Spletna hibernacija

Počasi se prebujam iz poznoaprilske spletne hibernacije, ki me je neobičajno dolgo ločevala od virtualnih "kulturnih šokov". Ni bil samo krstni vročinski val tisti, ki mi je preprečeval taborjenje pred računalniškim ekranom. V zadnjih tednih sem s kamero v rokah prečesala eskisehirske ulice in v družbi staršev prekrižalila zahodno turško obalo. Medtem sem se stežka poslovila od enega boljših mednarodnih prijateljev, prevzemala vlogo tete Justi, se ob tem še sama navlekla nekaj težav in nemočno zrla v koledar, s katerega so svetlobno hitro leteli dnevni lističi. Čeprav se okoli mene dogaja toliko stvari, da jih moja betica le s težavo procesira, ostaja turški "must do" seznam še vedno zaskrbljujoče dolg. Ko bi se lahko zabubila tudi v počitniško hibernacijo in ostala pogreznjena v turške sanje še kakšno leto ...