Kültür şoku

Turški omnibus

2008-08-29T23:48:00.002+03:00

Sklepna (in neobjavljena) Zapikova kolumna Ob skodelici turške kave

Vrela voda potemni v svetlo rjavo, ko v dno kozarca sprosti vsebino male kavne vrečke. Med pasivnim mešanjem nastajajočega napitka pogled preusmeri s keramične skodelice na računalniški zaslon. »Zadnja kolumna,« zavzdihne, ko razmišljujoče odpira prazen dokument. Ko brez konkretne vsebinske ideje bodečo belino praznega virtualnega papirja avtomatično opremi z glavo kolumne, ji naslovna »skodelica kave« bliskovito natisne mentalni vsebinski koncept. »Zgodba o Turčiji je zgodba o kavi,« pomisli in med srkanjem krstnega požirka svoje misli s hitrim udrihanjem po tipkovici ubeseduje v oprijemljivejšo formo.

***

Stare grbave roke počasi privzdignejo mali porcelanasti krožnik, ki pokriva miniaturno skodelico. Črne oči, ugnezdene v razpacan okvir močnega črnila, se zazrejo v zasušeno kavno usedlino, razlito po notranjosti skodelice. Molčeče bolščanje v prihodnost izzove komaj zaznavnost živčnost na drugi strani mize. Mlado dekle z vznemirljivim pričakovanjem zre v oči, ki še vedno neslišno potujejo po njeni usodi. Ne da bi dvignila obraz, stara prerokovolka zamrmra besede, ki si jih njihove mlade prejemnice vedno tako goreče želijo. »Razdalja in nevarne situacije, v katere ga potiska služenje vojaškega roka, bodo samo okrepili njegovo ljubezen, ki se bo sprostila v popolno zakonosko zvezo ob ponovnem snidenju.« Dekle le s težka zadrži veselje, ki jo napolni ob prerokbi, ki v njene ušesne bobniče prijadra z nasprotne strani nizke orientalske mize. Samo nekaj temnih kavnih pack in šestmesečna mora čakanja postane peresno lahka.

***

Misteriozni ambient zamenja preprosta notranjost tradicionalne turške kavarne. Pod Alahovim simbolom, ki predstavlja edino dekoracijo skromnega prostora, se stari moški postavi molče upogibata nad oguljeno mizo. Ko se jima približamo, se v objektiv našega pogleda ujame lesena deska, obtežena z dvobarvnimi žetoni. Površina železne mize ob mimobežnem srečanju z dvema kockama spusti neprijetno jedek zvok. Starec na levi brez vidnega vznemirjenja vešče prestavi žetone na igralni plošči in med čakanjem na nasprotniko potezo k ustom, uokvirjenim s sivimi brkami, primakne malo porcelanasto skodelico močne črne kave. Samo ugiba lahko, kolikokrat poprej je držal ročaj iste kavne skodelice v zakajenem prostoru na vogalu svoje ulice in na enako lenobno torkovo popoldne rutinirano premikal prste ob igri tavle. Iz razmišljanj ga predrami prepevanje dobro znane kombinacije arabskih besed, ki skozi ogromna okna priplava v notranjost kavarne. Moški si popravi čepico na osiveli glavi in se počasi dvigne s stola, sledeč zvokom z minareta. Povsem enako kot že trikrat tisti dan, povsem enako kot že ničkolikokrat poprej.

***

Uglasbeno pozivanje k molitvi preglasijo bučni basi, ki z zvočnim tokom derejo po osrednji istanbulski ulici Istiklal. Z epicentra v eni od značilnih petnadstropnih barov se prerinejo v številne trgovine s spominki, zaobjamejo eno od mnogih kino dvoran, v kanonu zadonijo z uličnimi glasbeniki pred nizozemsko ambasado in za hip prekinejo pogovore, ki se med srkanjem iz velikega papirnatega kozarca mednarodne verige kavarn odvijajo na s spomladanskim soncem obsijani terasi. Druženje ob novodobni zamenjavi turške kave učinkovito napolni terasno v jedru sodobnega Istanbula. Pletene stole pod obledelim senčnikom zasedajo v naglavne rute ovita dekleta z ogromnimi sončnimi očali in modernimi evropskimi oblačili zapeljivih krojev. Ob le streljaj oddaljeni mizi se stiska gruča črnolasih fantov v skoraj identičnih vijoličnih srajicah, držeč vsak svojo cigareto. Za njihovimi hrbti gruča britanskih turistov, okitenih s fotoaparati in čepicami, mrzlično lista po turističnem vodiču, in potrpežljivo sodeluje v natakarjevem entuziastičnem biografsko-geografskem anketiranju. Poskrani v reko ljudi, ki se vije proti Taksimu, se s pogledom oddaljimo od moderno opremljene kavarne in v živahnem uličnem ritmu zajadramo v običajno istanbulsko dopoldne.

***

»Kahve istiyor musunuz?,« zasliši nekaj centimentrov nad seboj. Svoje pogled odmrzne z na mali avtobusni mizici razprte revije in brez besed prikima v odgovor. Stevard v mali plastični kozarec vešče nalije temno tekočino in se po ozkem prehodu previdno premakne proti zadku drvečega avtobusa. »Turška gostoljubnost res ne pozna meja,« se nasmehne ob previdnem držanju razgrete plastike in svojo pozornost zopet preusmeri na Zapikovo kolumno, ki ga zadnjič v besedah popelje v kraje, ki jih bo že tako kmalu spoznaval tudi prvoosebno.

Tok tok, je kdo tu?

2008-08-27T11:37:00.003+03:00

Krivdo lahko natisnem na junijske izpitne pole, jo zbašem v popotniški nahrbtnik ali pa se obesim na tisto klasično pisateljsko o pomanjkanju inspiracije. Ne glede na to, katero od naštetih možnostih proglasim za žrtveno jagnje mojih svetlobno dooolgih blogerskih počitnic, bo nekajmesečna praznina v turškem virtualnem dnevniku ostajala enako globoka, (zadnji preživeli) bralci pa še vedno razočarani nad pomanjkanjem novic s skrajnega evropskega robu.

V času blogerske odsotnosti sem uspešno zaključila 3. letnik, štopala po vzhodu Turčije, se prebila skozi odisejado z Orient Expressom, preživela nesrečno z vlakom, s kombijem prečesala mitične pokrajine Finske, Norveške in Švedske, postopala po estonskih gozdovih, raziskovala urbane presežke Latvije, po sili razmer občudovala beneške gondole in beograjsko nočno življenje, absorbirala filmske zgodbe pod zvezdami na motovunskem filmskem festivalu, izležavala na istrskih plažah in se ves teden nacejala (= 2 pivi / teden) z razvpitim češkim pivom v zlati Pragi.

Ker vse kaže, da me bodo kulturni šoki še naprej vztrajno tresli, ostajam prilepljena na isti elektronski naslov v nestrpnem pričakovanju novih razlogov za oslinjenje blogerskega peresa!

Gökhanu ...

2008-06-01T11:14:00.010+03:00

An eye for an eye will leave us all blind (M. Gandhi)

Krvno maščevanje je zagotovo najtemnejši del turške kulture, ki procesom modernizacije navkljub še vedno aktivno živi in -mori. Kako nezrelo je, da besede v urejanju medosebnih odnosov zamenja nož? Kako zaskrbljujoče je, da plačevanje smrtnega davka ni rezervirano zgolj za stare tradicionaliste na nerazvitem vzhodu, temveč brutalno posega tudi med zahodno mladino? Kako neopisljivo grozno je, ko maščevalni nož kruto zareže v prijateljevo življenje ...

Televizijska zvezda ali raje lubenica

2008-05-22T13:38:00.006+03:00

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.

Odklop

2008-05-14T14:59:00.002+03:00

Ko sem po enotedenski aklimatizaciji zopet posvojila delovni ritem, je na našo oglasno desko priromalo obvestilo o počitniškem tednu. Po pozdravu počitnicam v obliki zabave presenečanja za cimrov rojstni dan in današnji vele-študetski paradi / maškaradi, zopet zapuščam Eskisehir in svoja jadra usmerjam proti egejski obali.

Festivalsko

2008-05-13T11:36:00.004+03:00

Medtem ko so rodno grudo obarvale barve mladosti z nemara mojim najljubšim festivalom, kranjsko festivalsko abstinenco uspešno kompenziram tudi v novem življenjskem biotopu. Po istanbulskem filmskem festivalu se znova predajam zgodbam s filmskega platna na eskisehirskem mednarodnem filmskem festivalu. Vsakodnevno čukanje v eni od šestih dvoran, raztresenih po (pred)mest(j)u, ob najbolj nenavadnih urah - od kurje zgodnjih jutranjih terminov do celonočnih projekcij, me je z zares odličnimi filmskimi deli učinkovito potolažilo po špricanju zadnjega LIFFe.

Festivalski utrip pa pospešuje tudi mednarodni poletni festival, ki z vrsto kulturnih dogodkov predstavlja enega osrednjih festivalskih dogodkov v naših koncih. Včeraj smo se (v busu skupaj s približno 200 mladimi, ležečimi, sedečimi in stoječimi v občutno premajhnem avtobusu) odpeljali na veliki otvoritveni koncert Koc Festa s trenutno najbolj vročimi imeni turškega (hard)rock scene. Po milah-lalah, ki običajno etiketirajo naše turško nočno življenje, je trša alternativa prav prijetno uravnotežila dosedanje glasbene vtise.

Iz družinskega albuma

2008-05-09T17:29:00.006+03:00

Z novim postom se vračam v počitniško atmosfero, ki sem jo v družinski družbi absorbirala poldrugi teden. Po večmesečnem spletnem vzdrževanju stikov smo se Sadarjevi znova združili na turških tleh. Za uverturo smo maratonsko prečesavali eskisehirske ulice ter njegovo družabno in kulinarično življenje. Da se nožne mišice ne bi prehitro ohladile, smo jih razgibali s sprehodom skozi frigijsko zgodovino v starodavnem mestu Midas Sehri. V skladu z nezdravim turškim življenjem smo dan v naravi podčrtali z nekaj masti z žara na popoldanskem pikniku v bližini omenjenega arheološkega presežka naše regije. Počasi smo se premaknili po zgodovinski premici in se ugnezdili v antiki. V Pergamonu, Efesu in Afrodiziasu smo podoživiljali grške čase, vez s sedanjostjo pa ohranjali v turističnem Kusadasiju. Za popoln turški itinerarij smo na deževno popoldne utaborili tudi v Pamukkalah, v kulinarično spominsko knjigo pa dan kasneje vpisali afyonski kaymak. Po slovesu od eskisehirskih prijateljev smo za veliki finale prihranili še Istanbul z vsemi pomembnimi mošejami, ladjico, barantanjem na pazarjih in vodno pipo. Anadolu ekspres me je še prehitro odpeljal nazaj v aktiven študijski ritem, ki bo še dva meseca družinske vezi prepletal izključno po virtualnih kanalih.

Hladni jutranji tuš

2008-05-06T10:43:00.005+03:00

Ob živčnemu iskanju primernega pokrivalo, ki bi kar najbolj učinkovito pokrilo nezavidljivo stanje naglavnega okrasja, preklinjam podjetje s plinom, ki topli vodi že šest dni vztrajno preprečuje pretakanje po vodovodih našega stanovanja.

Odsotnost tople vode ni edina nadloga, ki otežuje turški stanovanjski vsakdan. Na seznamu osovraženih podjetij kraljuje internetna družba, ki nas skoraj dnevno pošilja v kameno dobo z luknjanjem medmrežja (po Murphyjevem zakonu navadno eno uro pred oddajo eseja ali članka). V visoki frekvenci okvar jim konkurira električno podjetje. Vsakotedenske eko urice v soju sveč so sicer prav prijetne, istega pridevnika pa ne bi mogli uporabiti, ko pride do odklopa vode. Ko stanovanje porabi vnaprej plačano količino vode, pipe otvorijo stavko, ki jo prekini le nova vodna kreditna kartica, kupljena v komunalnem podjetju. In ko smo že pri komunali, ne moremo mimo čudaškega sistema za odlaganje smeti. Ker je na turških ulicah že zadosti krame, so se odgovorni nadvse pametno odločili, da jih osvobodijo vsaj "kant" za smeti. Odpadke tako na ulico odlagaš prosto - v vrečah ali kar tako, da pa estetika ulice vseeno ne bi preveč trpela ob dnevni svetlobi, je legalno smetenje pločnikov in cest dovoljeno samo po 7. uri zvečer.

No ja, saj ni tako hudo, kot se sliši. Po (dobesedno) hladnem jutranjem tušu se pač prileže znova pognati kri po žilah z odpiranjem ventilov jeze (edinih trenutno delujočih ventilov v našem stanovanju).

Spletna hibernacija

2008-05-03T19:18:00.002+03:00

Počasi se prebujam iz poznoaprilske spletne hibernacije, ki me je neobičajno dolgo ločevala od virtualnih "kulturnih šokov". Ni bil samo krstni vročinski val tisti, ki mi je preprečeval taborjenje pred računalniškim ekranom. V zadnjih tednih sem s kamero v rokah prečesala eskisehirske ulice in v družbi staršev prekrižalila zahodno turško obalo. Medtem sem se stežka poslovila od enega boljših mednarodnih prijateljev, prevzemala vlogo tete Justi, se ob tem še sama navlekla nekaj težav in nemočno zrla v koledar, s katerega so svetlobno hitro leteli dnevni lističi. Čeprav se okoli mene dogaja toliko stvari, da jih moja betica le s težavo procesira, ostaja turški "must do" seznam še vedno zaskrbljujoče dolg. Ko bi se lahko zabubila tudi v počitniško hibernacijo in ostala pogreznjena v turške sanje še kakšno leto ...

Pod nesvobodnim soncem

2008-04-20T15:20:00.002+03:00

Svojo potovalno tragedijo na bolgarski meji sem na Kultur Soku že ubesedovala. Razširenjena na vsesplošno turško potovalno problematiko pa se je zgodba natisnila tudi v aprilski ediciji Zapika.

Charliejevi angelčki na istanbulski misiji

2008-04-16T18:32:00.008+03:00

Charlieji angelčki v podobi Albine, Austeje in moje malenkosti so minuli vikend odfrčali v Istanbul. Angelski prisotnosti primerno je mesto opravičevalo rajsko prizorišče dogajanja z idilično vremensko sliko, ki je izletu avtomatično pripela nekaj nezanemarljivih dodatnih točk. Poleg neprestanega izrisavanja vzporednic s slovitimi filmskimi junakinjami je rdeče-rjavo-svetlolasa trojica zrla v platno Istanbulskega filmskega festivala, poležavala na bosporski obali, maratonsko srečevala nasmejane eskisehirske obraze, hranila svoj turistični alterego z nekaj obveznimi obiski muzejev, mošej in drugih istanbulskih znamenitosti, tekmovala v številu na novo pridobljenih žuljev in uživala v skrajno sproščujočem spomladanskem vikendu.

1, 2, 3 ... tut nefesen

2008-04-10T17:02:00.003+03:00

Moji telovadni rituali so v turškem okolju omejeni na vsakodnevne večkilometrske odisejade po campusu in mestnem jedru, večerno posakovanje ob temperamentni turški glasbi in jogo, ki ob odsotnosti aerobike, smučanja, kolesarjenja, teka in plavanja ostaja moja edina športna aktivnost. Nekajkrat tedensko - poleg rednega zviranja v domači sobi - tako pretegujem svoje krake v simpatičnem centru na rečnem bregu, ki poleg moje telovadnice z rednimi socialnimi aktivnostmi in pristnimi odnosi prevzema tudi mesto drugega doma.

V nekaj več kot polletnem prakticiranju starodavne znanosti, filozofije oziroma oblike rekreacije me je joga popolnoma prevzela. Sedenje z nogami za vratom, stanje na glavi, upogibanje v najbolj bizarne položaje in dviganje okončin v vse možne strani je pač nadvse zabavno. Poleg telesnih izzivov, (kao) ojačanih mišic in vidno povečano fleksibilnostjo pa me začenja navduševati tudi modrost, ki se počasi preliva v moje osebne filozofske nazore. :)

Življenje kot v filmu

2008-04-09T11:03:00.006+03:00

Zadnji tedni se (v nevarnih spiralah) vrtijo okoli mojega krstnega režiserskega projekta oziroma projektov, ki jih v okviru predmeta Producing & Directing pripravljamo z latvijsko-nizozemsko-madžarsko filmsko ekipo. Čeprav izgleda snemanje dokumentarnih filmov v prijateljskem krogu nadvse zabavno, pozitivne pridevnike večkrat zamenjujejo njihovi stresni in naporni bratje. Produktivnosti šestih kreativnih glav je skrajno pohvalna, občutno manj uspešno pa je usklajevanje enakega števila urnikov, vzdrževanje koncentracije, sprejetje skupinskih pravil in realizacija naših visokoletečih načrtov.

Tako naša ekipa dnevno pretiči skupaj najmanj dve uri, rezultati pa se še vedno niso materializirali v oprijemljivejša agregatna stanja. V dveh tednih smo spisali tri scenarije - od tega dva zavrgli, zadnji pa nam ni všeč, podelili 57 negativnih točk, na balkon zaprli 2 člana, popili 69 kav, mučili našo mačko, razbijali kozarce, delali načrte za poletje, spali na sestankih, se nekaj ur kregali, ali so posnetki študentov, ki si izposojajo knjige v knjižnici, klišejski ali ne, poskušali prepričati ostale člane, da je letenje z avionom na kraj snemanja ob minimalnem budgetu in odsotnosti časa nadvse utopično, gladili nesporazume o objavi fotk na Facebooku, se živčno "zlamljali" in se učili za izpite. Snemali film? Ah ne, do tja seveda še nismo prišli.

Vrtenje z derviši v Konyi

2008-04-05T17:17:00.000+03:00

Čeprav se izlet v Konyo bliskovito odmika na časovni premici, na lenobno aprilsko popoldne obujam zagotovo ene najlepših turških spominov (izleti so vedno zmaga!) in nostalgičen nasmeh kar naprej žalosto upogibam ob dejstvu, da je bila Konya naš zadnji zares skupni izlet.

1. april

2008-04-01T17:37:00.003+03:00

Prvi april je obvezno rezerviran za smeh, humor in norčarije, ne glede na potencialno mrščenje čela ob kupih dela in neprijaznemu vremenu.

Po misiji raziskovanja humorja na skrajnem evropskem robu, si moramo priznati, da se Turki in humor le redko opravičeno pojavljajo v istem stavku, čeprav nekatere zabavne izjeme seveda potrjujejo pravilo. Med slednje se uvršča tudi blazno komičen (v najširši definicija pojma) lik Nasrettin Hoca, osrednja figura skoraj vseh bližnjevzhodnih šal in zabavnih anekdot, ki je v seldžuških časih sejala smeh prav v našem mestu (na kar so seveda vsi Eskisehirčani blazno ponosni tudi tisoče let kasneje)

V upanju, da vas bo katera od njegovih nadvse humornih šal, ki jih trenutno sama prebiram v turščini, nasmejala na turobno prvoaprilsko popoldne, pripenjam nekaj primerov.

Nasrettin je sedel na obrežju reke, ko mu je z nasprotnega brega mimoidoči moški zaklical:

"Učitelj moj, kako naj pridem na drugo stran?"
Nasrettin Hoca je v odgovor zavpil: "Saj si že na drugi strani."

Nasrettin je po domači kuhinji lačno brskal za hrano. Ker ni našel ničesar, kar bi potešilo njegovo lakoto, se je odpravil na sprehod okoli jezera ob Aksehirju, po katerem je kot vedno plavalo polno rac, se usedel na tla in začel srebati jezersko vodo.
Mimoidoči so ga začudeno spraševali: "Častitljivi učitelj, kaj vendar delate?"
Hoca je mirno odgovoril: "Večerjam račjo juho."

Ponedeljek

2008-03-31T12:07:00.005+03:00

" ... whenever Monday comes, but whenever Monday comes
You can find me cryin' all of the time."
(The Mamas and the Papas)

"It's just another manic Monday ..."
(The Bangles)

"And where, where will you go and how will you know you didn't get it all wrong.
... It's just another Monday morning"
(Pulp)

"Monday you can fall apart ..."
(The Cure)

" I dont like Mondays,
I want to shoot the whole day down"
(Boomtown Rats)

Skoraj pozabljena ponedeljkova depresija mi je izžela še zadnje kaplje energije in potrebnega elana. "Novi začetki bi morali biti vendar lepi," si neprepričljivo prigovarjam med nemirnim premetavanjem po postelji in ob pogledu na zasolzeno okno upam, da bo hladen dež izpral ponedeljkovo melanholijo v optimistično aprilsko jutro.

Turški pirhi

2008-03-25T23:39:00.005+02:00

Čeprav v slovenskem okolju velikonočne praznike častim izključno zavoljo polnega hladilnika in prostega ponedeljka, se mi je osrednji krščanski praznik nekaj tisoč kilometrov od doma priljubil zaradi povsem drugačnih razlogov. Ne, nisem doživela razsvetljenja in se dala krstiti, temveč zgolj preživela nadvse simpatičen spomladanski dan.

Po deseturnem premetavanju na nočnem vlaku iz Konye smo se okrepčali in spočili s celodnevnim piknikovanjem pred Tjašinim blokom. Polemike o tem, ali naj pripravimo značilen turški zajtrk, ki ga vsi nadvse obožujemo, ali raje tipične velikonočne specialitete, smo rešili nadvse taktno in na piknik deko zložili tako pirhe in pršut kot tudi beli sir, čaj, paradižnik in olive, skombinirane z nekaj univerzalnimi čokoladno-marmeladnimi namazi.

Spomladansko idilo smo z velikonočnim aranžmajem prenesli tudi v domačo kuhinjo, ki je tako postala atrakcija širšega blokovskega prebivalstva. Preostanek dneva in večera smo sprejemali radovedne goste, ki so se smejali čudnim evropskim težnjam po barvanju jajc, ki jih nato tako ali tako poješ, in se slikali ob naši kuhinjski mizi. :)

Flower Power

2008-03-25T08:56:00.002+02:00

Hippie Party ob prihodu pomladi

Darilaaaaaa

2008-03-20T17:26:00.007+02:00

Kultura obdarovanja je v Turčiji zagotovo bolj razvita kot v naših logih. Od kar imam v žepu turški potni list, tudi sama aktivno zavijam in odpošiljam darila ter se predvsem navajam sprejemanja daril brez prerekanj o nepotrebnosti in slabe vesti.

Okoli daril sta se še posebej živahno vrtela zadnja dva tedna. Medtem ko sem skoraj vsako noč rezala, lepila, sestavljala, porisavala in popisavala darila za nemara najljubša Erasmus prijatelja, se je načelo recipročnosti potrdilo v prejetju nemalo simpatičnih presenečenj ob dnevu žena, obisku cimrovih sorodnikov in prijateljice iz Ankare. Najbolj pa sem bila vesela - pa naj se sliši še tako zelo osladno - tistih paketov, ki ovita v rumen poštni papir pripotovala iz daljne domovine. (ja, res se sliši osladno!)

Med njimi zagotovo izstopa današnji spomladanski paket, ki me je pričakal tik ob prihodu pomladi.

hvala mami! :)

Vaše razglednice so se z rožnatih sten moje sobe razrasle tudi v kuhinjo

HVALA!

V družbi pomaranč, čajev in bolanih sotrpinov

2008-03-18T16:44:00.003+02:00

Kljub nenehnih ugibanjem, ali je kriva čudaška vremenska slika, spomladanski veter ali zgolj neutrudna bakterija, nam še ni uspelo razkriti razloga za vsesplošno epidemijo gripe, ki je v zadnjih dveh tednih širši prijateljski krog pokrila z odejo, mu v roke potisnila čaj z medom in ga obkolila s posmrkanimi robčki. Čeprav se ob veličastnemu prihodu pomladi res ne želimo z zamašenim nosom in razbolelim grlom premetavati po posteljah (oz. jogijih, glede na to, da so postelje tu pravi luksuz), je vsesplošna bolanost včasih prav simpatično-prijetna. Ob sončnih dnevih zaviti v šale previdno posedamo v zavetju, ob večerih pa se zapiramo v karantene, oboroženi s filmi, vitamini in kolekcijo zeliščnih čajev. Če sem iskrena, mi družabni večeri z lupljenjem pomaranč, zavijanjem v odeje in smejanjem ob starih sezonah humorističnih komedij po neprekinjenem marčevskem nizu zabav nadvse ustrezajo. Da ne pozabimo, kako izgleda notranjost naših priljubljenih žurerskih zatočišč, in da se ne pozdravimo prehitro, pa vsake toliko le skočimo do centra in običajno horizontalno pozicijo zamenjamo z bolj dinamičnimi plesnimi alternativami.

P.s.: Da bolezen le ni tako prijetna, potrjujejo nedavne halucinacije, ki so pospremile moj vročinski val. Hvala prijateljem, ki so me rešili spanja na hodniku, me oblečeno spravili v posteljo in ne zavijali z očmi ob čudaških blodnjah. :)

Midas sehri: "Mala Kapadokija"

2008-03-17T10:18:00.004+02:00

Sobota je bila rezervirana za potepanje po frigijski zgodovini z obiskom Midas Sehri, starodavnega religijskega središča in naselbine iz 7. stoletja pred našim štetjem. Preplet naravne estetike, ki (po mnenju ene zadnjih številk National Geographica in Lonely Planeta) presega Kapadokijo, in človeške ustvarjalnosti, okvirjene s sončnimi žarki in obdajajočo puščavo je izrisal podobe, ki bodo zagotovo ostale vtetovirane globoko na spominske plošče (... in seveda v spletne albume) stotice udeležencev našega izleta. :)

Pikniki

2008-03-14T16:35:00.005+02:00

Turk XP

Čeprav je uvertura v turško kulturo piknikovanja zadonela v spremljavi dežnih kapelj, so spomladanski sončni žarki osvetlili pravo podobo pristnih turških druženj v naravi. Prijaznih dvajset stopinj smo v soboto pozdravili ob idiličnem in le slabo uro oddaljenem jezeru, kjer smo okupirali eno od že pripravljenih piknik miz in jo obtežili z izbranimi specialitetami z žara. Poleg celodnevnega konzumiranja mesno-zelenjavnih dobrot smo se navdušeno nastavljali toplemu soncu (ne brez rezultata! lalala), obudili nekaj otroških iger in horizontalno lego na nekaj ur zamenljali s sprehodi po osupljivi naravi, kjer smo presenečeno opazovali razširjenost fenomena turških piknikov.

Prostorno mizo in pravi žar so nekaj dni kasneje spet zamenjali trava, dekica in doma pripravljena hrana. Z jutranjim piknikom na eni od eskisehirskih zelenic med bloki smo počastili Jaap Ruurdov rojstni dan. Naj se sliši še tako "socialno", je bil piknik prav kraljevski: s torto, kiviji, viki kremo, borekom, sveže pečenimi kolači, sokovi, priborom, svečkami, prtički ...

Pripravite se: trend piknikov na prostem definitivno pripeljem tudi na slovenske (nemara celo kranjske) zelenice! ;)

Policija za petami

2008-03-05T22:52:00.003+02:00

Prva na seznamu stvari, ki jih ne maram v Turčiji, so nedvomno neprijetno vsiljivi moški. Čeprav razpoloženje večkrat razbijejo pretirano artikulirani plesni gibi v nočnih barih, skrajno romantični sms-i in čustveni izlivi na javnih mestih, so veliko bolj moteči predvsem tisti vsiljivi posamezniki, ki vzklijejo ob mraku na najbolj osamljenih ulicah v upanju, da jim bo katera od mimoidočih deklet skompenzirala odsotnost lastnega ljubezenskega življenja. Verjetno večina od moških, ki sedeč v svojem dekleta zalezujočem avtomobilu, nikoli ne bi zares realizirala namer, ki jih s sluzastim glasom šepeta v noč. Verjetno večina od pogosto priletnih zasledovalcev niti ne bi mogla ujeti svoje žrtve, opremljene z atletskim parom mladih nog, a zagoto jim uspe vsaj eno: narediti polnočno pot domov dolgo, neprijetno in morečo.

V polletnem pohajkovanju po samotnih turških uličnih labirintih sem razvila nemalo strategij za odganjanje nezaželenih zasledovalcev. Fiktivnemu pogovoru po mobitelu, potiskanju ključev v vhodna vrata prvega naključnega bloka, spremstvu prijaznih prijateljev, čepenju za avtomobili in šprintanju od glavne ulice do doma se je včeraj pridružila nova rešitev. Ko sem bila že prepričana, da sem znova posrkana v psihološki triler, sta iz "zasledujočega" avtomobila pokukali dve uniformirani postavi in mi ponudili prevoz do želene destinacije. Po daljšem zagotavljanju, da sem že čisto blizu in da se ne bojim, sta se vdala, a se počasi vozila ob meni skoraj en kilometer in mi pomahala v pozdrav šele ob vhodnih vratih.

Jutranje polnjenje praznih vreč

2008-03-02T16:08:00.004+02:00

Turki modrost o praznih vrečah, ki ne stojijo pokonci, obravnavajo z največjo resnostjo. Svoje želodce tako izdatno obtežijo že zarana z obilnim zajtrkom, ki ga nikoli ne predstavlja skromna skodelica kosmičev ali dolgočasna kombinacija kruha in marmelade. Okoli krstnega dnevnega obroka se je na skrajnem evropskem robu razvila prava kultura. Prvo jutranje hranjenje je ritual, ki zahteva veliko časa, čim več ljudi in predvsem – ogromno hrane. Miza je obvezno obtežena s kar najbolj kaloričnim naborom jedi, ki zaobjemajo jajčne omlete, pečen krompir, klobasice, enormne količine kruha, beli turški sir in za odtenek bolj zdrave zelenjavne priloge v obliki kumaric, paradižnika in oliv. Proces počasnega praznjenja prenapolnjenih krožnikov poteka ob vedno živahnem pogovoru in nepogrešljivem srkanju močnega pravega čaja, ki vsekozi brbota v dvonadstropnem čajniku na bližnjem štedilniku.

Čeprav skupni nedeljski zajtrka vedno potekajo v intimi domačih gnezd, so krstni spomladanski jutranji piknik prav po murphyjevsko razmočile hladne dežne kaplje. Pa vendar turška hrana okusa ni spremenila niti ob neprijetnem vetru, sedenje v zatišju smrek pa je samo potenciralo jutranjo zabavo!

Slovensko gurmanstvo

2008-02-25T11:13:00.004+02:00

Čeprav se težko ločimo od turške kulinarike, na skupnih večerjah občasno raziskujemo gurmanstva drugih evropsko-azijskih tradicij. Po nizozemskem vikendu je prišla na vrsto zopet slovenska kuhhinja. V loncu so brbotali njoki, v kozarce pa se pretakalo slovensko vino in borovničke. Po nadvse uspešnem petkovem prevzetju kuharske vloge na slovensko-turškem ženskem večeru sem lonce pristavila tudi v soboto. Končni rezultat je potrdil, da kri ni voda, saj je bila odsotnost primorske krvi edini ponujajoči se razlog, da so se moji njoki transformirali v gorenjske knedle v njihovem najbolj neestetskem kstremu. Za ceno prijateljstva, če citiram Jago, je večerja le poniknila v želodce povabljencev, nekaj porcij pa počivajoč v hladilniku še vedno čaka na naslednje žrtve.

Pipa miru

2008-02-22T11:33:00.000+02:00

Inhaliranje dišečih okusov iz vodnih pip (tur. nargile) je še ena od turških tradicij, ki odločno kljubuje globalizacijskim težnjam zahoda. Ob večerih iz številnih lokalov zadiši po jabolkih, mentolu, jagodah, bananah, limonah in vrtnicah. Ležeči na udobnih orientalskih blazinicah, ne zgolj mladina, temveč tudi starejši Turki, polnijo svoja od močnih tobakov navajena pljuča s privlačnimi sadnimi okusi in svoj stresni življenjski tempo zamrznejo z večurnim procesom sproščujočega kajenja, srkanja čajev in lahkotnega klepeta.

Ko sem svoje sarajevske spomine ovijala v gosti dim iz šiše, sem bila prepričana, da se bo tradicija celodnevnega poležavanja ob brbotajoči posodi z aromatiziranim tobakom preselila tudi v moj turški vsakdan. V domovini vodnih pip je nasprotno kajenje na mojem urniku zgolj ob posebnih priložnostih, kot je bilo uvodno druženje (oziroma zgolj eno v seriji druženj) z novimi mednarodnimi študenti.

Neskončne počitnice

2008-02-21T12:40:00.004+02:00

Tritedensko počitnikovanje je uradno končano. Mirno valovanje grškega morja je zamenjal natrpan urnik, svetlobno dolge filmske večere buljenje v šolske knjige, polnočne večerje potrpežljivo čakanje v vrsti za kosilo v kantini in brezciljno pohajkovanje po mestnih ulicah vsakodnevno vandranje na kampus. Še prijetno dvomestno temperaturno številko je zasnežil ponoven zimski val, ki se v zadnjih dneh podi po jugovzhodni Evropi. Pa vendar počitniška atmosfera še kar vztrajno lebdi nad Eskisehirjem. Večeri ostajajo dolgi, soba vedno polna pogovora željnih prijateljev in posedanja ob kavi neskončna. Naše počitnice se zaključijo julija.

Asure, vseživalski puding

2008-02-16T09:00:00.000+02:00

V zadnjem mesecu je zvonec našega stanovanja skoraj vsak dan zapel pod pritiskom roke katerih od žena iz bližnje soseščine. Razlog za kratek obisk je bil vedno enak. Na naši kuhinjski mizi je po odhodu počival asure, tradicionalni Noetov puding. Z eno najstarejših turških slaščic naj bi praoče nahranil svoj ladijski živalski vrt in čeprav religijska legenda zatrjuje, da naj bi kombinacijo preko 15 sestavin (vse od ječmena, suhih marelic in fižola pa do orehov, čičerike, fig ipd.) z užitkom snedli prav vsi živalski predstavniki, nenavaden okus sumljivo izgledajočega pudinga zagotovo ni med najbolj priljubljenimi jedmi od izvrstne kulinarke razvajenih turških želodčkov. Ker islam "slaščici" oziroma izgovoru za slaščico odmerja kar cel mesec po zaključku žrtvovalnega bajrama in živali našega stanovanja ob pogledu nanj vztrajno vihajo nosove in smrčke, se gosta zmes skoraj dnevno preliva po mojih prebvnih kanalih. Čeprav mi je nenavaden okus všeč, po celomesečnem pospravljanju zalog širšega sosedskega kroga še nekaj časa zagotovo ne bom pogrešala basanja z zelenjavno-sadno brozgo.

Vse poti vodijo v Ankaro

2008-02-15T15:33:00.006+02:00

V zadnjih dneh sem se nadvse amatersko spoprijemala s funkcijo turistične vodičke. Po tem ko sem se z novo garnituro Erasmus študentov ponesrečeno, a prav zabavno izgubljala v domačih logih, sem včeraj lokalno vodništvo nehote razširila tudi na širše turško območje. Ekipo svežih mednarodnih študentov sem suvereno usmerila na napačen vlak. Neprikladni odhodi naslednjih vlakov, poklapani obrazi in moje nerodno sestavljanje turške obrazložitve so prepričale biljaterja (?), da nas je z napol zastonjsko karto spustil vse do Ankare.

Če sem mislila, da turško prestolnico obvladam (in to samozavestno ubesedila tudi na glas :)), sem se precej uštela. K sreči je izgubljanje po velemestnih ulicah končal prihod naše drage Elif, ki me je razbremenila neusojene funkcije mestne vodičke in skupini veliko bolj vešče približala svoje rojstno mesto. Kljub nepričakovanemu mrazu in pomanjkanju časa za ogled vseh želenih turističnih atrakcij, nam je uspelo po nesreči zimprovizirati prav simpatičen valentinov (haha) izlet.

Javni prevoz za začetnike

2008-02-10T11:07:00.002+02:00

Ko pri Cherry opravite šnelkurz uporabe javnih prevoznih sredstev in absorbirano teorijo zvežbate tudi v slovenski praksi, se lahkopreizkusite v ultimativnem prometnem testu - v turškem javnem prevozu.

Zalistajmo po prvih straneg skripte o turškem javnem transportu in se seznanimo z osnovnimi tipi prevoznih sredstev:

TAKSI

Rumeni taksiji so poleg kebaba in mošej eden od najrazpoznavnejših turških simbolov. Izdatno dekorirani z verskimi nalepkami, umetnim cvetjem in nacionalnimi simboli v svetlečih odtenkih vas na svoje tigraste, usnjene ali rdeče žametne sedeže gostoljubno vabijo na vsakem koraku. Hitrost storitve postavljajo na prvo mesto, četudi za ceno ignoriranja rdečih luči, vratolomnih prehitevanj in mučenja pospeševalnega pedala. Poleg sproščenega adrenalina se vam ob odsotnosti predhodnih pogajanj obeta tudi sprostitev vsebine vaših denarnic, zato je opravljen tečaj iz Osnov pogajanja v turškem okolju obvezen pred vstopom v rumeno kureto.

DOLMUS

Fenomen križanca med avtobusom in osebnim avtomobilom je v gibljivih slikah učinkovito upodobila skupina prijateljev, zato opis prepušča mesto kratkemu filmčku iz končno odblokiranega YouTuba

AVTOBUS

Da se avtobusni prevoz vtisne v spomin, v Turčiji poskrbijo ustrežni stevardi, ki strežejo kavo, čaj, slaščice in kolonjsko vodico, sedežni red, ki se strikno upošteva tudi ob povsem praznem vozilu, ter prepovedana uporaba telefonov in drugih elektronskih naprav, ki te lahko stane vozovnice in posledičnega prihoda na zadano destinacijo. V avtobusni odisejadi niso nenavadni niti redni postanki v avto(bus)-pralnici, šoferjevo obvezno verižno kajenje, čiščenje oken kar med vožnjo, izdatno parfumiranje, brezžični internet in deljenje blazinic za spanje.

Odvito

2008-02-07T11:01:00.000+02:00

V zahodnjaških mentalnih enciklopedijah je ob pojmu turške ženske navadno naslikano dekle temnejše poti, ovito v naglavno ruto ali nemara celo niqabe, dolge tunike, ki konkurirajo čebelarskim modnim smernicam. Taista ženska hodi po drugi strani ceste kot moški, njene roke se še niso dotaknile volilnega lističa, mož jo zapira v kletno sobo brez oken in si jo deli z vsaj tremi drugimi ženami. Očitno s tovrstnih enciklopedij že dolgo nihče ni pobrisal navideznega prahu, saj svoboda turške ženske že skoraj stoletje ni več omejena s striktnim šeriatom, na koranu temelječim pravom. Zahvaljujoč reformam Ataturka, drznim feministkam in odločnim korakanjem proti evropski meji, sodobne ženske z lahkoto odvržejo naglavno ruto oziroma še več – v to dejanje so celo zakonsko prisiljene. V sekularizirani zakonodaji je nošenje muslimanskih ženskih pokrival prepovedano na številnih uradnih mestih, vse od šol in univerz pa do vseh vladnih uradov. Prizori pokritih deklet, ki pred predavanji na šolskem stranišču zlagajo rute, ali varnostnikov, ki ovitim ženskam ne dovoljujejo vstopa v nekatera javna poslopja, so povsem običajni in pogosti. Ob trenutni turški politični situaciji z radikalno desnim vladnim vrhom pa postajajo polemike o nošenju naglavnih rut vse bolj bučne in žolčne in zradiranje trenutnih zahodno-sekularizacijskih omejitev vse bolj verjetno.

Grško počitnikovanje

2008-02-03T22:10:00.000+02:00

Alexandropoulis - Didimoticho - Trainaupolis - Loutra - Alexandropoulis

Po bolgarskem incidentu sva si zaželeli sonca, morja, brezskrbnega počitka in predvsem - prijaznejših ljudi. Za vse našteto sva se zopet zapletali na mejah (kaj dela "ilegalski" žig!), a naposled našli zadoščenje s štiridnevnim počitnikovanjem v Grčiji.

Bolgarski ilegalki

2008-02-02T10:19:00.000+02:00

Ko sta najina prsta navdušeno pristala na veliki piki na levi strani bolgarskega zemljevida, sva bili z Jago trdno prepričani, da bova dvodimenzionalni podobi s papirja kaj kmalu dodali tudi žive podobe slovite balkanske metropole. Ko sva hlastali za informacijami na internetu, pri bolgarskih prijateljih in popotnikih, se po Eskishirju hvalili o najini počitniški destinaciji, kupili karto in se zvijali na neudobnih sedežih mednarodnega avtobusa, je bila realizacija najinega popotniškega načrta še bolj trdna. Pa vendar nama ni uspelo vzdihovati ob arhitekturnih presežkih, dešifrirati napisov v cirilici in se namakati v bulgarskih termah. Sredi noči je najine načrte odpihnilo arogantno dretje odurno nesramnega bolgarskega carinika ...

Sporen je bil Jagin mongolski potni list, ki je negativnemu protagonistu naše žalostne zgodbe simboliziral ilegalno prečkanje meje. Jagini poskusi obrazložitve zapletenega trodržavljanstva in vseevropske vize je odbilo stekleno okence, ki ga je z vehementno kretnjo spustil rasistično-len uradnik. Na pomoč nama ni priskočila niti stevardesa z angleško-bulgarskim jezikovnim ozadjem (in dodala: »Nič novega, ti Azijci vedno povzročajo težave«) niti avtorčina (nezaigrana) strategija objokanih bambi oči, protestiranje pred okencem ali kombinacija sredinočnega termina in polarnih temperatur. Stevardesa je z avtobusa hladnokrvno zalučala najino prtljago, carinik je namesto informacij o hotelu Jagi izročil poročilo o ujetju med ilegalnim prestopanjem meje, meni pa žig o zavrnjenem vstopu v Bolgarijo.

Prav filmsko je moralo izgledati, ko sva obupano sedeli na nikogaršnji zemlji z (dobesedno) šklepetajočimi zobmi, rdečimi očmi, lačni, jezni, premraženi in prestrašeni. Medtem ko se je polovica nesrečnega para vdala v usodo in bila prepričana, da bo bolgarska meja predstavljala mejo med življenjem in smrtjo, je razsodnejša kolegica poštopala makedonski bus, ki je naključno potoval v Istanbul. Za pametno plačilo, švercanje viskija in posodo potnega lista za nabavo cigaret sva s »kototamopijeva« busom dokaj srečno prispeli v turško metropolo.

Nočno avanturo je razblinilo rumeno istanbulsko sonce. Le nesrečen žig in neizkoriščena vozovnica sta pričala, da najhujša nočna mora žal ni bila sproducirana zgolj v najinih utrujenih možganih ... če zaključim nadvse filmsko.

Istanbulski vikend

2008-02-01T19:07:00.000+02:00

Istanbul, Istanbul, u tvojim očima, a na tvojim usnama poema (Kultur Shock: Istanbul)

Če so bili moji istanbulski potopisi še pred nekaj tedni prežeti z razočaranim podtonom in neprepričljivimi opisi, je po minulem vikendu v turški kulturni prestolnici podoba zloglasnega mesta dobila intenzivnejše odtenke in jasnejše obrise. Čeprav Istanbul težko uvrščam v sam vrh seznama svojih najljubših mest ali potencialnih prebivališč v bodočnosti, sem prepričana, da bo ostal kraj, kamor se bom rada vračala. Zaradi osupljive arhitekture, živahnega (četudi blazno utrujajočega) mestnega utripa, konglomerata ras, velikosti, barv, oblik, zvokov in kultur ... in predvsem zaradi in s prijatelji. Bo že res, da je v družbi vse lepše. Še posebej, če le-to poosebljajo moji najljubši »turški« punci, istanbulski prijatelji in sveža mednarodna spoznanstva.

Itinerarij: Ayasofia, Dolmabahce Sarayi, Yerebatan Sarayı (Bazilika Sarnıcı), Taksim, Kapalicarsi, Galata Kulesi, nešteto čajev, kebabov, Efesev, simitev, školjk in cig koft v random restavracijah in barih.

Z Mathijasem iz Švice (enemu od dveh švicarskih Mathijasev s popotovanja) :)

Gorusuruz!

2008-01-25T20:03:00.000+02:00

Evforično-sproščena atmosfera, ki jo je nad študente zgrnilo olajšanje ob koncu intenzivnega izpitnega obdobja, se je vdala pod diskretnimi solzami in cmoki v grlu, nastalimi ob slovesu prve garniture Erasmus študentov. Po skoraj polletnem cmokanju na z nacionalno kuhinjo obarvanih večerjah, gnetenju po prepolnih plesiščih, sproščenih filmskih večerih, mežikanju na predavanjih, raziskovanju naše gostiteljske države in predvsem nepopisni zabavi se za dobro polovico mednarodnih študentov turške sanje razblinjajo. "Nazaj v realnost," otožno skomigajo z rameni in s kislim nasmehom še zadnjič zakričijo "gorusuruz, se vidimo". Brez dramatičnih objemov, zvenečih govorov ali odvečnih sentimentalnosti - kot smo se strinjali pred tem. Seveda se bomo videli, kako le ne. Po najboljši polovici leta, ki smo jo preživeli skupaj, nas nekaj tako nepomembnega, kot je distanca nekaj tisoč kilometrov, že ne bo ločilo ...
Gorosuruz, Erasmovci. Se vidimo!

Vladno blokiranje YT-a

2008-01-22T15:36:00.000+02:00

Eden od najglasnejših odgovorov na večno vprašanje, zakaj Turčija ni v EU, se zagotovo ponuja ob raziskovanju turškega omejevanja svobode govora in vsesplošne cenzure. Javno tipanje po občutljivih temah, četudi le hipno in sramežljivo, te lahko ožigosajo s statusom kriminalca ter stopnji prekrška primerno denarno ali zaporniško kaznujejo, preostra peresa turška vlada vestno prelamlja, popularnokulturne vsebine pa pred lansiranjem v javna občila čaka prefiltriranje skozi sito stroge cenzure. Najstniške komedije se tako iz izvorne poldruge ure skrčijo na slabo uro, svobodomiselni možgani se skrivajo v mednarodnih zakloniščih, novinarji pa se na dnevni bazi srečujejo s korenitimi vsebinskimi popravki in uredniškimi zavrnitvami.

Čeprav vlada ne more enako intenzivno nadzorovati dogajanja na vsesvetovnem medmrežju, svoj oster pogled jezno usmerja tudi v spletna zbirališča neprimernih vsebin in jih enostavno radira z vsesplošnim blokiranjem. Po blogerskih portalih, erotičnih straneh in spletnih igralnicah pokra je mastno rdeče opozorilo zamenjalo tudi našo vsakodnevno spletno destinacijo YouTube. Ko je pred slabim letom nepridiprav malomarno udrihal po Ataturku, je prepoved uporabe priljubljenega video portala trajala skoraj pol leta, kar poraja strah, da bo razrežitev aktualnega problema terjala enako dolgo. Kakorkoli že, v polletnem bivanju v cenzuriranem turškem okolju sem že dodobra osvojila osnove prevzemanja lažnega IP-ja, ki mi odpira vrata do virtualne svobode.

Just a perfect day

2008-01-20T20:50:00.000+02:00

Jutranja izpitna hektika se počasi oddaljuje z vsakim brezciljnim korakom, medtem ko smeh, ki ga producira v šal ovito grlo, odločno zareže v megleno eskisehirsko dopoldne in se ob srkanju močnega črnega čaja zasidran na obraz za preostanek lenobnega sobotnega popoldneva in kontrastno razburljive noči prepusti brezskrbnemu lebdenju v miselnemu vakuumu.

Hos geldiniz!

2008-01-18T21:04:00.001+02:00

Gostoljublje je v Turčiji že pregovorno potencirano do skrajnosti. Medtem ko gostiteljev seznam obveznosti zaobjema zajetno pogostitev, brezhibno urejenost stanovanja ter dodelano postrežbo - navadno v posebnem salonu za goste (!) - turška obiskovalna kultura temelji na načelu recipročnosti, ki obiskovalcu narekuje enako aktivno angažiranost. Majhne pozornosti, materializirane v paketu domačih piškotov, bonbonier ali drugih sladko-simpatičnih daril, so nadvse zaželene, če ne celo obvezne.

Pomembnost današnjega popoldanskega obiska v podobi Ahmetovega širšega sorodstva, ter količina truda in časa, ki smo ju vložili v intenzivno organizacijo zmenkov med pomivalnimi krpami in ploščicami, maratonsko sesanje in dopoldansko taborjenje ob štedilniku, je premosorazmerno s številčnostjo daril, ki so odtehtala izmučujoče dvodnevne priprave. Naš hladilnik se znova šibi pod domačimi specialitetami turške kuhinje, pred polarnimi eskisehirskimi temperaturami me brani nov pleten šal, cimrov tekoči račun pa se je končno znebil rdečice, ki ga je oblivala pred posredovanjem sorodnikovih finančnih antibiotikov.

Kaditi kot Turek?

2008-01-15T23:16:00.000+02:00

Upravičenost priljubljene sintagme, ki najbolj zavzete nikotinske odvisneže primerja s turškimi kadilskimi navadami, bo očitno kmalu postavljena pod vprašaj. No, vsaj formalno ...

Sodeč na medle odzive v medijih in vsesplošno ravnodušnost bo očitno vidljivost v barih ostala zakoreninjena na skromnih sedem centimetrov, dimna zavesa še vedno učinkovito prevzemala funkcijo pisarniškega okenca, cigaretni ogorki pa estetsko tlakovali turške ulice, parke in druge javne površine.

Z birokratskim gašenjem turških cigaret novela novega zakona grozi z ugasnitvijo pomembnega kosa nacionalne tradicije in kulture. "Ah, pa bomo plačali tistih 25 evrov, kot kršenje protikadilskega zakona zaračunava predlagani zakon," tako brezbrižno komentira približno 25 milijonov turških kadilcev. "Da bi se odpovedali cigaretom?!," posmehljivo dodajo in z desnico, ki je ravno zaprla dnevni časopis z razburljivo novico, lačno sežejo v hlačni žep s sumljivo kvadratno izboklino ...

Odmor

2008-01-13T15:30:00.000+02:00

Turki so preprosto obsedeni z odmori. Enoinpolurni opoldanski počitek, ki zaklene vrata vseh trgovin, pisarn in stanovanjskih hiš; pavza za čaj in cigarete med še tako kratkimi gledališkimi, koncertnimi in kino (!!!) dogodki; nelogično pogosti postanki med avtobusnim popotovanjem; nepogrešljiv kofetarski oddih med postopanjem po mestu, predavanji ali celo nekoliko daljšim birokratskimi postopki ter seveda obvezni študijski odmori, ki se iz kategorije kulturne specifičnosti odločno premikajo na polje vseštudentske univerzalnosti.

Čeprav se izvijam z izgovori o hitri asimilaciji na tuje kulturno okolje, je verjetno tudi v Turčiji nekoliko problematično, ko petminutni študijski odmor prevzame novo (urno) časovno enoto, kot je to v storil med mojimi izpitnimi pripravami. :)

Izpitni triler

2008-01-10T11:36:00.000+02:00

Medtem ko se prestrašeno približujem medlim sencam v Platonovi jami, za seboj začutim tiho in pospešeno dihanje. Še preden zberem pogum, da se obrnem in identificiram neznanega zasledovalca, me za vrat nasilno zgrabi močna filozofska roka J. Lacana. V okorni turščini kličem na pomoč in se vztrajno branim z udrihanjem s težkimi teoretičnimi knjigami. Mukoma se izvijem iz zadušljivega izpitnega objema in se prestrašeno skrijem za najbližjim kupom zapiskov. Poskusim umiriti pospešen srčni utrip z miselno vizualizacijo idiličnih obmorskih podob z učbenika o turški kulturi. Sanjarije o spokojnem ležanju na samotni peščeni obali razblinijo glasni plesni ritmi. Ozrem se na steno, kjer so še pred nekaj trenutki poplesavale skrivnostne sence. Starodavne podobe na hladni kamniti steni je zamenjala projekcija aktualnih glasbenih videospotov. Ko se vedno bolj zmedeno oziram naokoli, se moje od sedenja za računalnikom rdeče oči srečajo z zloveščim pogledom Apparduraija. Njegove globalizacijske teorije bučno odmevajo v tihi votlini in potencirajo mojo tesnobo. "Ne stori mi žalega, sem samo prestrašeno žensko bitje," izdavim, ko pred mano jezno skoči marksistična feministka z odločno pridigo o posledicah negativne ženske samopodobe. Dovooolj! Želim si pobegniti. Iz votline, iz univerze, iz izpitne grozljivke, spretno posnete v stilu dogme 95. Stečem proti izhodu, dirjam mimo velikih oglaševalskih panojev, restavracij z mladoletnimi uslužbenci in izpitnih učilnic. Znebim se težke torbe s knjigami, ki mi otežuje tek, čez kratek čas odvržem tudi angleški pravopis, ki počiva v hlačnem žepu, in vedno bolj lahkotno poskakujem proti počitniškemu cilju. Zaskrbljen obraz zaguba razpotegnjen nasmeh: Izpitov bo kmalu konec ...

Virtualni fotografski album

2008-01-07T22:25:00.000+02:00

Ker sem hotela izkoristila svoja velika potenciala - silno fotogeničnost in spretno operiranje s fotografskim aparatom (hahaha) - sem preprosto morala povečati Picasin sindikat z lastnim fotografskim albumom.

Slovenska razglednica

2008-01-06T11:36:00.000+02:00

Svoje prakse oddajanja pošte nekaj dni po zaključku počitnic sem preselila tudi v svoj virtualni vsakdan. Zgoščene slovenske spomine tako pošiljam iz svojega Eskisehirja, kjer izkoriščam še zadnje počitniške trenutke v prijateljskem krogu in prežim v nizkem študijskem štartu, ki ga bo sprožilo prihajajoče izpitno obdobje.Po treh tednih popolnega študijskega bojkota, podčrtanega z neobremenjenim pohajkovanjem po dobro poznanih slovenskih barih, neskončnih pogovorih s slovenskimi prijatelji in sorodniki ter spanjem globoko čez običajno budilko, bo misija učenja še toliko težja.

Poleg aktualiziranja že obledelih podob starih prijateljsko-sorodstvenih obrazov sem se med slovenskim počitnikovanjem predajala najboljšim vodnim doživetjem, nasitila filmski apetit z obilnim Petelinjim zajtrkom, nadoknadila primankljaj slovenske kulinarike za tri mesece nazaj, slabo vest zbijala z razgibanjem krakov v zasneženem visokogorju, drsanjem in igranjem kao-hokeja, na dnevni bazi organizirala mini potopisna predavanja, nekoliko prekrojila prijateljsko shemo, odpirala novoletna darila, se sprehajala med svetlečimi geni in kromosomi po letošnjo tematsko dekorirani Ljubljani, bila zaprepadana ob nekaj šokantnih nosečnostih, boleznih in zvez v prijateljskih krogih, sentimentalno opazovala hitro rast sorodnikovih otrok, po dolgočasnih turških dramah končno obiskala gledališče, kjer sem dejansko razumela besedilo, uživala ob Janovih glasbenih presežkih, pogrešala turško družbo, prestrašeno telovadila z avtomobilskim volanom, skrajno uživala v udobju domače all-inclusive postrežbe, začudeno pohajkovala po renoviranem stanovanju, odštevala sekunde starega leta skupaj z romantičnim glasom Jana Plestenjaka ... :)

Čeprav sprva ni šlo brez obveznih kulturnih šokov, sem na koncu potolaženo ugotovila, da se morda sploh ne bo tako težko vrniti nazaj v rodno Podalpje.

Neuradni turški CPP

2008-01-04T15:28:00.000+02:00

Poleg razvpite kave, svetovno priljubljenih saven in kulinaričnih presežkov paket klasičnih turških asociacij obvezno zaobjema tudi neobičajne prometne trende. Zdi se, da se turški cestnoprometni pravilnik zaničevalno posmehuje evropskim pravilom in dodaja nabor povsem svojih členov, ki turški promet potiskajo iz vsakodnevne rutine do visoko adrenalinskih doživetij.

Izbor naključnih členov iz fiktivnega turškega cestnoprometnega pravilnika

1. Uradno potrjen CPP je sestavljen za nesposobne Evropejce.

2. Svetleče semaforske luči in barviti prometni znaki opravljajo izključno dekorativno funkcijo in enolični sivini cest dodajajo nekaj obvezno svetleče turške estetike.

3. Vestno upoštevajte pravilo desnega. Če zaradi motečih dejavnikov ne morete prehitevati po levi, odločno zapeljite na bankino in se pred spredaj vozeče vozilo prerinite po desni strani.

4. S svojim vozilom ne okupirajte celotnega cestišča. Na enem pasu je dovolj prostora za najmanj tri vozila.

5. Vedno mislite na pešce. Poskrbite, da bo glasba v avtomobilu dovolj glasna, da jo bodo razločno slišali vsi mimoidoči.

6. Pešec nima nikoli prednosti. Dokler si ne more privoščiti avta, vam ni enakovreden.

7. Komunikacija v prometu je ključnega pomena. Poskrbite, da se dovolj glasno derete skozi odprto šipo, izdatno uporabljajte hupo, ob hujših konfliktih pa sredi križišča ustavite avto in stopite do sosednjega vozila.

8. Prepričajte se, da je vaše vozilo vedno opremljeno z obvezno opremo, ki vključuje plišate živali in molitvenike na sprednjem ogledalu, najmanj dve turški zastavi na zadnjih sedežih, kolonjsko vodico ali osvežilec zraka čim bolj umetnih vonjev in plastično dekoracijo na armaturni plošči, zmotno pa izključuje varnostni pas.

9. Neprekinjena uporaba cigaret zmanjšuje voznikovo živčnost in potencira zbranost.

10. Praske na avtomobilu pričajo o voznikovi kilometrini in dinamični vožnji. Pogosto oplazite kakšen zid ali še raje naredite uslugo soudeležencem v prometu in se obdrgnite še v njihovo vozilo.

11. Kot narekuje že samo ime, so odbijači namenjeni odbijanju. Izkoristite jih pri bočnem parkiranju in prehitevanju.

12. Ne vozite vinjeni! Volan raje prepustite popolnoma treznemu mladoletnemu sinu brez vozniškega dovoljenja.

13. Bolj kot peljete bližje vozilu pred vami, bližje ste cilju.

14. Zavedajte se, da je večina poklicev, povezanih s prometom (policist, dvigovalec železniških zapornic ...) ustvarjenih izključno zaradi reševanja turške problematike nezaposlenosti.

15. Bodite ekološko osveščeni. Okolju prijazno zmanjšajte število avtomobilov z ekonomično vožnjo vsaj osmih oseb v vozilu.

16. Uporaba hupe: ko vam nekdo prepusti prednost, pohupajte enkrat (se ne uporablja), vozila, ki se ustavijo pred rdečo lučjo, bodrite z dvema zvočnima signaloma, na prehitevanje po desni (v nekoliko važni maniri) opozorite s tremi piski, ob izsiljevanju nekonotrolirano udrihajte po hupi, dokler vozilo ne izgnine z obzorja ali voznika ne premlatite in odstranite s cestišča.

17. Vozniški izpit je stvar prestiža. Najboljša šola je praksa, zato ne zaupajte dragim avtošolam.

18. Vsak avto, mlajši od 20 let, avtomatično opravi tehnični pregled.

19. Voznikov sedež ni prilagojen ženskim telesom.

20. Če Turčija šepa pri dajanju svobode na področjih politike, religije, spolne delitve in medijev, ta manko kompenzira vsaj s skrajno svobodnim prometnim režimom.

Yeni Yil

2008-01-01T18:56:00.000+02:00

Kljub uporabi enakega koledarskega sistema in univerzalnosti praznovanja novega leta se v turškem silvestrovanju odražajo močni islamski vplivi. Prehod iz starega v novo leto Turki večinoma praznujejo skromno in nepompozno - v odsotnosti predhodnega načrtovanja, organizacije silnih zabav in veličastnih ognjemetov. Najpogostejše so večerje v družinskem krogu ali zabava v bližnjih lokalih, ki z razliko od slovenskih klubov niso zakupljeni za zasebne zabave, program je povsem enak tistemu običajnih dni, le cene so običajno nekoliko višje.

Tako ni prav nič nenavadno, če reakcijo na vprašanje o silvestrskih načrtih dva tedna pred najdaljšo nočjo predstavlja zgolj začuden privzdih obrvi in vprašljivo bolščanje v avtorja vprašanja. Enake odzive pa bo pri "zahodnjakih" izzvalo vsesplošno mešanje božiča, novega leta in zahvalnega dneva. Moja opažanja potrjujejo tudi v virtualnem turškem vodiču Turkish Class, kjer trdijo, da "ljudje v Turčiji redko vedo, da se božiča pravzaprav ne praznuje iz 31. decembra na 1. januar. [ ... ] Zato ni prav nič nenavadno, če srečaš ljudi z božičnimi drevesci na novoletni dan ali pripravljanje purana za silvestrsko večerjo."

Po naštetih dejstvih in prvih javljanih tujih študentov, ki so novo leto praznovali v našem Eskisehirju, sem še bolj vesela, da sem novemu letu v pozdrav nazdravljala na skrajno zabavnem silvestrovanju v Ljubljani! Pa vse lepo v letu 2008!

Merry Xmas

2007-12-25T12:00:00.000+02:00

... smo s turško družbo glasno vzklikali že pred dobrim tednom ...

... sama pa vam - kljub odsotnosti sintagme "božični prazniki" v svojem ateističnem slovarju - taisto želim danes. Vesel božič! :)

Blišč in beda Istanbula

2007-12-24T11:25:00.000+02:00

Izlet v predbožični Istanbul

Čeprav božična atmosfera navadno pospešuje velemestni utrip in ustvarja čarobne urbane podobe, muslimanski prezir božičnega duha ne ponuja podobne potovalne izkušnje. Še več - decembrski bayram rezultira v upostošenih ulicah ter zaprtih muzejih in trgovinah, turobne obmorske zime pa idiličnemu Istanbulu zbijajo fotogeničnost in potovalno evforijo pretvarjajo v sproščanje apatičnosti v hotelski sobi. Pa vendar so se moje istanbulske travme pogosto prepletale z zanimivi ogledi, zabavnim druženjem s turško-slovenskimi kolegi in prijetnimi sprehodi ob pogledu na čudovito istanbulsko silhueto.

Pokopališče pred Sulejmanovo mošejo

Sultanahmet camii / Modra mošeja

Sestrska ljubezen ob Bosporju

Haremski vrtovi

Bernetičevi pred Topkapı Sarayı :)

Praznična turška prestolnica

2007-12-23T03:23:00.000+02:00

Kurban Bayrami v Ankari

Ker sem nonšalantno zignorirala ključno aktivnost Kurban Bayrama, sem bojkotiranje krvavega dela osrednjega turškega religijskega praznika skompenzirala z intenzivnejšim prakticiranjem veseljaškega dela. V odsotnosti svoje družine sem sem se po sračje odkotalila v nadomestno gnezdo k družinam eskisehirskih cimrov. Štiri dni smo tako sproščali adrenalin ob Ahmetovi "dinamični vožnji", absorbirali kulturno-zgodovinsko dediščino prestolnice, uživali ob izbranih specialitetah turške kuhinje in se nadružili za nadaljna dva tedna, ko bo naše siceršnje vsakodnevne stike zamenjala distanca 2000 kilometrov.

@ Slovenija

2007-12-23T00:21:00.000+02:00

Po žurerskih eskisehirskih nočeh, živčnemu grizljanju svinčnikov na jutranjih izpitih, potepanju po Ankari v družbi cimrov in njunih družin, zabavno-travmatičnih istanbulskih prigodah in prijetnemu celonočnemu taborjenju sem se ob brutalnih jutranjih urah izkrcala v domovini. Kar dva tedna bodo klice iz minaretov zamenjali cerkveni zvonovi, pohajkovanje po pazarjih raziskovanje novega kranjskega nakupovalnega centra in svobodno življenje na svojem udobje domačega gnezda. Ker je shema socialnih aktivnosti slovenskega obiska še dokaj nedefinirana, z veseljem pričakujem predloge za skupno druženje - da nadoknadimo trimesčno družabno abstinenco in se naklepetamo za prihajajočih sedem mesecev, ko bodo naši stiki znova omejeni na virtualne komunikacijske kanale.

Avtobusni luksuz

2007-12-19T02:16:00.000+02:00

Potovanje z avtobusi v Turčiji ni zgolj transportiranje iz točke A v točko B, temveč prava odisejada! O tem priča tudi dejstvo, da pričujoče besede posredujem medmrežju preko brezžične avtobusne povezave, medtem ko ušesa okupirajo radijske slušalke s temperamentno turško glasbo, prebavne trakove polnijo slaščice, ki jih prijazno servira uslužni stevard, pred polnočnim spanjem pa me brani srkanje iz skodelice kave. Šesturno popotovanje iz Ankare v Istanbul bo ob vsej potencialni zabavi očitno nanizal novo neprespano noč po vseh decembrskih insomnijah, ki so dosegle vrhunec z izletom v Ankaro. Reportaža je v izdelavi, morda jo posredujem že v slovenskem okolju. :)

Predbožična kreativnost

2007-12-13T12:06:00.000+02:00

Brez nekaj božičnega dekorativnega kiča preprosto ne gre niti v turškem okolju. Poleg adventnih koledarjev, s katerimi so naše stene okrasili pozorni starši (hvala :)), je v središču pozornosti predvsem papirnata smrečica deformirane oblike, ki jo postopoma okrašujejo naši obiski. Vsaka novoletna bunka oz. krog se tako ponaša z avtorstvom enega od naših prijateljev, ob navdušenosti nad revolucionarno idejo novoletne jelke, poznane zgolj s televizijskih zaslonov, pa so njihov trud, čas za sproščanje artističnih teženj in sestavljanje teksta, zabavno navdušujoči.
Zdaj nestrpno čakamo samo še darila ...

Kapadokijaaaa

2007-12-11T15:37:00.000+02:00

Goreme - Urgup - Derbent Valley - Zelve - Pasabag Valley - Kaymakli (podzemno mesto) - Ihlara Valley - Kervansaray

Raziskovanje turških naravnih lepot, sprehajanje skozi slikovito zgodovino, pohajkovanje po religijskih tradicijah, preverjanje statusa vinorodne pokrajine, nazdravljanje z močnim raki, poplesavanje ob trebušnih plesih, zlomljene noge, osnovnošolsko zabavanje na zadnjih sedežih avtobusa, od turških slaščic obremenjeni želodci, kepanje, klavstrofobična podzemna mesta, očarljive vasice, najboljša družba in pravi turški utrip. KAPADOKIJA!

Fotke: Erwin, JB in Pina
Glasba: Black - Wonderful Life - uradna himna izleta
S slideshow programi, konvertiranjem in objavljanjem se je dva popoldneva mučila: Pina
V glavnih vlogah: najbolj fotogenični Erasmus študentje

Sinterklaas / Miklavž Dinner Party

2007-12-06T16:47:00.000+02:00

Ker so razlogi za zabavo vedno dobrodošli, je pomembnost nizozemskega praznovanja Miklavža primerljiva z našim Božičem, Turki pa podobnih praznikov ne poznajo, čeprav ključni protagonist izhaja prav iz njihove države, je bila organizacija Miklavževega žura preprosto obvezna.

Mmmmm ...

Uradna fotka ob pogrinjku (Pina, Tjaša, JB, Erwin in Tea) Slovenska večerja (matevž!) na kamping mizi v moji sobi

Miklavževo obdarovanje

Katera ga bo izžrebala? Pripravljanje tombole ob sveže pečenih miškah

Napočil je čas za ... odpiranje daril!

Neuradni del

Vsi prisotni in vprašljivo prisebni: Gonca, Serkan, Levent, Ahmet, Sheyma, Erwin, Jan Bert, Tjaša,Tea, Emre in Pina (Necati je po glavni vlogi v simulaciji Levjega kralja zaspala na moji postelji na hodniku)

Neslikovni epilog: razstur v sobi in kuhinji, posledično spanje na hodniku, budilka ob 8. zjutraj, 3-urno pospravljanje in pomivanje ter še en super turški spomin!

Aleluja!

Veseli december

2007-12-02T21:48:00.000+02:00

V skladu s pridevnikom, ki obvezno veseljači ob zadnjem koledarskem mesecu, sem december otvorila skrajno veselo.

Petkov večer je bil rezerviran za proslavljanjem konca midtermov v mednarodni družbi. Čeprav je načrt izgledal skrajno preprosto, se je večer spremenil v pravo vseeskisehirsko odisejado, ki se je pričela z iskanjem trgovine, nadaljevala z iskanjem odprte trgovine, kasneje preusmerila fokus na iskanje odprte trgovine z alkoholom in se končala s triurnim (!) oprezanjem za lokacijo zabave s pošiljanjem min. 20 sms-ov na min. 20 ugasnjenih telefonov, mrzličnim klicanjem za orientacijske napotke in najbolj bizarnim delom s čakanjem na pravi tram postaji, za katero se je izkazalo, da sicer nosi pravo ime, a je slučajno 2km oddaljena od želenega cilja (z istim imenom). Vse to pri -6 stopinjah in simbolični obleki z najlonkami in krilom. Čas, porabljen v iskalne namene, sva s Tjašo izkoristili za maksimalni izkoristek zabave s plesom do jutra, napenjanjem smejalnih mišic in občutno bolj zabavno pot domov.

Po treh urah spanja, ki so ga prekinile jutranje gledališke vaje, se je zabava nadaljevala z obiskom slovensko-ameriških prijateljev iz Ankare. Ko je že kazalo, da bo večer minil v znamenju klepeta in zgodnje postelje, se je večerni urnik spontano popačil ... Kombinacija premiernega usposobljenja Teine šiše, nenačrtovanega obiska nizozemskih kolegov in dejstva, da je vsak prišlek prinesel drugačno alkoholno pijačo, je občutno zavalovila načrtovan dogajalni tok. Zabava se je končala s plesanjem nizozemskih narodnih plesov na štanc iz 90-ih, fatalnimi posledicami Samove alergije na mačke, pretepaško grožnjo in kasnejšim prijateljskim obiskom soseda iz drugega bloka (!), stimulacijo nogometnega navijanja, dnevno svetlobo in praznimi steklenicami.

Ob jutranjem pogledu na razbolele glave v moji bližini in celodnevno misijo novinarskega pisanja sem bila vesela, da je Efes Pilsen tako dober, da mi ni potrebno posegati po žganih pijačah.

S snegom nad stres

2007-11-28T14:25:00.000+02:00

Kako se spopasti s stresom pred zaguljenim jutranjim izpitom?

(Lekcija iz namišljenega učbenika Študentski FAQ)

Okoli 11h zvečer si skuhajte močno turško kavo, katere posledice vam bodo onemogočale spanec ob želeno zgodnji uri. Nekaj ur kasneje obupano vzdihujte ob računalniku, poskušajoč brati kompleksne filozofske teorije, in mirno zignorirajte cimrovo povabilo na skupinsko vseblokovsko kepanje na dvorišču.

Ko zamrznjene šipe zavibrirajo ob prešernem kričanju sosedov, v simbolični pižami zapustite toplo zavetje razgrete sobe in bosi odtacajte na balkon. Čeprav upajte, da boste ostali nevidno varni, vas bo v prvih petih minutah potrjeno zadelo minimalno 6-8 ledenih kep. Ko se bo vaš pogled, uokvirjen v zasnežene trepalnice, srečal s pordelimi nožnimi prsti, razmočenimi poletnimi hlačami, ki se skeleče zarezujejo v golo kožo, in posmehljivimi obrazi razposajenih mladeničev nekaj nadstropij nižje, naj vam prekipi.

Ker je pod vprašaj postavljena vaša čast, zapustite "julijansko" balkonsko pozicijo in se s tankimi supergicami, bundo, poveznjeno čez premočeno pižamo in kapo, ki zapuščeno počiva v omari, jezno prežarčite na bojno fronto. Za najmanj eno uro prevzamite vlogo najlažje in najbolj zaželene tarče, a se trudite razbiti svoj status s spretnim umikanjem premišljeno namerjenih kep, skrivanjem za avtomobili in vehementnim lučanjem sneženih povračil.

Ko se srčni utrip približa povprečnemu mišjemu pulzu, barva okončin konkurira izmirskim paradižnikom s ponedeljkovega pazaarja in je v vaših oblačilih več snega kot na cesti, se odločite za drugačno snežno zabavo. S časovnim strojem odpotujte nekaj desetletij nazaj in na vrtu postavite velikanskega sneženega moža. Pri tem ne pozabiti steči v kuhinjo po obvezen korenček in splezati na drevo za izbirčen izbor primerne metle. Ko je misija opravljena, se streznite ob misli nad brutalno zgodnjo jutranjo budilko in izpit. Čeprav si boste želeli svoje misli osredotočiti na Freuda, radikalni feminizem in postmodernistične teorije, vam neprekinjeno kihanje, skelenje in smrkanje tega zagotovo ne bodo dopustili.

Zjutraj se zbudite v skrajno sončen dan in se ob misli na nočno avanturo sprehodite po idilično zasneženem kampusu do kraja zločina, kjer odpišite enega svojih najboljših esejev. Preverjeno! ;)

O Turkih, S01E03

2007-11-27T15:40:00.000+02:00

Ob navdušujočem odkritju sicer naključnega časovnega vzorca tedenskih objav tudi tokrat torkov post posvečam mini seriji O Turkih. Če smo v drugi epizodi namišljeno kamero usmerili v odnos turškega moškega do predstavnice nasprotnega spola, v špico novega dela uvrščamo zgolj moška imena in v kader postavljamo njihove vsakodnevne navade in prijateljska razmerja.

Kljub izzivanju plagiatstva Moških zadev se scenarij tokratne epizode večkrat nevarno približa konceptu razvpite ameriške uspešnice. Že po nekaj dneh v Turčiji namreč ni težko ugotoviti, da so stereotipne predstave o gejih zagotovo večkrat resnične za turške moške kot za tarče stereotipov.

Turški pozdravi obvezno vključujejo prisrčne objeme in poljubčke. Telesni stik med moškima pa se še zdaleč ne prekine ob pozdravnih gestah. Povsem običajno je, da se moška držita za roke, pod rokami ali čez ramena ter se objemata in (prijateljsko) poljubljata na naključnih javnih mestih. Nič manj neobičajno ni, da se turška prijatelja povprašata za modne nasvete ("leva ali desna sraj'ca?"), si strižeta lase v naši kopalnici, imata resne pogovore o čustvih ali spita v isti postelji. Spita v isti postelji? Če a.) se prijatelju, sosedu ali celo cimru ne da domov/v svojo sobo, b.) ima prijatelj probleme in noče biti sam (ja, tudi to se dogaja!) c.) je v stanovanju zabava in posledična prostorska stiska s posteljnimi kapacitetami, se turški moški z veseljem stisnejo na isti postelji brez dramatičnih vložkov ali izbora alternative na mrzlih kuhinjskih tleh, kot smo navajeni v slovenski družbi.

Turški moški je običajno tudi velik metroseksualec. Njegova oblačila so skrbno izbrana (in zlikana), garderobna omara izdatno obtežena, min. 10dag želatine obvezne ne glede na dolžino (oz. prisotnost) las, soba premišljeno dekorirana, kuharske veščine na vrelišču in pogovori o čustvih vsakdanji.

Čeprav smo dekleta nad obnašanjem turških mož seveda navdušene, si težko predstavljam odzive klenih slovenskih pobov. Za humoren epilog tokratne serije si na mentalnem platnu poskusite naslikati svojega dobrega moškega prijatelja in ga teleportirajte v zgoraj opisane situacije. :)

A Weekend in the City

2007-11-26T12:05:00.001+02:00

Zahvaljujoč včerajšnjemu maratonskemu testiranju maksimalnega številna oseb na površini moje male postelje ob filmih in serijah, sem si ob ignoriranju jutranje budilke vikend nonšalantno potegnila v ponedeljek. Danes tako uživam v pravem nedeljskem dopoldnevu s kavo, pižamo in primernim glasbenim izborom.

(Bloc Party - Sunday)

Čeprav sem se čez vikend spet predajala objemu našega Eskisehirja in ideje o potencialnih izletih zamrznila s trenutnimi zimskimi temperaturami, dinamičen vikendaški urnik pušča posledice. Šprintanje do kinodvorane, ko se 15 min do pričetka predstave odločiš za ogled filma, šesturni nedeljski zajtrk pri nizozemskemu prijatelju, radikalni oblikovalski posegi v arhitekturno podobo sobe, še bolj radikalni oblikovalski posegi v svojo zunanjo podobo s frizersko misijo ob brutalnih jutranjih urah pri Tei, spopadanje z "muskelfibrom" od zvijanja na jogi, napenjanje trebušnih mišic na večernem "youtube in nargile (brez nargile) partyju", gledališki presežki s češko predstavo Faust v eskisehirski operni hiši, kuhanje slovenske večerje za izbrane povabljence, generalno čiščenja stanovanja in branjenje temperaturnih udarcev z nočnim zabubljanjem v Teino sobo in gledanjem butastih komedij pač opravičujejo (sicer neopravičeno) ponedeljkovo lenarjenje ...

Medijska slava

2007-11-22T20:13:00.000+02:00

Že druga časopisna objava moje čudovite fotografije v eskisehirskem osrednjem (in verjetno edinem) časopisu žal v tej ediciji - z razliko od minule - ne vključuje imena, priimka in premišljene poze z odprtimi usti in dviganjem kozarca v skrajno pijanski maniri, vendar ponovno priča o moji fotogeničnosti in sposobnosti dovršenih manekenskih poz. Ob tejle fotki bi mi sončna očala in vrtnice nedvomno pošiljali tudi slovenski fantje ... :)

O Turkih, S01E02

2007-11-20T09:21:00.000+02:00

Ob odsotnosti logične periodike objavljam novo epizodo v seriji zapisov o Turkih. Tokrat bomo žanrsko krmarili med komedijo, romanco in grozljivko, saj se posvečam izredno plodnemu (in večkrat neprijetnemu) področju - turškim osvajalnim tehnikam.

Čeprav se izogibam generalizaciji in izpetim stereotipom, med zaskrbljujoče visokim odstotkom turških fantov opažam podobne osvajalne vzorce, ki se močno približujejo evropskim predstavam o arabskih, mediteranskih ali bližnjevzhodnih tehnikah približevanja predstavnicam nasprotnega spola.

Tako za dekle povsem povprečnega videza ni nenavadno, da se ji a.) na zabavi, b.) v šolski kantini, c.) na ulici ali d.) na katerem koli drugem javnem prostoru mižikajoče približa kakšen turški samozavestnež in jo suvereno povabi na kavo, povpraša o telefonski številki ali še bolj neposredno artikulira svoja globaka čustva. Enako nenavadno ni niti, da po dekletovi hladnokrvni reakciji neumorno vztraja, jo po možnosti nadebudno zasleduje ali v najslabšem (in niti ne tako redkem) primeru svojo naklonjenost transformira v psihopatsko obsedenost. Če si tujka, je frekvenca repriz opisanega scenarija občutno višja in njegov razplet bolj dramatičen.

Čeprav imamo vse tuje študentke izkušnje z igranjem vloge v zgornji romantični komediji, se zdi, da ostajajo "težkokategorski" psihopati rezevirani zame. Z zmagovalnih stopničk tako maha eskisehirski sošolec, ki me že dober mesec nadleguje po telefonu (klici min 3x dan, redno pošiljanje bizarnih sms-ov), se prostovoljno javlja za pomoč sošolcem, s katerimi smo zadolženi za skupinsko delo, in me občasno zasleduje. Na drugem mestu je istanbulski znanec, s katerim sem v živo govorila max 2 minuti - očitno dovolj, da moj inbox redno polni z osladnimi mejli, me vabi na kavo, za katero bi se moral peljati 300km, in mi iz Istanbula pošilja uhane?! V pošiljanju daril je vešč tudi nesporni zmagovalec. (Dy)namik dejansko JE psihopat. Čeprav nima moje telefonske številke, za naslovnika svojih srhljivih (!) in neskončno dolgih klicev, sporočil in old-school pisem pooblašča slovensko kolegico. Med drugim sem od njega (naslovljeno na Erasmus office) dobila tudi paket s sončnimi očali in vrtnicami. Čeprav bi bila njegova nadležnost z lahkoto tema samostojnega posta, se mi že samo misel nanj skrajno gnusi, zato podrobnejšo opisovanje njegovih premišljenih tehnik ob vihanju nosa puščam ob strani. S tem hkrati zaključujem tokratno mini epizodo in obljubljam, da bom prihodnjič besedno osvetlila pozitivnejše strani Turkov.

V mestu sultanov, kebaba in mošej

2007-11-18T16:37:00.000+02:00

Izlet v Burso

Konstelacija je bila nadvse ugodna. Izpitna hektika, ki je klicala po izhodu v obliku sproščujočega izpita, toplo jesensko vreme, ki je stopilo prve ledene sveče, in sošolkino gostoljubno povabilo: "Kako lepo bi bilo, če bi me kdaj obiskala v Bursi." Bursa? Zakaj ne?

Ali raje: zakaj pa? Bursa kot prva prestolnica razvpitega otomanskega imperija ponuja privlačen zgodovinski vpogled v otomansko tradicijo. Vendar prvi sultani, status glavnega mesta in najpomembnejše turške mošeje niso edini zgodovinski presežki Burse. Mesto se ponaša z edinstvenim kulinaričnohistoričnim ozadjem. Z vrtečega kosa mesa so ravno tu postrgali krstni kebab, danes poznan pod imenom doner kebab, katerega mamljivi vonj se je iz Antolije kasneje razširil po vsem svetu. Če v odgovor uvodnemu vprašanju nanizamo še privlačne sredozemske temperature, živahen vrvež štirimilijonskega mesta in premišljeno vodstvo lokalne vodičke, ni potrebno dodatno argumentirati, zakaj smo ležerno sobotno jutro brez obotavljanja razblinile z brutalno jutranjo budilko.

Iskender (kebab) - slava mu! :) (foto: fotografsko nesposobna mimoidoča)

Pina: (s prisiljenim nasmeškom): "Dej hit slikej, ker tole čist preveč bolano dobr zgleda" / V Iskenderju (foto: lačna Neja)

Ko so na mizo pripotovali kastaner sekeri, preprosto nismo mogle sproducirati niti nekajsekundnega fotografskega nasmeška in takoj napadle eno najbolj okusnih turških sladic. (foto: Pina)

Ulu Camii, ena največjih in najpomembnejših turških mošej

Ker je sloviti Osman zaprt v bogato grobnico in obkrožen z molečimi verniki ...

... se je vanj s pomočjo "turbana" (=sarika) spremenila Cigdem (foto: Pina)

otomanski eye liner (foto: Pina)

Obblogersko pisateljevanje

2007-11-15T17:36:00.000+02:00

Čeprav se moje trenutno turško življenje približuje statusu celoletnih počitnic, dopustniško atmosfero razbijam z intenzivnim študijem in pridnim novinarskim delom. Poleg nadaljevanja že rutiniranih slovenskih (kulturno-)novinarskih misij, se na relaciji možgani - prsti občasno prelivajo tudi lastne turške izkušnje. Ob skodelici turške kave jih klepetavo ubesedujem v Zapiku, od danes naprej pa svoje monologe, ujete v pisemsko formo, vsake dva tedna odpošiljam tudi na valove Radia Študent.

O Turkih, S01E01

2007-11-13T15:09:00.000+02:00

Ob moji obsedenosti s serijami je vkomponiranje koncepta dramatičnega nizanja epizod preprosto neizogibno. Mini nadaljevanko o turških moških otvarjam s kratko teleportacijo na slovenska tla, ki jim vlada sveže izvoljeni predsednik, katerega izvolitev me že poldrugi dan neznansko zabava.

Je Turk turškega porekla, se sprašujejo turški mediji.

Čeprav me v prvi vrsti razveseljuje predvsem dejstvo, da politične niti ne bodo v rokah desnice (povrh vsega okupirane z držanjem ustne harmonike in prenašanjem panjev) in da bosta primorana Andraž in Bojan končno sleči svoje agitatorske majčke, omenjena dejstva nista edini vir navdušenja. Hahljam se predvsem med listanjem turških časnikov in preklapljanjem po tukajšnjih televizijskih kanalih. V turških medijih se je končno natisnilo ime države, za katerim zaman oprezam že vse od svojega prihoda. S pomočjo svojega skromnega turškega besednjaka in predvsem prijaznih prevajalcev kandidata in bodočega predsednika spoznavam tudi s turške leve in desne perspektiv, ločenih v različnih časnikih.

Ne glede na politično pripadnost in obširnost poročil iz Podalpja pa ni spregledano predsednikovo turško zveneče ime (opomba: link v angleščini!). Očitno so navdušeni, da Turki vladajo v še eni evropski državi (- če si dovolim nekaj skrajno plehkega sarkazma).

Ker vem, da ste po obetavnem naslovu razočarani nad mojim tokratnim pisanjem, vam obljubljam, da bom v naslednji epizodi O Turkih dogajanje usmerila proti bolj atktivnemu vrhu dramaturškega trikotnika.

To be continuous ...

Martinovanje a l(/t)a-turka

2007-11-11T13:14:00.000+02:00

Ker dvatisočkilometrska oddaljenost potencira patriotsko sentimentalnost, v turškem okolju vestno gojim tradicije, ki obkrožajo pristne nacionalne praznike. :) Če smo za 1. november s cimri zavzeto prižigali svečke, razporejene po kuhinji, se naučili nekaj slovenskih ljudskih in zvadili rojstnodnevne običaje, seveda nismo izpustili niti včerajšnjega praznika s privlačnim konceptom pitja vina. Da je bilo praznično vzdušje še bolj svečano, je poskrbela obletnica Ataturkove smrti, ki med Turki uživa nemalo pozornosti. "Zabava, zabava, zabava," je že ves teden nemo odmevalo v našem turško-slovenskem prijateljskem krogu.

Tako smo združili nacionalne prakse v Ataturk & wine party v našem domovanju. Sčasoma se je zabava osredotočila na drugo naslovno točko z izgovorom, da smo se Ataturku dovolj intenzivno posvetili že z obiskom njegovega muzeja dan prej in z dekoracijo moje sobe z njegovo privlačno podobo. Na zimproviziranih enoloških delavnicah se je tako turška javnost seznanila s fenomenom kuhanega vina, hkrati uživala v slovenskih kulinaričnih specialitetah (ki ob podatku o mojem lastništvu kuhalnice spodbijajo upravičenost "specialnega" samostalnika), družno zapela hit našega stanovanja Majolka in v zgodnji jutranjih urah zmrzovala na ulici ob pogledu na prve snežinke!

Ob koncu večera so se Turki strinjali o atraktivni naravi slovenskih praznikov in običajov, a se odločili, da bodo v bodoče namesto kuhanega vina še naprej obljubiljali zvestobo svojemu Efesu.

Facebooking

2007-11-07T10:26:00.000+02:00

Virtualno življenje se že od nekdaj trdno prepleta z mojim vsakdanom. Po okornem kobacanju na Ircu sem shodila z ICQ-jem in urejanjem osnovnošolske skupinske domače strani, zravnala svojo spletno držo z MSN-jem in gtalkom ter jačala internetne nožne mišice z blogom, obsedenostjo z YouTubeom in urejanjem več spletnih strani. Za moje virtualne kondicijske treninge je FaceBook preprosto neobhoden ...

Pravzaprav sem idejo snovanja še enega spletnega središča z nesramežljivim razkrivanjem svoje zasebnosti zavračala zavidljivo dolgo. Življenje v turškem okolju pa me je prisililo k novi spletni misiji z besedami "You can't live in Turkey without FaceBook." (by turška sošolka)

In tako sem pred svoj obraz postavila knjigo ter se naselila v verjetno najhitreje razvijajoči se globalni vasi z milijonskim številom prebivalcev. V moji soseski se dnevno naseljuje vse več prijateljev in znancev, ki trkajo na moja vrata z različnimi darili, mi v poštnem nabiralniku puščajo fotografije in pisemca ter mi mahajo s sosednjega okna.

Zabava med predvsem četica profesorjev, s katerimi se redno dopisujemo, izmenjavamo filmsko-knjižno-glasbene predloge in si pošiljamo zabavne fotografije. Poleg predstavnikov profesorske vrste, obveznih slovenskih kolegov in mednarodnih znancev, med mojimi FaceBook prijatelji ne manjkajo niti cimra in turška družba, s katerimi se videvamo na dnevni ravni. "FaceBook ponuja svojevrstno komunikacijsko zabavo," se strinjamo. Pa čeprav iz sosednje v sosednjo sobo.

Se vidimo na FaceBooku? :)

Autumn Agora 2007

2007-11-04T21:51:00.000+02:00

Da je bilo samodiscipliniranje v obdobju izpitne hektike še težje kot ponavadi, je poskrbela Agora z rednim jesenskim zasednjem na naši univerzi. Eskisehirski šestmestni številki študentske populacije se je pridružilo še 1000 sovrstnikov iz Evrope, ki je štiri dni poglabljajo svoja znanja o drugih kulturah, multikulturni družbi, evropski prihodnosti (in evropskih praksah žuranja). Ker imamo tečaj spoznavanja tujih kultur Erasmovci že opravljen, smo svoje študijske horizonte širili zgolj na področju žura. Tako smo evropske vezi spletali na otvoritveni slovesnosti ob izbranih turških specialitetah in v skrajno formalnem dress codeu, uživali v tradicionalnem plesno-glasbenem programu, čarali na Halloween večeru in z živahnimi plesnimi gibi okupirali največji eskisehirski disko 222.

Po zabavnem intermezzu razglašam študijsko karanteno, v kateri ostajam zaklenjena naslednja dva tedna. Izpitni maraton otvarja jutrišnji krstni izpit, ki bo študijsko štafetno palico do prihajajoče sobote predal kar trem izpitom in dvema celournima prezentacijami. Joy and hapiness!

Sosedski odnosi

2007-11-02T20:28:00.000+02:00

Slovensko medsosedsko foušarijo v turškem stanovanjskem okolju zamenjuje pristni sobivanjski odnosi. Ko skozi kukalo zagledaš sosedin nasmejan obraz, si lahko obetaš pravkar pečeni presežek turške kulinarike, ob prihodu v sosesko so darila za dobrodošlico obvezna, dežurna izposojevalnica surovin v sosedovi kuhinji pa vedno odprta. Načelo recipročnosti je seveda obvezno. Ponujena pomoč je zaželena in vedno sprejeta, pogosto tudi neposredno izražena. Čeprav imam kot tujka nemalo privilegijev, naši fantje obratno pogosto vihtijo metlo na sosednjem hodniku, pomagajo pri gradbenih delih in skličejo delovne brigade za lažja fizična dela v pomoč starejšim sosedam. Mislim, da bi lahko naše sostanovalce z Duškotom na čelu poslali v turško šolo, kaj pravite?

Ko smo že pri razvpitem kranjskem kolegu, pa še izsek iz vsakdanjih medsosedskih komunikacijskih praks, ki bi jih amaterski ambasador vzpostavljanja reda in miru iz sosednje hiše nedvomno sprejel z iskrenim navdušenjem.

Nomen est omen

2007-10-31T22:43:00.000+02:00

Medtem ko si naslovni latinski rek navadno razlagamo v prenesenem pomenu, ga turška imena utemeljujejo dobesedno. Za njihovimi poimenovanji se vedno skriva pomen, izvirajoč iz vsakdanjega turškega besednjaka ali arabščine. Ženska imena navadno asociirajo na lepoto in nežnost, poimenovanja moških pa večkrat namigujejo na moč in pogum ali prijaznost, prijateljstvo in dobrosrčnost na drugi strani.

Na seznamu običajnih turških imen med drugim počivajo Gunes (sonce), Gonca (popek), Duygu (močno čustvo), Sevgi (ljubezen), Derya (ocean), Melek (angel) ... za ženske in Burak (strela), Ali (vzvišen), Emre (prijazna oseba), Ahmet (zahvaljujoč bogu), Levant (močan in čeden moški) ... za moške. Pogosta so tudi poimenovanja po času rojstva (Gun - dan, Bahar - pomlad ...), ob močni religijski tradiciji pa ni prav nič nenavadnega, če se nam nekdo predstavi kot Koran, Islam ali Ramadan - pa naj se sliši še tako bizarno smešno.

Pazartesi pazar

2007-10-29T17:47:00.000+02:00

Med moje najljubše nakupovalne prakse in obvezne ponedeljkove rituale se uvršča obisk pazarja, s katerimi tedensko sprožujem logistično problematiko tlačenja minimalno petih kilogramov svežega sadja in zelenjave v skromno prostornino našega hladilnika. Pazar je raj za kuharice in kuharje, vegetarijance, gurmane in sila potrpežljive ljudi. Prerivanje v nepregledni množici navdušenih kupcev z velikimi nakupovalnimi vozički, vpijočihprodajalcev in kamikazno zaletavajočih se mam nam v dobri uri v roke potisne težke vreče, polne prvovrstnega sadja in zelenjave, za katere skupaj odštejemo maksimalno 3 evre. Mamljivo zloženo sadje in lesketajoča se zelenjava so obvezno turškega izvora ter zato skrajno sveži in bolano poceni. Poleg malancanov za 30 centov/kg, mandaric za 50 centov/kg, granatnih jabolk za 50 centov/kg in drugih vrtno-drevesnih dobrot se stojnice šibijo tudi pod težo dišečih začimb, riža, kuskusa, sirov, šalov, posode in drugih bolj ali manj uporabnih surovin.

Straniščna kultura

2007-10-27T10:19:00.000+03:00

Vse višjo vojno napetost razbijam s humornim vložkom, ki se nežaljivo in neposmehljivo, a s presenečenim izrazom na obrazu in razpotegnjenimi usti dotika turške osebne higijene. Čeprav termin "straniščni humor" navadno namiguje na primitivno-plehke šale, se v našem primeru ne oklepa metaforičnega pomena in svoj fokus usmerja neposredno v turško kopalnico.

Mini vedro - obvezna dekoracija turške kopalnice

Zahodnjaki se ob krstnem vstopu v turško kopalnico neprepričljivo prestopajo in skeptičen pogled usmerijo v luknjo v tleh, ki nadomešča "klasična" stranišča. Stranišče alaturka je še vedno stalnica turških domov, a v sodobnih stanovanjskih različicah, kot na primer v našem bloku, ponuja alternativo z vgraditvijo sedečih stranišč.

Ko se sprijaznimo s čepečim wc-jem v mondenih restavracijah, šolski knjižnici in v domači kopalnici, nas čaka novo presenečenje. Zaman oprezamo za toaletnim papirjem, saj na njegovem mestu počiva zgolj živo rožnato vedro z vodo. V kombinaciji z obveznim milom za roke v vsakem, tudi javnem, stranišču lahko sami zaključite tukajšnje straniščnokulturne prakse. Modernim kopalnicam je prihranjena dekoracija v obliki simpatičnega vedrca, saj sodobne toaletne inačice posedujejo posebno, že vgrajeno cevko, ki jo reguliramo po principu umivalniške pipe.

v francoska stranišča vgrajujejo cevke

Pri vernih muslimanih so pravila osebne higijene za optiko naše kulture (!) še bolj bizarna, zaradi česar "straniščni diskurz" nemalokrat predstavlja plodno iztočnico za pogovore s tujimi soštudenti. :)

War-ried

2007-10-25T17:34:00.001+03:00

... Turško letalstvo nad iraško-turško mejo (24ur) ...

... Turks 'losing patience' with PKK (BBC) (BBC) ...

... Military set to deal fatal blow to PKK (Zaman) ...

... Turško letalstvo napadlo položaje kurdskih upornikov (Dnevnik) ...

... Turkey 'kills 30-plus terrorists (CNN) ...

... Pina nad situacijo vse bolj zaskrbljena (Kultursoku) ...

Politični nemir

2007-10-23T21:38:00.000+03:00

"Vsak Turek je rojen vojak," bi v prostem prevodu pomenili vzkliki protestnikov

Čeprav mi misel na zvok orglic, odmevajoč iz vladne palače, vzbuja skrb in sta portala 24ur in RTV Slovenije med mojimi najbolj obiskanimi RSS-i, že od nedelje pred ažuriranjem novic o predsedniških volitvah in drugih slovenskih aktualnostih preverjam novice v spletnih edicijah osrednjih turških časnikov. Večni turško-kurdski konflikti namreč v teh dneh dobivajo zaskrbljujoče razsežnosti, ki resno mejijo na vojne spopade.

nacionalizem v osnovnošolskih vrstah (foto: Pina)

Vest o nemirni politični sliki na skrajnem evropskem robu se je v zadnjih dneh natisnila tudi v slovenskem časopisju, vendar reprezentacije turške situacije močno odstopajo od njihove medijske predstavitve v domačem okolju. Medtem ko so slovenski mediji prepričani v diplomatsko rešitev spora, turška sedma sila že dober teden napoveduje rešitve s -silo. Da ne gre zgolj za novinarske vedeževalske sposobnosti pričajo tudi številni masovni protikurdski protesti in vidno povišan nacionalizem z bučnim militarističnim prizvokom.

masovni protesti tudi na eskisehirskih ulicah (foto: Pina)

Kljub več stokilometrski oddaljenosti se trenutna situacija reflektira tudi v Eskisehirju. Po glavnih ulicah odmevajo provojni slogani, sproducirani v jeznih grlih neprekinjene kolone vznemirjenih protestnikov. Depresivna temačnost kislega vremena poudarja intenzivno rdečo, ki v obliki nacionalne zastave kriči s pročelij hiš, mini zastavic v rokah nemara vsakega drugega mimoidočega, priponk na oblekah ter avtomobilov in drugih prevoznih sredstev - od taksijev, avtobusov pa do tramvajev. Z odločnim pogledom Ataturka se srečaš na vsakem koraku, policijske sirene so obvezne, njihov prodoren zvok pa se prepleta z odobravajočim hupanjem v podporo protestnikov in plapolajočim zastavam.

Obvezni protestni epicenter ob kipa Ataturka (foto: Pina)

In kaj se ob vsem tem podi po mojim mislih, me boste vprašali. Pravzaprav moji občutki niso povsem definirani, mentalni kaos pa potencirajo redni pogovori s turškimi prijatelji in sledenje medijem na eni strani ter antirastična in "give peace a chance" filozofija na drugi. Edina stvar, v katero sem prepričana, je dejstvo, da je turška politika nadvse kontradiktorna in predvsem kompleksna. Liberalci, ki podpirajo vojsko, mladi ljudje, ki ne protestirajo proti, temveč ZA vojno, levičarji, ki so proti demokraciji ... aaaaaaaaaaa

Satelitski posnetek Turčije bi bil v teh dneh - rdeč (foto: Pina)

Kakšna politična opcija ostane pacifističnemu levičarju? "To se že celo življenje sprašujem tudi sam," mi je odgovoril eden od profesorjev, ko sem nanj naslovila isto vprašanje.

Turkye, Turkye, Turkye

p.s.: Brez panike! (bi rekel D. Adams)

Družinski album

2007-10-21T12:51:00.001+03:00

"Kakšna sta cimra?", je najpogostejše vprašanje, ki se redno zapisuje v mailih, izgovarja v skype pogovorih ali zgolj odzvanja med vrsticami. Ker sem bila s posredovanjem fotk dober mesec sebično zadržana, je skrajni čas, da vašo vztrajnost nagradim z vizualno-besednim opisom moje cimrske družine.

EMRE

Emre se s svojim skandinavskim videzom močno oddaljuje od povprečnega turškega profila in se uvršča na seznam najbolj zaželenih eksisehirskih fantov. Dolge čakalne vrste za članstvo v njegovem fan clubu ne manjša niti resna zveza. Status popolnega fanta brani s spretnim sukanjem kuhalnice, ekstra prijaznostjo, prostovoljno SOS službo za slovenske Erasmovce in izbranimi oblačili. Ko se ne otepa oboževalk, igra tam tam bobenček, gleda ameriške serije, ignorira jutranjo budilko, pridno dela v komunikacijski pisarni naše univerze in igra otročje računalniške igrice.

AHMET

Kljub "terorističnemu" imenu in videzu predstavlja enega najbolj prijaznih fantov - če spregledamo nabrit pogled in ostro odkritost. S teroristi ga povezujejo destruktivne težnje, ki jih sprošča s šraufanjem računalnikov, televizij in drugih tehničnih pripomočkov širšega sosedsko-prijateljskega kroga. Tehnično suverenost zasenčijo številni neutemljeni manjvrednostni kompleksi, ki zaobjemajo prepričanost o neznanju angleščine, fobijo pred svojo pisavo in poudarjanje neumnosti. Ko se ne opravičuje za vsako potencialno napako, bruha ob smradu in po enem (1) pivu, šprica po stanovanju z osveževalci zraka, po dve uri kofetka z mano in sanjari o odprtju trgovine z rezervnimi deli za bagerje.

NECATI

Čeprav sem se sprva bala deljenja stanovanja z dlakasto-mijavkajočo kepo in bila v prvih dneh obupana nad njeno hiperaktivnostjo, je naš mačkon na stereoidih postal nepogrešljiv člen naše cimrske družine. V enem mesecu se je že pridno udomačil (predvsem na mojo posteljo), še vedno pa navdušeno uniči, potrga, strese, prevrne, poje in pogrize vse, kar vidi. Kljub moškemu imenu ostaja njegov/njen spol še vedno enigmatičen. Amaterski izvedenci za mačje spole se strinjamo, da gre za svojevrsten primer mačjega transvestita.

Morsko-popotniški bayram

2007-10-18T21:10:00.000+03:00

Antalya - Olympus - Kas - Kalkan - Oludeniz - Fethiye - Kaya Koyu

Ko je živo srebro v eskisehirskih termometrih zapuščalo rdečo območje in zagrizlo v hladno pot proti neprijazni ničli, sem se odločila za počitniško kljubovanje jesenski melanholiji. Svoje indijansko poletje, ležerno razpotegnjeno čez september, sem s popotovanjem po južni turški obali elegantno podaljšala še daleč v oktober. Ker sem letošnjo kvoto izležavanja na plažah izkoristila že na hrvaškem pesku, so bile bajramske počitnice zaznamovane predvsem s težko pričakovanim širjenjem geografskih, kulturnih, zgodovinskih in socialnih obzorij.

Olympus (foto: naključni zdravnik in prostočasni težak)

Obvezno udoben avtobus nas je po deveturni letalski postrežbi, stevardovim rednim odišavljanjem zraka in postankih v avtopralnici dostavil v mondeni Antaliyji. Po ogledu starega jedra, obdanega s hotelskim betonom, smo zasedle plastične (terasa-kind-of) stole v prenabasanem minibusu in se skupaj z vrečami krompirja, jokajočimi otroki v naročjih staršev in drugimi prenaparfumiranimi domačini teleportirale v Olympus. V objemu nasadov pomaranč, turkiznega morja in ostankov antičnega mesta, ovitega v meglice dima večnega ognja in šiše, smo definirale svoj idealno-tipski življenjski stil. Spanje v drevesnih hiškah, gurmanske odisejade v polležečem položaju na arabskih blazinah in brezskrbno čofotanje smo po dveh dneh z obžalovanjem zapustile in se ponovno zbasale v minibus.

V klife izdolblene grobnice (foto: neznana hiperaktivna mama)

Pot v turistično živahen Kas nam je prekrižal nov "prijatelj" (Dy)Namik aka Mitch Buchannan no. 2 in nam po skupnem čaju gostoljubno odprl vrata svoje sanjske obmorske vile. Čeprav sem ob njegovih samohvalnicah večkrat pritisnila tipko mute in odločno odbijala absurdne ženitvene ponudbe, smo z zvezdo Kalkana, potapljačem, učiteljem, umetnikom, poliglotom, upornikom, neustrašnim vodičem, vojnim veteranom, glavnim likom nizozemske proze in neustrašnim popotnikom preživele simpatičen dan, zaznamovan z adrenalinsko vožnjo z odprtim džipom, večerjo na terasi s pogledom na morje in večernim posedanjem na razgledni točki.

Oludeniz - raj na fotografiji in pekel za neklasičnega turizma željne obiskovalce (foto: Pina)

Z opravljanjem našega "dinamičnega" prijatelja smo po sušnih devetih mesecih celo priklicale dež, a priklepetanim kapljam hitro pobegnile v Fethiye in se po nasvetih turško-slovenskih znancev smo se nastanile v Oludenizu. Med pohajkovanjem med s kičem ovesenimi štanti in odmevanjem angleščine na vsakem koraku smo razočarane iskale opravičila za obljubljene superlative. Odkrile smo jih komaj naslednji dan, ko smo s turisti zasičeno obalo zamenjale z majavim ladijskim krovom in se odpeljale na celodnevno raziskovanje obalnih znamenitosti jugozahodne obale. Ker nismo želele ponoviti maratonskih pohodov za večerjo, cenejšo od skupnega seštevka vseh minulih nočitev, smo odpotovale v nazaj v Fethiye in se pri novem eskisehirskem kolegu najedle za eskisehirsko ceno (slab evro / kebab + ayran).

Buuuuuuu - Kaya Kuya (foto: Pina)

Inzulinsko zabavo v hotelu smo zjutraj nadaljevale enako gurmansko z obilnim turškim zajtrkom in se izdatno okrepljene lotile ogleda v klife izdolblenih grobnic v družbi samooklicanega in predvsem pijanega lokalnega vodiča. Po antični zgodovini smo potipale tudi z obiskom Kaya Kuye, grškega mesta duhov (in kač), in se po celodnevnem nastavljanju soncu skrile pod šotori mestnega bazaarja. Razočarane nad slabo in drago ponudbo smo se jezno usedle na bus in se napotile nazaj v naš Eskisehir - z najboljšim bazarjem, najbolj prijaznimi ljudmi ... a žal tudi z esejskimi nalogami, brutalno nizkimi temperaturami in novimi gospodinjsko-birokratskimi izzivi. Pa se ne bom pritoževala. Večina študentov popotniških počitnic sredi oktobra ne doživela niti za en teden. Večina na žalost tako slikovitih počitnic ne bo doživela nikoli ...

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

2007-10-10T12:41:00.000+03:00

... ne pojejo zgolj primorski zabavljači Zmelkoow, temveč ob mrzličnem pakiranju za enotedensko potovanje po južni obali Turčije vzklikam tudi sama.

V naslednjih sedmih dneh bom offline in (zaradi težav s telefonom) nedosegljiva na obeh mobitelih, za nujne stvari pa me lahko poiščete tu:

Opravičujoče

2007-10-07T09:44:00.000+03:00

slovensko-turški žur (foto: samosprožilec)

Če ste se ob moji blogerski abstinenci zbali, da sem nesrečno zaklenjena v sultanovem haremu, razstreljena v brutalni teroristični akciji ali se bojujem z življenjem po podleganju eni od številnih turških bolezni, vas moram razočarati. Praznost turških stereotipov, ki jih zamenjujejo kontrastno skrajno pozitivni življenjski pogoji, botruje k dejstvu, da vas bom še naprej vztrajno morila z obveznimi inozemskimi poročili z "zajebanim besediščem", kot bi rekel Bojan. :)

Opravičila za kratek offline tako krmarijo med študijskimi obveznostmi (in to ne po vzoru bolonjskega (kao) sprotnega dela), krstnim slovenskim obiskom (reportaža čaka na slovensko pošiljko fotk) in kolektivno cimrsko bolniško. Hkrati se ob popoldnevih ustavijo na čaju s sošolkami, zvečer vzdihujejo ob gurmanskih presežkih novih turških prijateljev in prostočasnih profesionalnih kuharjev, ujetih v enem telesu, se udeležujejo filmskih maratonov in mimogrede evforično načrtujejo enotedensko pohajkovanje po turški obali.

s slovenskimi obiskovalkami pred mojim faksom (foto: Jasna)

Ko razposajena četica opravičil končno odpeketa na zaslužene bajramske počitnice, pa se javim z izčrpnejšim poročilom in svojim verbalnim utrinkom pripnem tudi kakšno težko pričakovano fotko!

Ramazan: Od lačnih želodcev do polnočnega veseljačenja

2007-10-02T14:05:00.000+03:00

Čeprav sem prepričana, da nizanje faktografskih podatkov o postnem mesecu ramazanu ni prehuda naloga niti za nemuslimansko slovensko mladež, je prvoosebno prisostvovanje postnim praksam prav posebno doživetje.

Zaradi v neločljivega prijateljevanja med religijo in kulturo je turški bioritem v času ramazana prilagojen predpisanim postnim načelom. Tudi rekreativni muslimani in redki ateisti svoje prebavne sokove navadno pretakajo v primernih nočnih terminih. Pravi ramazanski post, ki prepoveduje konzumacijo prekodnevnih energijskih okrepčil v podobi hrane in pijače, v urbanih turških predelih prakticira le majhna popuacija večinoma starejših vernikov, poljudnejše postne verzije pa so razširjene med približno dvema tretjinama Turkov. Večina se jih odloči za odrekanje hrane v sončnem delu dneva, vendar zaobide ortodoksna načela z gasenjem žeje. Nemalo je tudi takih, ki postenje prenesejo zgolj na izbrana področja in se tako za en mesec odpovejo alkoholnim spojinam ali prekinejo siceršnje cigaretne maratone. Močno zastopana pa je tudi kategorirja tistih, ki odločno ostane pri svojem dnevnem jedilniku, vendar iz »solidarnosti« do vernejših prijateljev, sosedov ali sorodnikov svoji prehrambeni verigi pripne nekaj dodatnih nočnih obrokov.

Če seštejete odstotek gorečih vernikov in njihovih »uvidevnih prijateljev«, dobite visoko številko tistih, ki ponoči lačno prilezejo na ulice, iskajoč zaslužene gastronomske užitke. Temu številu dodajte tudi osebje v restavracijah in trgovinah ter nesrečne posameznike, ki se ne morejo pohvaliti s cementno trdnim spancem. Masovnega navijanja budilk na polnočne alarme namreč odrešijo bučni bobnarji, ki s sprehajanjem po ulicah in sočasnim udrihanjem po gigantskih opnah prijazno in predvsem nežno opozarjajo na čas kosila. Če ste prešpricali ure osnovnošolske aritmetike ali pozabili zamenjati evropske mentalne matrice, lahko podoživite moj kulturni šok, ki me je stresel med nič hudega slutečim sprehajanjem v poznonočnem terminu. Medtem ko sem presenečeno buljila v neprekinjeno gručo živahno klepetavih ljudi, mi je pot prekrižal starejši moški, ki je nonšalantno udarjal po svojem bobnu. Med laičnim diagnosticiranjem njegove duševne bolezni sem skoraj trčila v nepregledno vrsto pred pekarno in se po ponovnem pogledu na levo roko, ki je razpoznala pozno nočno uro, zatekla v bližnjo restavracijo in z natakarjevo pomočjo osuplo iskala prosto mizo v drugem nadstropju.

Čeprav me pristvovanjem ramazanskim praksam neskončno zabava, pa me še bolj navdušuje misel na bliskovito prihajajoči bajram! :)

Rojstnodnevna evforija

2007-09-30T13:16:00.000+03:00

Z Erasmus študentkami in študenti (foto: Tea)

Zadnji septembrski dnevi so navadno zapolnjeni z evforičnim načrtovanjem rojstnodnevnih aktivnosti, stopnja pričakovanja 29. septembra pa se z vsakim odpadlim rdeče-oranžnim drevesnim listom zgolj vztrajno viša. Letošnji september obratno ni minil v predrojstnodnevnem pričakovanju. Turško življenje je uspešno magnetiralo mojo pozornost in preusmerjalo misli v druge mentalne sfere, poleg tega pa je iz globin podzavesti kričal strah pred praznovanjem praznika v odsotnosti svojih prijateljev, sorodnikov in nenazadnje torte, stepene sladke smetane, pečice, vina in daril. :)

"Jeeee, torto iz izložbe imam!" (foto: Tea)

Morda je bila prav moja ravnodušnost tista, ki je pripomogla, da sem mednarodno polnoletnost pričakala v velikem, če ne celo gromozanskem, slogu. Začenjši z odštevanjem na mednarodni zabavi v disku, plazu SMS-ov od Nizozemcev za mojo mizo in DJ-evo javno čestitko, ki je prekinila glasen techno, se je rojstni dan odvijal enako simpatično. Čeprav je nasmeh občasno zbledel ob emocionalnih sporočilih z rodne grude in med neuspešnim nakupovalnim lovom za želenimi sestavinami, je znova obveljala tista zimzelena, da je ob dobrem koncu vse dobro.

Tjaša, Ahmet in Andac (foto: Tea)

Vrhunec zabave (foto: Tea)

Močnik je kljub močno popačenemu receptu in današnjem musklfibru ob ročnem stepanju treh INSTANT sladkih smetan izpadel izvrstno, "dogum guru" so mi ob odprtju vrat zaklicali celo sosedovi otroci in mi v isti sapi v roke potisnili ličen paket s kompletom nakita, za rojstnodnevni vrhunec pa so poskrbeli moji prijatelji, cimri in sosedi (fleksibilne in večkrat prekrivajoče se kategorije) z logistično zahtevno organizacijo surprise partyja s pravo turško torto, z baloni dekorirano sobo in bananinim likerjem. Njihov organizacijski trud in moj pekarsko-nakupovalni vložek je poplačala najboljša rojstnodnevna zabava z obilo turško-slovensko-angleškega petja, močnih sladkornih šokov, kislega vina in smeha.

vsaka zabava se konča s petjem in igranjem (foto: Tea)

p.s.: Hvala vsem za sporočila, elektronsko pošto, fotke, klike in klice.

"Merhaba" v humornih gestikulacijah

2007-09-28T13:27:00.000+03:00

Čeprav univerzalni bonton narekuje prijazno pozdravljanje in odzdravljanje, načini za tovrstno početje še zdaleč niso globalni. Turški pozdravni sistem se na lestvico kompleksnosti nedvomno uvršča zavidljivo visoko, na sestrski seznam najbolj zabavnih pozdravnih praks pa zagotovo na sam vrh.

Prisrčno poljubljanje med moškimi v turškem okolju navadno ne namiguje na nesramežljive gejevske pare, temveč na običajne pozdrave, ki jih turški moški brez izjeme prakticirajo ob vsakem snidenju. Podoben pozdravni obred izvajajo tudi ženske, le da strasten poljub zamenjajo z nežnim prislonom svojega lica na lice dekleta. Vsi heteroseksualni posamezniki bodo razočarani nad dejstvom, da pozdrav med moškim in ženskom obratno vključuje zgolj stisk rok, poljubljanje pa pride v poštev izključno ob dobrem poznavanju sreč(a)nega pripadnika nasprotnega spola. Če na primer turški moški sreča skupino deklet, se pogosto zgodi, da poljubi le nekatere od punc, ostalim pa v pozdrav zgolj zadržano ponudi roko.

Ker telesne stike grabežljivo porabijo pozdravni rituali, se primankljaj obrestuje pri romantiki. Dekle in fant se v družbi ne pozdravita niti z mimobežnim poljubčkom na usta, prav tako pa niso pogosta držanja za roke in druga izkazovanja nežnosti. Očitno bom raje ostala pri slovenskih pobih, pri turških socialnih aktivnostih pa bom poskušala nabrati kar največj dobrih prijateljev. :)

Mit o turški kavi

2007-09-27T17:05:00.000+03:00

REZULTATI ANKETE

Prva asociacija na Turčijo

Efes Pilsen .... 3 (7%)

Ataturk ... 6(15%)

Zavite ženske ... 2 (5%)

Kava ... 17 (43%)

Kebab ... 11(28%)

Št. glasov: 39

Rezultati pravkar zaključene ankete o turških asociacijah so potrdili popačenost stereotipnih predstav. Ob omembi Turčije se na mentalna platna večine od nas avtomatično naslika skodelica mamljive temne kave, ob omamnem vonju katere redno uživamo ob nedeljskih zajtrkih, na srečanjih v priljubljenem lokalu v sosednji ulici in med napornimi študijskimi maratoni. Čeprav bi pričakovali, da Turki presegajo naše kofetarske navade, turške prakse pitja narkotične tekočine odstopajo od stereotipnih prepričanj.

V ličnih skodelicah bomo v Turčiji le redko pustili kavno usedlino, saj pitje kave v nasprotju z evropskimi trendi ni tako pogosto. Kava sicer polni jedilnike barov in kuhinjske police zasebnih stanovanj, vendar zrn prave turške kave skorajda ni mogoče najti. Turčija nori za Nescafejem, ki izpodirava nacionalni simbol in turško besedo kahve transformira v mednarodno poimevanje instant kave. Tako se vam lahko zgodi, da vam z "neskafejem" postrežejo celo v za turiste obnovljeni stari značilni turški hiši ali pa vas cimer prosi za skodelico prave kave, ki je ni pil že toliko časa, da je pozabil njen okus.

Poleg nescafeja ritualno pitje toplih tekočin navadno vključuje tudi pravi turški čaj, serviran v steklenih kozarčkih, ki ga Turki pijejo na hektolitre - ob glavnihjedeh, doma, v lokalih, na sestankih in govorilnih urah.

Turški A je to?

2007-09-26T17:56:00.000+03:00

Turška iznajdljivost ni omejena zgolj na področje trgovske podjetnosti, temveč se uspešno zliva tudi po drugih sferah vsakodnevnih opravil. Nazorna in zgovorna ilustracija tovrstnega početja sta moja cimra, ki ob obvezni pomoči sosedov (ki sosedski status z visenjem, spanjem in prehranjevanjem v našem stanovanju vztrajno potiskata k cimerstvu) uspešno presegata podvige junakov legendarnega A je to?

V času skupnega bivanja so med drugim sestavili skrajno varen in predvsem priročno majhen adapter za sintesajzer, ohladili naš modem s sumljivo napravo, spimpali nekaj televizij, namontirali »zrabutano« ulično svetilko in še nekajkrat goreče vrtali v stene in pod zaradi meni ne povsem znanih razlogov.

Laptop team (Foto: Emre)

Včeraj ponoči pa se je lokalna delovna brigada lotila ultimativne misije priključitve šestih računalnikov, razporejenih v treh nadstropjih, na zgolj en priključek. Zaradi specifike del, ki so zaobjemale vrtanje v dve okni in napeljevanje kablov po zunanjih stenah našega bloka, so za svoje delo izbrali nočni termin, ki je ob odsotnosti prižganih luči zagotavljal potrebno temo za ilegalne posege v najemniško stanovanje. Rezultat: luknje v dveh pisalnih mizah, dveh povsem novih oknih (!), približno 30 metrov kabla, speljanega po hodnikih in fasadi, dva modema, šest računalnikov z vrašljivo delujočim internetom, potencialno besen stanodajalec in najpomembnejše – samo enkratno plačilo internetne uporabnine. :)

Serious allergy: being religous

2007-09-25T17:57:00.000+03:00

(vir: Lonely Planet - Turkish Language)

Od nekdaj me je zabaval humor Lonely Planeta.

Nakupovalni presežki

2007-09-24T16:41:00.000+03:00

moje najljubše nakupovalno pribežališče in vrhunsko pokopališče kiča

Čeprav se nakupovanje v mojem slovenskem življenju uvršča na sam vrh seznama sovražnih aktivnosti, si je v turškem paralelnem svetu utrdil popolnoma kontrasten status. Nakupovanje se mi je bliskovito prikupilo zaradi več dejavnikov, ki z medsebojnim prepletanjem ustvarjajo neustavljive prostočasne užitke. Med ključne faktorje se zagotovo uvrščajo eksperimentalno tipanje po neznanem, evropskim denarnicam prijazne cene, neobremenjenost s kakovostjo in estetiko nakupljenega ter zavidljiva turška podjetnost, ki bi jo zahodnjaki nemara definirali kot smisel za humor. Pravzaprav se menedžerska politika turških trgovcev približuje filozofiji velikih nakupovalnih centrov, ki ponujajo vse za vse, vendar v izvedbi na manjših prodajalnih površinah izpade predvsem - nadvse zabavno. V trgovini s pohištvom tako lahko mimogrede kupiš tudi šampon za lase in luknjač za papir, v specializirani prodajalni koles ne manjka plastičnih kredenc in nedefiniranega kiča, v uradnem Telekomu pa lahko mirno nabaviš cigarete in copate. Najpogostejše so trgovine brez koncepta, katerih police obtežuje low-quality roba vseh velikosti, oblik in funkcionalnosti v slogu naših 1 evro šopov. Čeprav si ob krstnem pogledu na s kičem okiteno izložbo prepričan, da ne boš našel ničesar zase, te zgolj polurno drenjanje med ozkimi policami v roke potisne polne vrečke ekstra uporabno-estetskih predmetov, od omar (!) in obešalnikov do košov za smeti, dekorativnih nalepk, žarnic in lončkov.

+ 200 decibelov

2007-09-23T20:27:00.000+03:00

Maksimi refrena priljubljenega hita legendarnih Depeche Mode se Turki odkrito posmehujejo. Uživanje v tišini preprosto ni v turški domeni. Zvočna kulisa se iz ambientalne funkcije vztrajno prebija v ospredje in se izživlja z intenzivnim udrihanjem po ušesnih bobenčkih v glasni HC maniri. Za razgibano in predvsem hrupno zvočno sliko skrbi več elementov, ki se tekmovalno bori za status najglasnejšega. Rednim klicem iz minareta se v ramadanu pridružujejo drugi glasni religijski obredi, ki med drugim vključujejo tudi bobnanje po ulicah ob neusmiljenih nočnih urah. V večglasni partituri turškega urbanega utripa svoj glas doda tudi promet, ki kombinira visoke c-je zavor in hupanje v različnih ritmih in intonacijah. Za basovsko linijo poskrbijo nenehno grajenje in podiranje bližnjih stavb ter nepretrgani letalski preleti bučnih "lovcev" (!), dobrodošle glasbene poživitve pa dodajo nočne arije potepuških mačkov in tovornjak z vodo, ki navdušuje z reprizami vedno istega napeva. Seveda ne zaostajajo niti ljudje, ki težo povedanega povezujejo z glasnostjo. Zakaj bi se s sosedom pogovoril ob srečanju na stopnišču, če se lahko dereš z balkona na balkon in v pogovor tako gostoljubno integriraš še prebivalce sosednjih stanovanj. Enako pravilo se uveljavlja tudi v trgovinah, lokalih in v intimi domačih stanovanj, kjer filmi, glasba in pogovori nikoli niso posredovani v jakosti, manjši od 100 decibelov.

Čeprav turški zvočni koktejl morda zgleda naporno, vam zagotavljam, da se brez težav uglasiš na pravo frekvenco.

Cribs

2007-09-22T11:40:00.000+03:00

Dekoriranje, risanje načrtov in sanjarjenje o urejanju svojega lastnega stanovanja je vtetovirano že v mojih ranih otroških spominih, z leti pa se moje navdušenje nad urejanjem lastnega brloga še dodatno potencira. Čeprav so moja turška sobica, skupna kopalnica in skromna kuhinja sila slab izgovor za lastno stanovanje, niso užitki ob njihovem urejanju prav nič manjši.

V istem trenutku, ko je moja zavest treščila z razveseljujočo informacijo o obdržanju aktualnega stanovanja, ki naj bi ga sicer zapustili v dveh tednih, me je moja dekorativna duša napotila v lov na stanovanjsko opremo.Študentske sobe v Eskisehirju so namreč opremljene ekstra borno - postelje navadno nadomešča jogi, računalnik lahko običajno postaviš zgolj na mizo za kampiranje, s camping trendi pa se spogledujejo tudi stoli in omare, če imaš to srečo, da je ena postavljena ravno v tvoji sobi.

Moj nov "biotop" je sprva vseboval zgolj polomljeno mizo, toaletno omarico, dva jogija in plastičen stol, po vztrajnem plenjenju po turških trgovinah pa je bogatejši za kupe nove krame in kiča. Čeprav svoje slovenske sobe ne bi prizadela niti z enim kosom nakupljene šare, izgleda tu prav odlično! :)

Čez nov virtualni prag

2007-09-20T12:14:00.000+03:00

V življenju nisem izkusila veliko selitev. Že dobri dve dekadi ostajam zvesta kranjskemu gnezdu, težko odfrčim tudi z že udomačenih delovnih miz, menjavo izobraževalnih institucij pa definiram predvsem kot neobhodno zlo. Aktualni mesec bo nasprotno očitno zaznamovan s selitvami. Končno sem sem prebila lupino domačega jajca, se postavila na še malo okorne noge in odletela ne samo iz toplega objema domačega legla, temveč nonšalantno zapustila celo slovensko jato prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in znancev. Spotoma sem spletla tudi novo spletišče. "Če spreminjam življenjski slog, naj bodo spremembe radikalne", sem se optimistično bodrila ob pogledu stari blog, ki ga je odneslo skupaj s slovenskimi poplavami.

Tako vas z veseljem pozdravljam v svojem novem virtualnem domovanju. Še nekoliko nedodelanem v skladu s turško stanovanjsko kulturo, na sveže prebeljenem, a še vedno nastlanem z neobhodno slogovno šaro s stare spletne bajte, brez katerega moj nostalgičen alter ego pač ne more.

Krstni kulturni šok

2007-09-18T11:24:00.000+03:00

Po mokrem slovesu, primerljivem s takratno gorenjsko vremensko sliko, sem stežka zapustila domačo grudo in preko Balkana odfrčala v svoj novi dom. Pravzaprav je bil novi dom oddaljen še za dveinpolurno čakanje na letališču, travmatično vožnjo z jutranjo podzemno železnico, zgubljenim tavanjem po istanbulski glavni avtobusni postaji, šesturno odisejado z avtobusom, ki je z gosto koncentracijo nenavadnih dogodkov opravičevala homerski naziv, skrajno adrenalinsko popotovanje s taksijem z odprtim prtljažnikom in misijo nemogoče oz. transportom mojih treh potovalk do stanovanja v tretjem nadstropju. Prvi kulturni šok me je v sila blagi obliki stresel ob pogledu na svoje novo stanovanjsko okolje s toaletno mizico, ki je izgovarjala odsotnost omare, hrupnimi sosedi na drugi strani balkona in jogijem na sredini sobe. Vendar je nekaj veščih aranžerskih prijemov kaj hitro udomačilo turško sobo, katere simpatičnost dodatno potencirata ekstra prijazna cimra. Poleg neustavljivega gostoljubja sta mi med drugim omogočila pisanje tega posta z nakupom novega kabla, ki bo v naslednjem mesecu nadomeščal wireless, razkazala okolico in me seznanila z vsemi prijatelji, ki znajo sproducirati vsaj eno angleško besedo (in z nekaterimi, ki sicer ne znajo, a so me želeli spoznati). Neustavljivega veselja prvega dne niso spodbili niti obvezno dretje z bližnjega minareta, ki me je močno ustrašil tudi ob neusmiljeni 5. uri zjutraj, nov birokratski šok in vesti o poplavi iz Slovenije. Za žalosten izraz na obrazu, v katerem sem se po treh nočeh končno zazibala v spanec, pa je poskrbela stanovanodajalčeva "neprijetna resnica" o nujnosti iskanja novega stanovanja v naslednjem tednu!

Ker sem v veščini tlačenja enormnih kupov oblačil v skromne prostornine že prava mojstrica, me misel na ponovno selitev niti ne skrbi toliko kot možnost, da se bom morala ločiti od sveže urejene sob(ic)e, najboljše lokacije ali nemara celo od svojih "duše" cimrov!

Veter z juga

2007-09-17T11:20:00.000+03:00

Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.

Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …

Red Tape

2007-09-13T11:56:00.000+03:00

Zadnji dnevi so me znova redno opozarjali na utemeljenost svojih kariernih ambicij, oddaljenih od osemurnega taborjenja v pisarni in neumornega kupčkanja paprijev. Birokratska turneja, v sklopu katere sem v zadnjih štirinajst dneh obiskala neskončno število uradov in služb, nemočno čakala na obvezne žige in operirala z debelimi mapami dokumentov, je izdatno povišala hektiko zadnjih slovenskih dni in dosegla, da kljub vse večji skepsi komaj čakam, da se dvignem s slovenske zemlje in se končno ugnezdim v svojem novem turškem domu. Od Ljubljane sem se danes že poslovila z zaključnim birokratskim izzivom na faksu in veleposlaništvu, z dodobra skravžljanimi živci in kritično stopnjo potrpljenja pa me jutri čakajo še zadnji podpisi, žigi, fotokopije, formularji in dokumenti v kranjskih pisarnah. In vikend, ki bo poleg neobhodnega pakiranja rezerviran izključno za prijatelje in familijo. Misel na naslednji teden, ko me nova serija birokratskih misij pričakuje še v turški izvedbi, pa bom za nekaj dni zaprla v mentalni hladilnik in jo odmrznila, ko se moj izpraznjen agregat znova napolni z nujno potrebno socialno energijo …

Pa vabljeni na (pred)turško kavo!

Gitmem lâzım

2007-03-19T10:17:00.000+02:00

Vsi, ki ste že kupili letalske karte, opremljene z glavo turškega letalskega prevoznika, v minulem mesecu neumorno izpraznjevali svoj solzni rezervoar ali pa strateško načrtovali enoletno obleganje moje lastnine v obliki avta, kolekcije CD-jev in oblek, boste ob naslednji novici stopnjo evforičnosti približali moji. It’s finally official: I’m moving to Turkeeeey.

Pa nazaj k slovenščini. Časa za preizkušanje angleških lingvističnih sposobnosti bom imela dovolj v naslednjem letu. Skupaj z intenzivnim polnjenjem imenika, sproščanjem v turških savnah, kulturološkim raziskovanjem islamskega sveta in pravim študentskim življenjem v campusu.

Dokler ne napolnim kovčkov, se prebijem skozi papirno vojno in se zares odpravim na turško invazijo, bom poskusila načrtovanje turške prihodnosti potisniti na stranski tir in pet mesecev aktivno preživeti v slovenski družbi. Emocionalne izlive, primerljive tistim, ki so jih ob (meni) veselem obvestilu sproducirali moji najbližji, pa preskočimo, prav? Sentimentalni bomo avgusta …