje in najbolj zaželene tarče, a se trudite razbiti svoj status s spretnim umikanjem premišljeno namerjenih kep, skrivanjem za avtomobili in vehementnim lučanjem sneženih povračil.

Ko se srčni utrip približa povprečnemu mišjemu pulzu, barva okončin konkurira izmirskim paradižnikom s ponedeljkovega pazaarja in je v vaših oblačilih več snega kot na cesti, se odločite za drugačno snežno zabavo. S časovnim strojem odpotujte nekaj desetletij nazaj in na vrtu postavite velikanskega sneženega moža. Pri tem ne pozabiti steči v kuhinjo po obvezen korenček in splezati na drevo za izbirčen izbor primerne metle. Ko je misija opravljena, se streznite ob misli nad brutalno zgodnjo jutranjo budilko in izpit. Čeprav si boste želeli svoje misli osredotočiti na Freuda, radikalni feminizem in postmodernistične teorije, vam neprekinjeno kihanje, skelenje in smrkanje tega zagotovo ne bodo dopustili.

Zjutraj se zbudite v skrajno sončen dan in se ob misli na nočno avanturo sprehodite po idilično zasneženem kampusu do kraja zločina, kjer odpišite enega svojih najboljših esejev. Preverjeno! ;)

torek, 27. november 2007

O Turkih, S01E03

Ob navdušujočem odkritju sicer naključnega časovnega vzorca tedenskih objav tudi tokrat torkov post posvečam mini seriji O Turkih. Če smo v drugi epizodi namišljeno kamero usmerili v odnos turškega moškega do predstavnice nasprotnega spola, v špico novega dela uvrščamo zgolj moška imena in v kader postavljamo njihove vsakodnevne navade in prijateljska razmerja.

Kljub izzivanju plagiatstva Moških zadev se scenarij tokratne epizode večkrat nevarno približa konceptu razvpite ameriške uspešnice. Že po nekaj dneh v Turčiji namreč ni težko ugotoviti, da so stereotipne predstave o gejih zagotovo večkrat resnične za turške moške kot za tarče stereotipov.

Turški pozdravi obvezno vključujejo prisrčne objeme in poljubčke. Telesni stik med moškima pa se še zdaleč ne prekine ob pozdravnih gestah. Povsem običajno je, da se moška držita za roke, pod rokami ali čez ramena ter se objemata in (prijateljsko) poljubljata na naključnih javnih mestih. Nič manj neobičajno ni, da se turška prijatelja povprašata za modne nasvete ("leva ali desna sraj'ca?"), si strižeta lase v naši kopalnici, imata resne pogovore o čustvih ali spita v isti postelji. Spita v isti postelji? Če a.) se prijatelju, sosedu ali celo cimru ne da domov/v svojo sobo, b.) ima prijatelj probleme in noče biti sam (ja, tudi to se dogaja!) c.) je v stanovanju zabava in posledična prostorska stiska s posteljnimi kapacitetami, se turški moški z veseljem stisnejo na isti postelji brez dramatičnih vložkov ali izbora alternative na mrzlih kuhinjskih tleh, kot smo navajeni v slovenski družbi.

Turški moški je običajno tudi velik metroseksualec. Njegova oblačila so skrbno izbrana (in zlikana), garderobna omara izdatno obtežena, min. 10dag želatine obvezne ne glede na dolžino (oz. prisotnost) las, soba premišljeno dekorirana, kuharske veščine na vrelišču in pogovori o čustvih vsakdanji.

Čeprav smo dekleta nad obnašanjem turških mož seveda navdušene, si težko predstavljam odzive klenih slovenskih pobov. Za humoren epilog tokratne serije si na mentalnem platnu poskusite naslikati svojega dobrega moškega prijatelja in ga teleportirajte v zgoraj opisane situacije. :)

ponedeljek, 26. november 2007

A Weekend in the City

Zahvaljujoč včerajšnjemu maratonskemu testiranju maksimalnega številna oseb na površini moje male postelje ob filmih in serijah, sem si ob ignoriranju jutranje budilke vikend nonšalantno potegnila v ponedeljek. Danes tako uživam v pravem nedeljskem dopoldnevu s kavo, pižamo in primernim glasbenim izborom.


(Bloc Party - Sunday)

Čeprav sem se čez vikend spet predajala objemu našega Eskisehirja in ideje o potencialnih izletih zamrznila s trenutnimi zimskimi temperaturami, dinamičen vikendaški urnik pušča posledice. Šprintanje do kinodvorane, ko se 15 min do pričetka predstave odločiš za ogled filma, šesturni nedeljski zajtrk pri nizozemskemu prijatelju, radikalni oblikovalski posegi v arhitekturno podobo sobe, še bolj radikalni oblikovalski posegi v svojo zunanjo podobo s frizersko misijo ob brutalnih jutranjih urah pri Tei, spopadanje z "muskelfibrom" od zvijanja na jogi, napenjanje trebušnih mišic na večernem "youtube in nargile (brez nargile) partyju", gledališki presežki s češko predstavo Faust v eskisehirski operni hiši, kuhanje slovenske večerje za izbrane povabljence, generalno čiščenja stanovanja in branjenje temperaturnih udarcev z nočnim zabubljanjem v Teino sobo in gledanjem butastih komedij pač opravičujejo (sicer neopravičeno) ponedeljkovo lenarjenje ...

četrtek, 22. november 2007

Medijska slava

Že druga časopisna objava moje čudovite fotografije v eskisehirskem osrednjem (in verjetno edinem) časopisu žal v tej ediciji - z razliko od minule - ne vključuje imena, priimka in premišljene poze z odprtimi usti in dviganjem kozarca v skrajno pijanski maniri, vendar ponovno priča o moji fotogeničnosti in sposobnosti dovršenih manekenskih poz. Ob tejle fotki bi mi sončna očala in vrtnice nedvomno pošiljali tudi slovenski fantje ... :)

torek, 20. november 2007

O Turkih, S01E02

Ob odsotnosti logične periodike objavljam novo epizodo v seriji zapisov o Turkih. Tokrat bomo žanrsko krmarili med komedijo, romanco in grozljivko, saj se posvečam izredno plodnemu (in večkrat neprijetnemu) področju - turškim osvajalnim tehnikam.

Čeprav se izogibam generalizaciji in izpetim stereotipom, med zaskrbljujoče visokim odstotkom turških fantov opažam podobne osvajalne vzorce, ki se močno približujejo evropskim predstavam o arabskih, mediteranskih ali bližnjevzhodnih tehnikah približevanja predstavnicam nasprotnega spola.

Tako za dekle povsem povprečnega videza ni nenavadno, da se ji a.) na zabavi, b.) v šolski kantini, c.) na ulici ali d.) na katerem koli drugem javnem prostoru mižikajoče približa kakšen turški samozavestnež in jo suvereno povabi na kavo, povpraša o telefonski številki ali še bolj neposredno artikulira svoja globaka čustva. Enako nenavadno ni niti, da po dekletovi hladnokrvni reakciji neumorno vztraja, jo po možnosti nadebudno zasleduje ali v najslabšem (in niti ne tako redkem) primeru svojo naklonjenost transformira v psihopatsko obsedenost. Če si tujka, je frekvenca repriz opisanega scenarija občutno višja in njegov razplet bolj dramatičen.

Čeprav imamo vse tuje študentke izkušnje z igranjem vloge v zgornji romantični komediji, se zdi, da ostajajo "težkokategorski" psihopati rezevirani zame. Z zmagovalnih stopničk tako maha eskisehirski sošolec, ki me že dober mesec nadleguje po telefonu (klici min 3x dan, redno pošiljanje bizarnih sms-ov), se prostovoljno javlja za pomoč sošolcem, s katerimi smo zadolženi za skupinsko delo, in me občasno zasleduje. Na drugem mestu je istanbulski znanec, s katerim sem v živo govorila max 2 minuti - očitno dovolj, da moj inbox redno polni z osladnimi mejli, me vabi na kavo, za katero bi se moral peljati 300km, in mi iz Istanbula pošilja uhane?! V pošiljanju daril je vešč tudi nesporni zmagovalec. (Dy)namik dejansko JE psihopat. Čeprav nima moje telefonske številke, za naslovnika svojih srhljivih (!) in neskončno dolgih klicev, sporočil in old-school pisem pooblašča slovensko kolegico. Med drugim sem od njega (naslovljeno na Erasmus office) dobila tudi paket s sončnimi očali in vrtnicami. Čeprav bi bila njegova nadležnost z lahkoto tema samostojnega posta, se mi že samo misel nanj skrajno gnusi, zato podrobnejšo opisovanje njegovih premišljenih tehnik ob vihanju nosa puščam ob strani. S tem hkrati zaključujem tokratno mini epizodo in obljubljam, da bom prihodnjič besedno osvetlila pozitivnejše strani Turkov.

nedelja, 18. november 2007

V mestu sultanov, kebaba in mošej

Izlet v Burso



Konstelacija je bila nadvse ugodna. Izpitna hektika, ki je klicala po izhodu v obliku sproščujočega izpita, toplo jesensko vreme, ki je stopilo prve ledene sveče, in sošolkino gostoljubno povabilo: "Kako lepo bi bilo, če bi me kdaj obiskala v Bursi." Bursa? Zakaj ne?

Ali raje: zakaj pa? Bursa kot prva prestolnica razvpitega otomanskega imperija ponuja privlačen zgodovinski vpogled v otomansko tradicijo. Vendar prvi sultani, status glavnega mesta in najpomembnejše turške mošeje niso edini zgodovinski presežki Burse. Mesto se ponaša z edinstvenim kulinaričnohistoričnim ozadjem. Z vrtečega kosa mesa so ravno tu postrgali krstni kebab, danes poznan pod imenom doner kebab, katerega mamljivi vonj se je iz Antolije kasneje razširil po vsem svetu. Če v odgovor uvodnemu vprašanju nanizamo še privlačne sredozemske temperature, živahen vrvež štirimilijonskega mesta in premišljeno vodstvo lokalne vodičke, ni potrebno dodatno argumentirati, zakaj smo ležerno sobotno jutro brez obotavljanja razblinile z brutalno jutranjo budilko.

Iskender (kebab) - slava mu! :) (foto: fotografsko nesposobna mimoidoča)


Pina: (s prisiljenim nasmeškom): "Dej hit slikej, ker tole čist preveč bolano dobr zgleda" / V Iskenderju (foto: lačna Neja)



Ko so na mizo pripotovali kastaner sekeri, preprosto nismo mogle sproducirati niti nekajsekundnega fotografskega nasmeška in takoj napadle eno najbolj okusnih turških sladic. (foto: Pina)

Ulu Camii, ena največjih in najpomembnejših turških mošej


Ker je sloviti Osman zaprt v bogato grobnico in obkrožen z molečimi verniki ...


... se je vanj s pomočjo "turbana" (=sarika) spremenila Cigdem (foto: Pina)

otomanski eye liner (foto: Pina)

četrtek, 15. november 2007

Obblogersko pisateljevanje

Čeprav se moje trenutno turško življenje približuje statusu celoletnih počitnic, dopustniško atmosfero razbijam z intenzivnim študijem in pridnim novinarskim delom. Poleg nadaljevanja že rutiniranih slovenskih (kulturno-)novinarskih misij, se na relaciji možgani - prsti občasno prelivajo tudi lastne turške izkušnje. Ob skodelici turške kave jih klepetavo ubesedujem v Zapiku, od danes naprej pa svoje monologe, ujete v pisemsko formo, vsake dva tedna odpošiljam tudi na valove Radia Študent.

torek, 13. november 2007

O Turkih, S01E01

Ob moji obsedenosti s serijami je vkomponiranje koncepta dramatičnega nizanja epizod preprosto neizogibno. Mini nadaljevanko o turških moških otvarjam s kratko teleportacijo na slovenska tla, ki jim vlada sveže izvoljeni predsednik, katerega izvolitev me že poldrugi dan neznansko zabava.

Je Turk turškega porekla, se sprašujejo turški mediji.


Čeprav me v prvi vrsti razveseljuje predvsem dejstvo, da politične niti ne bodo v rokah desnice (povrh vsega okupirane z držanjem ustne harmonike in prenašanjem panjev) in da bosta primorana Andraž in Bojan končno sleči svoje agitatorske majčke, omenjena dejstva nista edini vir navdušenja. Hahljam se predvsem med listanjem turških časnikov in preklapljanjem po tukajšnjih televizijskih kanalih. V turških medijih se je končno natisnilo ime države, za katerim zaman oprezam že vse od svojega prihoda. S pomočjo svojega skromnega turškega besednjaka in predvsem prijaznih prevajalcev kandidata in bodočega predsednika spoznavam tudi s turške leve in desne perspektiv, ločenih v različnih časnikih.

Ne glede na politično pripadnost in obširnost poročil iz Podalpja pa ni spregledano predsednikovo turško zveneče ime (opomba: link v angleščini!). Očitno so navdušeni, da Turki vladajo v še eni evropski državi (- če si dovolim nekaj skrajno plehkega sarkazma).


Ker vem, da ste po obetavnem naslovu razočarani nad mojim tokratnim pisanjem, vam obljubljam, da bom v naslednji epizodi O Turkih dogajanje usmerila proti bolj atktivnemu vrhu dramaturškega trikotnika.

To be continuous ...

nedelja, 11. november 2007

Martinovanje a l(/t)a-turka

Ker dvatisočkilometrska oddaljenost potencira patriotsko sentimentalnost, v turškem okolju vestno gojim tradicije, ki obkrožajo pristne nacionalne praznike. :) Če smo za 1. november s cimri zavzeto prižigali svečke, razporejene po kuhinji, se naučili nekaj slovenskih ljudskih in zvadili rojstnodnevne običaje, seveda nismo izpustili niti včerajšnjega praznika s privlačnim konceptom pitja vina. Da je bilo praznično vzdušje še bolj svečano, je poskrbela obletnica Ataturkove smrti, ki med Turki uživa nemalo pozornosti. "Zabava, zabava, zabava," je že ves teden nemo odmevalo v našem turško-slovenskem prijateljskem krogu.


Tako smo združili nacionalne prakse v Ataturk & wine party v našem domovanju. Sčasoma se je zabava osredotočila na drugo naslovno točko z izgovorom, da smo se Ataturku dovolj intenzivno posvetili že z obiskom njegovega muzeja dan prej in z dekoracijo moje sobe z njegovo privlačno podobo. Na zimproviziranih enoloških delavnicah se je tako turška javnost seznanila s fenomenom kuhanega vina, hkrati uživala v slovenskih kulinaričnih specialitetah (ki ob podatku o mojem lastništvu kuhalnice spodbijajo upravičenost "specialnega" samostalnika), družno zapela hit našega stanovanja Majolka in v zgodnji jutranjih urah zmrzovala na ulici ob pogledu na prve snežinke!

Ob koncu večera so se Turki strinjali o atraktivni naravi slovenskih praznikov in običajov, a se odločili, da bodo v bodoče namesto kuhanega vina še naprej obljubiljali zvestobo svojemu Efesu.

sreda, 7. november 2007

Facebooking

Virtualno življenje se že od nekdaj trdno prepleta z mojim vsakdanom. Po okornem kobacanju na Ircu sem shodila z ICQ-jem in urejanjem osnovnošolske skupinske domače strani, zravnala svojo spletno držo z MSN-jem in gtalkom ter jačala internetne nožne mišice z blogom, obsedenostjo z YouTubeom in urejanjem več spletnih strani. Za moje virtualne kondicijske treninge je FaceBook preprosto neobhoden ...

Pravzaprav sem idejo snovanja še enega spletnega središča z nesramežljivim razkrivanjem svoje zasebnosti zavračala zavidljivo dolgo. Življenje v turškem okolju pa me je prisililo k novi spletni misiji z besedami "You can't live in Turkey without FaceBook." (by turška sošolka)

In tako sem pred svoj obraz postavila knjigo ter se naselila v verjetno najhitreje razvijajoči se globalni vasi z milijonskim številom prebivalcev. V moji soseski se dnevno naseljuje vse več prijateljev in znancev, ki trkajo na moja vrata z različnimi darili, mi v poštnem nabiralniku puščajo fotografije in pisemca ter mi mahajo s sosednjega okna.

Zabava med predvsem četica profesorjev, s katerimi se redno dopisujemo, izmenjavamo filmsko-knjižno-glasbene predloge in si pošiljamo zabavne fotografije. Poleg predstavnikov profesorske vrste, obveznih slovenskih kolegov in mednarodnih znancev, med mojimi FaceBook prijatelji ne manjkajo niti cimra in turška družba, s katerimi se videvamo na dnevni ravni. "FaceBook ponuja svojevrstno komunikacijsko zabavo," se strinjamo. Pa čeprav iz sosednje v sosednjo sobo.

Se vidimo na FaceBooku? :)

nedelja, 4. november 2007

Autumn Agora 2007


Da je bilo samodiscipliniranje v obdobju izpitne hektike še težje kot ponavadi, je poskrbela Agora z rednim jesenskim zasednjem na naši univerzi. Eskisehirski šestmestni številki študentske populacije se je pridružilo še 1000 sovrstnikov iz Evrope, ki je štiri dni poglabljajo svoja znanja o drugih kulturah, multikulturni družbi, evropski prihodnosti (in evropskih praksah žuranja). Ker imamo tečaj spoznavanja tujih kultur Erasmovci že opravljen, smo svoje študijske horizonte širili zgolj na področju žura. Tako smo evropske vezi spletali na otvoritveni slovesnosti ob izbranih turških specialitetah in v skrajno formalnem dress codeu, uživali v tradicionalnem plesno-glasbenem programu, čarali na Halloween večeru in z živahnimi plesnimi gibi okupirali največji eskisehirski disko 222.

Po zabavnem intermezzu razglašam študijsko karanteno, v kateri ostajam zaklenjena naslednja dva tedna. Izpitni maraton otvarja jutrišnji krstni izpit, ki bo študijsko štafetno palico do prihajajoče sobote predal kar trem izpitom in dvema celournima prezentacijami. Joy and hapiness!

petek, 2. november 2007

Sosedski odnosi

Slovensko medsosedsko foušarijo v turškem stanovanjskem okolju zamenjuje pristni sobivanjski odnosi. Ko skozi kukalo zagledaš sosedin nasmejan obraz, si lahko obetaš pravkar pečeni presežek turške kulinarike, ob prihodu v sosesko so darila za dobrodošlico obvezna, dežurna izposojevalnica surovin v sosedovi kuhinji pa vedno odprta. Načelo recipročnosti je seveda obvezno. Ponujena pomoč je zaželena in vedno sprejeta, pogosto tudi neposredno izražena. Čeprav imam kot tujka nemalo privilegijev, naši fantje obratno pogosto vihtijo metlo na sosednjem hodniku, pomagajo pri gradbenih delih in skličejo delovne brigade za lažja fizična dela v pomoč starejšim sosedam. Mislim, da bi lahko naše sostanovalce z Duškotom na čelu poslali v turško šolo, kaj pravite?

Ko smo že pri razvpitem kranjskem kolegu, pa še izsek iz vsakdanjih medsosedskih komunikacijskih praks, ki bi jih amaterski ambasador vzpostavljanja reda in miru iz sosednje hiše nedvomno sprejel z iskrenim navdušenjem.