Sklepna (in neobjavljena) Zapikova kolumna Ob skodelici turške kave
Vrela voda potemni v svetlo rjavo, ko v dno kozarca sprosti vsebino male kavne vrečke. Med pasivnim mešanjem nastajajočega napitka pogled preusmeri s keramične skodelice na računalniški zaslon. »Zadnja kolumna,« zavzdihne, ko razmišljujoče odpira prazen dokument. Ko brez konkretne vsebinske ideje bodečo belino praznega virtualnega papirja avtomatično opremi z glavo kolumne, ji naslovna »skodelica kave« bliskovito natisne mentalni vsebinski koncept. »Zgodba o Turčiji je zgodba o kavi,« pomisli in med srkanjem krstnega požirka svoje misli s hitrim udrihanjem po tipkovici ubeseduje v oprijemljivejšo formo.
***
Stare grbave roke počasi privzdignejo mali porcelanasti krožnik, ki pokriva miniaturno skodelico. Črne oči, ugnezdene v razpacan okvir močnega črnila, se zazrejo v zasušeno kavno usedlino, razlito po notranjosti skodelice. Molčeče bolščanje v prihodnost izzove komaj zaznavnost živčnost na drugi strani mize. Mlado dekle z vznemirljivim pričakovanjem zre v oči, ki še vedno neslišno potujejo po njeni usodi. Ne da bi dvignila obraz, stara prerokovolka zamrmra besede, ki si jih njihove mlade prejemnice vedno tako goreče želijo. »Razdalja in nevarne situacije, v katere ga potiska služenje vojaškega roka, bodo samo okrepili njegovo ljubezen, ki se bo sprostila v popolno zakonosko zvezo ob ponovnem snidenju.« Dekle le s težka zadrži veselje, ki jo napolni ob prerokbi, ki v njene ušesne bobniče prijadra z nasprotne strani nizke orientalske mize. Samo nekaj temnih kavnih pack in šestmesečna mora čakanja postane peresno lahka.
***
Misteriozni ambient zamenja preprosta notranjost tradicionalne turške kavarne. Pod Alahovim simbolom, ki predstavlja edino dekoracijo skromnega prostora, se stari moški postavi molče upogibata nad oguljeno mizo. Ko se jima približamo, se v objektiv našega pogleda ujame lesena deska, obtežena z dvobarvnimi žetoni. Površina železne mize ob mimobežnem srečanju z dvema kockama spusti neprijetno jedek zvok. Starec na levi brez vidnega vznemirjenja vešče prestavi žetone na igralni plošči in med čakanjem na nasprotniko potezo k ustom, uokvirjenim s sivimi brkami, primakne malo porcelanasto skodelico močne črne kave. Samo ugiba lahko, kolikokrat poprej je držal ročaj iste kavne skodelice v zakajenem prostoru na vogalu svoje ulice in na enako lenobno torkovo popoldne rutinirano premikal prste ob igri tavle. Iz razmišljanj ga predrami prepevanje dobro znane kombinacije arabskih besed, ki skozi ogromna okna priplava v notranjost kavarne. Moški si popravi čepico na osiveli glavi in se počasi dvigne s stola, sledeč zvokom z minareta. Povsem enako kot že trikrat tisti dan, povsem enako kot že ničkolikokrat poprej.
***
Uglasbeno pozivanje k molitvi preglasijo bučni basi, ki z zvočnim tokom derejo po osrednji istanbulski ulici Istiklal. Z epicentra v eni od značilnih petnadstropnih barov se prerinejo v številne trgovine s spominki, zaobjamejo eno od mnogih kino dvoran, v kanonu zadonijo z uličnimi glasbeniki pred nizozemsko ambasado in za hip prekinejo pogovore, ki se med srkanjem iz velikega papirnatega kozarca mednarodne verige kavarn odvijajo na s spomladanskim soncem obsijani terasi. Druženje ob novodobni zamenjavi turške kave učinkovito napolni terasno v jedru sodobnega Istanbula. Pletene stole pod obledelim senčnikom zasedajo v naglavne rute ovita dekleta z ogromnimi sončnimi očali in modernimi evropskimi oblačili zapeljivih krojev. Ob le streljaj oddaljeni mizi se stiska gruča črnolasih fantov v skoraj identičnih vijoličnih srajicah, držeč vsak svojo cigareto. Za njihovimi hrbti gruča britanskih turistov, okitenih s fotoaparati in čepicami, mrzlično lista po turističnem vodiču, in potrpežljivo sodeluje v natakarjevem entuziastičnem biografsko-geografskem anketiranju. Poskrani v reko ljudi, ki se vije proti Taksimu, se s pogledom oddaljimo od moderno opremljene kavarne in v živahnem uličnem ritmu zajadramo v običajno istanbulsko dopoldne.
***
»Kahve istiyor musunuz?,« zasliši nekaj centimentrov nad seboj. Svoje pogled odmrzne z na mali avtobusni mizici razprte revije in brez besed prikima v odgovor. Stevard v mali plastični kozarec vešče nalije temno tekočino in se po ozkem prehodu previdno premakne proti zadku drvečega avtobusa. »Turška gostoljubnost res ne pozna meja,« se nasmehne ob previdnem držanju razgrete plastike in svojo pozornost zopet preusmeri na Zapikovo kolumno, ki ga zadnjič v besedah popelje v kraje, ki jih bo že tako kmalu spoznaval tudi prvoosebno.
