petek, 29. avgust 2008

Turški omnibus

Sklepna (in neobjavljena) Zapikova kolumna Ob skodelici turške kave


Vrela voda potemni v svetlo rjavo, ko v dno kozarca sprosti vsebino male kavne vrečke. Med pasivnim mešanjem nastajajočega napitka pogled preusmeri s keramične skodelice na računalniški zaslon. »Zadnja kolumna,« zavzdihne, ko razmišljujoče odpira prazen dokument. Ko brez konkretne vsebinske ideje bodečo belino praznega virtualnega papirja avtomatično opremi z glavo kolumne, ji naslovna »skodelica kave« bliskovito natisne mentalni vsebinski koncept. »Zgodba o Turčiji je zgodba o kavi,« pomisli in med srkanjem krstnega požirka svoje misli s hitrim udrihanjem po tipkovici ubeseduje v oprijemljivejšo formo.

***

Stare grbave roke počasi privzdignejo mali porcelanasti krožnik, ki pokriva miniaturno skodelico. Črne oči, ugnezdene v razpacan okvir močnega črnila, se zazrejo v zasušeno kavno usedlino, razlito po notranjosti skodelice. Molčeče bolščanje v prihodnost izzove komaj zaznavnost živčnost na drugi strani mize. Mlado dekle z vznemirljivim pričakovanjem zre v oči, ki še vedno neslišno potujejo po njeni usodi. Ne da bi dvignila obraz, stara prerokovolka zamrmra besede, ki si jih njihove mlade prejemnice vedno tako goreče želijo. »Razdalja in nevarne situacije, v katere ga potiska služenje vojaškega roka, bodo samo okrepili njegovo ljubezen, ki se bo sprostila v popolno zakonosko zvezo ob ponovnem snidenju.« Dekle le s težka zadrži veselje, ki jo napolni ob prerokbi, ki v njene ušesne bobniče prijadra z nasprotne strani nizke orientalske mize. Samo nekaj temnih kavnih pack in šestmesečna mora čakanja postane peresno lahka.

***

Misteriozni ambient zamenja preprosta notranjost tradicionalne turške kavarne. Pod Alahovim simbolom, ki predstavlja edino dekoracijo skromnega prostora, se stari moški postavi molče upogibata nad oguljeno mizo. Ko se jima približamo, se v objektiv našega pogleda ujame lesena deska, obtežena z dvobarvnimi žetoni. Površina železne mize ob mimobežnem srečanju z dvema kockama spusti neprijetno jedek zvok. Starec na levi brez vidnega vznemirjenja vešče prestavi žetone na igralni plošči in med čakanjem na nasprotniko potezo k ustom, uokvirjenim s sivimi brkami, primakne malo porcelanasto skodelico močne črne kave. Samo ugiba lahko, kolikokrat poprej je držal ročaj iste kavne skodelice v zakajenem prostoru na vogalu svoje ulice in na enako lenobno torkovo popoldne rutinirano premikal prste ob igri tavle. Iz razmišljanj ga predrami prepevanje dobro znane kombinacije arabskih besed, ki skozi ogromna okna priplava v notranjost kavarne. Moški si popravi čepico na osiveli glavi in se počasi dvigne s stola, sledeč zvokom z minareta. Povsem enako kot že trikrat tisti dan, povsem enako kot že ničkolikokrat poprej.

***

Uglasbeno pozivanje k molitvi preglasijo bučni basi, ki z zvočnim tokom derejo po osrednji istanbulski ulici Istiklal. Z epicentra v eni od značilnih petnadstropnih barov se prerinejo v številne trgovine s spominki, zaobjamejo eno od mnogih kino dvoran, v kanonu zadonijo z uličnimi glasbeniki pred nizozemsko ambasado in za hip prekinejo pogovore, ki se med srkanjem iz velikega papirnatega kozarca mednarodne verige kavarn odvijajo na s spomladanskim soncem obsijani terasi. Druženje ob novodobni zamenjavi turške kave učinkovito napolni terasno v jedru sodobnega Istanbula. Pletene stole pod obledelim senčnikom zasedajo v naglavne rute ovita dekleta z ogromnimi sončnimi očali in modernimi evropskimi oblačili zapeljivih krojev. Ob le streljaj oddaljeni mizi se stiska gruča črnolasih fantov v skoraj identičnih vijoličnih srajicah, držeč vsak svojo cigareto. Za njihovimi hrbti gruča britanskih turistov, okitenih s fotoaparati in čepicami, mrzlično lista po turističnem vodiču, in potrpežljivo sodeluje v natakarjevem entuziastičnem biografsko-geografskem anketiranju. Poskrani v reko ljudi, ki se vije proti Taksimu, se s pogledom oddaljimo od moderno opremljene kavarne in v živahnem uličnem ritmu zajadramo v običajno istanbulsko dopoldne.

***

»Kahve istiyor musunuz?,« zasliši nekaj centimentrov nad seboj. Svoje pogled odmrzne z na mali avtobusni mizici razprte revije in brez besed prikima v odgovor. Stevard v mali plastični kozarec vešče nalije temno tekočino in se po ozkem prehodu previdno premakne proti zadku drvečega avtobusa. »Turška gostoljubnost res ne pozna meja,« se nasmehne ob previdnem držanju razgrete plastike in svojo pozornost zopet preusmeri na Zapikovo kolumno, ki ga zadnjič v besedah popelje v kraje, ki jih bo že tako kmalu spoznaval tudi prvoosebno.

sreda, 27. avgust 2008

Tok tok, je kdo tu?

Krivdo lahko natisnem na junijske izpitne pole, jo zbašem v popotniški nahrbtnik ali pa se obesim na tisto klasično pisateljsko o pomanjkanju inspiracije. Ne glede na to, katero od naštetih možnostih proglasim za žrtveno jagnje mojih svetlobno dooolgih blogerskih počitnic, bo nekajmesečna praznina v turškem virtualnem dnevniku ostajala enako globoka, (zadnji preživeli) bralci pa še vedno razočarani nad pomanjkanjem novic s skrajnega evropskega robu.

V času blogerske odsotnosti sem uspešno zaključila 3. letnik, štopala po vzhodu Turčije, se prebila skozi odisejado z Orient Expressom, preživela nesrečno z vlakom, s kombijem prečesala mitične pokrajine Finske, Norveške in Švedske, postopala po estonskih gozdovih, raziskovala urbane presežke Latvije, po sili razmer občudovala beneške gondole in beograjsko nočno življenje, absorbirala filmske zgodbe pod zvezdami na motovunskem filmskem festivalu, izležavala na istrskih plažah in se ves teden nacejala (= 2 pivi / teden) z razvpitim češkim pivom v zlati Pragi.

Ker vse kaže, da me bodo kulturni šoki še naprej vztrajno tresli, ostajam prilepljena na isti elektronski naslov v nestrpnem pričakovanju novih razlogov za oslinjenje blogerskega peresa!

nedelja, 01. junij 2008

Gökhanu ...

An eye for an eye will leave us all blind (M. Gandhi)

Krvno maščevanje je zagotovo najtemnejši del turške kulture, ki procesom modernizacije navkljub še vedno aktivno živi in -mori. Kako nezrelo je, da besede v urejanju medosebnih odnosov zamenja nož? Kako zaskrbljujoče je, da plačevanje smrtnega davka ni rezervirano zgolj za stare tradicionaliste na nerazvitem vzhodu, temveč brutalno posega tudi med zahodno mladino? Kako neopisljivo grozno je, ko maščevalni nož kruto zareže v prijateljevo življenje ...

četrtek, 22. maj 2008

Televizijska zvezda ali raje lubenica

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.

sreda, 14. maj 2008

Odklop

Ko sem po enotedenski aklimatizaciji zopet posvojila delovni ritem, je na našo oglasno desko priromalo obvestilo o počitniškem tednu. Po pozdravu počitnicam v obliki zabave presenečanja za cimrov rojstni dan in današnji vele-študetski paradi / maškaradi, zopet zapuščam Eskisehir in svoja jadra usmerjam proti egejski obali.

torek, 13. maj 2008

Festivalsko

Medtem ko so rodno grudo obarvale barve mladosti z nemara mojim najljubšim festivalom, kranjsko festivalsko abstinenco uspešno kompenziram tudi v novem življenjskem biotopu. Po istanbulskem filmskem festivalu se znova predajam zgodbam s filmskega platna na eskisehirskem mednarodnem filmskem festivalu. Vsakodnevno čukanje v eni od šestih dvoran, raztresenih po (pred)mest(j)u, ob najbolj nenavadnih urah - od kurje zgodnjih jutranjih terminov do celonočnih projekcij, me je z zares odličnimi filmskimi deli učinkovito potolažilo po špricanju zadnjega LIFFe.

Festivalski utrip pa pospešuje tudi mednarodni poletni festival, ki z vrsto kulturnih dogodkov predstavlja enega osrednjih festivalskih dogodkov v naših koncih. Včeraj smo se (v busu skupaj s približno 200 mladimi, ležečimi, sedečimi in stoječimi v občutno premajhnem avtobusu) odpeljali na veliki otvoritveni koncert Koc Festa s trenutno najbolj vročimi imeni turškega (hard)rock scene. Po milah-lalah, ki običajno etiketirajo naše turško nočno življenje, je trša alternativa prav prijetno uravnotežila dosedanje glasbene vtise.

petek, 09. maj 2008

Iz družinskega albuma

Z novim postom se vračam v počitniško atmosfero, ki sem jo v družinski družbi absorbirala poldrugi teden. Po večmesečnem spletnem vzdrževanju stikov smo se Sadarjevi znova združili na turških tleh. Za uverturo smo maratonsko prečesavali eskisehirske ulice ter njegovo družabno in kulinarično življenje. Da se nožne mišice ne bi prehitro ohladile, smo jih razgibali s sprehodom skozi frigijsko zgodovino v starodavnem mestu Midas Sehri. V skladu z nezdravim turškim življenjem smo dan v naravi podčrtali z nekaj masti z žara na popoldanskem pikniku v bližini omenjenega arheološkega presežka naše regije. Počasi smo se premaknili po zgodovinski premici in se ugnezdili v antiki. V Pergamonu, Efesu in Afrodiziasu smo podoživiljali grške čase, vez s sedanjostjo pa ohranjali v turističnem Kusadasiju. Za popoln turški itinerarij smo na deževno popoldne utaborili tudi v Pamukkalah, v kulinarično spominsko knjigo pa dan kasneje vpisali afyonski kaymak. Po slovesu od eskisehirskih prijateljev smo za veliki finale prihranili še Istanbul z vsemi pomembnimi mošejami, ladjico, barantanjem na pazarjih in vodno pipo. Anadolu ekspres me je še prehitro odpeljal nazaj v aktiven študijski ritem, ki bo še dva meseca družinske vezi prepletal izključno po virtualnih kanalih.