Ponedeljek

" ... whenever Monday comes, but whenever Monday comes
You can find me cryin' all of the time."
(The Mamas and the Papas)

"It's just another manic Monday ..."
(The Bangles)

"And where, where will you go and how will you know you didn't get it all wrong.
... It's just another Monday morning"
(Pulp)

"Monday you can fall apart ..."
(The Cure)

" I dont like Mondays,
I want to shoot the whole day down"
(Boomtown Rats)

Skoraj pozabljena ponedeljkova depresija mi je izžela še zadnje kaplje energije in potrebnega elana. "Novi začetki bi morali biti vendar lepi," si neprepričljivo prigovarjam med nemirnim premetavanjem po postelji in ob pogledu na zasolzeno okno upam, da bo hladen dež izpral ponedeljkovo melanholijo v optimistično aprilsko jutro.

Turški pirhi

Čeprav v slovenskem okolju velikonočne praznike častim izključno zavoljo polnega hladilnika in prostega ponedeljka, se mi je osrednji krščanski praznik nekaj tisoč kilometrov od doma priljubil zaradi povsem drugačnih razlogov. Ne, nisem doživela razsvetljenja in se dala krstiti, temveč zgolj preživela nadvse simpatičen spomladanski dan.

Po deseturnem premetavanju na nočnem vlaku iz Konye smo se okrepčali in spočili s celodnevnim piknikovanjem pred Tjašinim blokom. Polemike o tem, ali naj pripravimo značilen turški zajtrk, ki ga vsi nadvse obožujemo, ali raje tipične velikonočne specialitete, smo rešili nadvse taktno in na piknik deko zložili tako pirhe in pršut kot tudi beli sir, čaj, paradižnik in olive, skombinirane z nekaj univerzalnimi čokoladno-marmeladnimi namazi.

Spomladansko idilo smo z velikonočnim aranžmajem prenesli tudi v domačo kuhinjo, ki je tako postala atrakcija širšega blokovskega prebivalstva. Preostanek dneva in večera smo sprejemali radovedne goste, ki so se smejali čudnim evropskim težnjam po barvanju jajc, ki jih nato tako ali tako poješ, in se slikali ob naši kuhinjski mizi. :)

Flower Power

Hippie Party ob prihodu pomladi

Darilaaaaaa

Kultura obdarovanja je v Turčiji zagotovo bolj razvita kot v naših logih. Od kar imam v žepu turški potni list, tudi sama aktivno zavijam in odpošiljam darila ter se predvsem navajam sprejemanja daril brez prerekanj o nepotrebnosti in slabe vesti.

Okoli daril sta se še posebej živahno vrtela zadnja dva tedna. Medtem ko sem skoraj vsako noč rezala, lepila, sestavljala, porisavala in popisavala darila za nemara najljubša Erasmus prijatelja, se je načelo recipročnosti potrdilo v prejetju nemalo simpatičnih presenečenj ob dnevu žena, obisku cimrovih sorodnikov in prijateljice iz Ankare. Najbolj pa sem bila vesela - pa naj se sliši še tako zelo osladno - tistih paketov, ki ovita v rumen poštni papir pripotovala iz daljne domovine. (ja, res se sliši osladno!)

Med njimi zagotovo izstopa današnji spomladanski paket, ki me je pričakal tik ob prihodu pomladi.

hvala mami! :)

Vaše razglednice so se z rožnatih sten moje sobe razrasle tudi v kuhinjo

HVALA!

V družbi pomaranč, čajev in bolanih sotrpinov

Kljub nenehnih ugibanjem, ali je kriva čudaška vremenska slika, spomladanski veter ali zgolj neutrudna bakterija, nam še ni uspelo razkriti razloga za vsesplošno epidemijo gripe, ki je v zadnjih dveh tednih širši prijateljski krog pokrila z odejo, mu v roke potisnila čaj z medom in ga obkolila s posmrkanimi robčki. Čeprav se ob veličastnemu prihodu pomladi res ne želimo z zamašenim nosom in razbolelim grlom premetavati po posteljah (oz. jogijih, glede na to, da so postelje tu pravi luksuz), je vsesplošna bolanost včasih prav simpatično-prijetna. Ob sončnih dnevih zaviti v šale previdno posedamo v zavetju, ob večerih pa se zapiramo v karantene, oboroženi s filmi, vitamini in kolekcijo zeliščnih čajev. Če sem iskrena, mi družabni večeri z lupljenjem pomaranč, zavijanjem v odeje in smejanjem ob starih sezonah humorističnih komedij po neprekinjenem marčevskem nizu zabav nadvse ustrezajo. Da ne pozabimo, kako izgleda notranjost naših priljubljenih žurerskih zatočišč, in da se ne pozdravimo prehitro, pa vsake toliko le skočimo do centra in običajno horizontalno pozicijo zamenjamo z bolj dinamičnimi plesnimi alternativami.

P.s.: Da bolezen le ni tako prijetna, potrjujejo nedavne halucinacije, ki so pospremile moj vročinski val. Hvala prijateljem, ki so me rešili spanja na hodniku, me oblečeno spravili v posteljo in ne zavijali z očmi ob čudaških blodnjah. :)

Midas sehri: "Mala Kapadokija"

Sobota je bila rezervirana za potepanje po frigijski zgodovini z obiskom Midas Sehri, starodavnega religijskega središča in naselbine iz 7. stoletja pred našim štetjem. Preplet naravne estetike, ki (po mnenju ene zadnjih številk National Geographica in Lonely Planeta) presega Kapadokijo, in človeške ustvarjalnosti, okvirjene s sončnimi žarki in obdajajočo puščavo je izrisal podobe, ki bodo zagotovo ostale vtetovirane globoko na spominske plošče (... in seveda v spletne albume) stotice udeležencev našega izleta. :)

Pikniki

Turk XP

Čeprav je uvertura v turško kulturo piknikovanja zadonela v spremljavi dežnih kapelj, so spomladanski sončni žarki osvetlili pravo podobo pristnih turških druženj v naravi. Prijaznih dvajset stopinj smo v soboto pozdravili ob idiličnem in le slabo uro oddaljenem jezeru, kjer smo okupirali eno od že pripravljenih piknik miz in jo obtežili z izbranimi specialitetami z žara. Poleg celodnevnega konzumiranja mesno-zelenjavnih dobrot smo se navdušeno nastavljali toplemu soncu (ne brez rezultata! lalala), obudili nekaj otroških iger in horizontalno lego na nekaj ur zamenljali s sprehodi po osupljivi naravi, kjer smo presenečeno opazovali razširjenost fenomena turških piknikov.


Prostorno mizo in pravi žar so nekaj dni kasneje spet zamenjali trava, dekica in doma pripravljena hrana. Z jutranjim piknikom na eni od eskisehirskih zelenic med bloki smo počastili Jaap Ruurdov rojstni dan. Naj se sliši še tako "socialno", je bil piknik prav kraljevski: s torto, kiviji, viki kremo, borekom, sveže pečenimi kolači, sokovi, priborom, svečkami, prtički ...

Pripravite se: trend piknikov na prostem definitivno pripeljem tudi na slovenske (nemara celo kranjske) zelenice! ;)

Policija za petami

Prva na seznamu stvari, ki jih ne maram v Turčiji, so nedvomno neprijetno vsiljivi moški. Čeprav razpoloženje večkrat razbijejo pretirano artikulirani plesni gibi v nočnih barih, skrajno romantični sms-i in čustveni izlivi na javnih mestih, so veliko bolj moteči predvsem tisti vsiljivi posamezniki, ki vzklijejo ob mraku na najbolj osamljenih ulicah v upanju, da jim bo katera od mimoidočih deklet skompenzirala odsotnost lastnega ljubezenskega življenja. Verjetno večina od moških, ki sedeč v svojem dekleta zalezujočem avtomobilu, nikoli ne bi zares realizirala namer, ki jih s sluzastim glasom šepeta v noč. Verjetno večina od pogosto priletnih zasledovalcev niti ne bi mogla ujeti svoje žrtve, opremljene z atletskim parom mladih nog, a zagoto jim uspe vsaj eno: narediti polnočno pot domov dolgo, neprijetno in morečo.

V polletnem pohajkovanju po samotnih turških uličnih labirintih sem razvila nemalo strategij za odganjanje nezaželenih zasledovalcev. Fiktivnemu pogovoru po mobitelu, potiskanju ključev v vhodna vrata prvega naključnega bloka, spremstvu prijaznih prijateljev, čepenju za avtomobili in šprintanju od glavne ulice do doma se je včeraj pridružila nova rešitev. Ko sem bila že prepričana, da sem znova posrkana v psihološki triler, sta iz "zasledujočega" avtomobila pokukali dve uniformirani postavi in mi ponudili prevoz do želene destinacije. Po daljšem zagotavljanju, da sem že čisto blizu in da se ne bojim, sta se vdala, a se počasi vozila ob meni skoraj en kilometer in mi pomahala v pozdrav šele ob vhodnih vratih.

Jutranje polnjenje praznih vreč

Turki modrost o praznih vrečah, ki ne stojijo pokonci, obravnavajo z največjo resnostjo. Svoje želodce tako izdatno obtežijo že zarana z obilnim zajtrkom, ki ga nikoli ne predstavlja skromna skodelica kosmičev ali dolgočasna kombinacija kruha in marmelade. Okoli krstnega dnevnega obroka se je na skrajnem evropskem robu razvila prava kultura. Prvo jutranje hranjenje je ritual, ki zahteva veliko časa, čim več ljudi in predvsem – ogromno hrane. Miza je obvezno obtežena s kar najbolj kaloričnim naborom jedi, ki zaobjemajo jajčne omlete, pečen krompir, klobasice, enormne količine kruha, beli turški sir in za odtenek bolj zdrave zelenjavne priloge v obliki kumaric, paradižnika in oliv. Proces počasnega praznjenja prenapolnjenih krožnikov poteka ob vedno živahnem pogovoru in nepogrešljivem srkanju močnega pravega čaja, ki vsekozi brbota v dvonadstropnem čajniku na bližnjem štedilniku.

Čeprav skupni nedeljski zajtrka vedno potekajo v intimi domačih gnezd, so krstni spomladanski jutranji piknik prav po murphyjevsko razmočile hladne dežne kaplje. Pa vendar turška hrana okusa ni spremenila niti ob neprijetnem vetru, sedenje v zatišju smrek pa je samo potenciralo jutranjo zabavo!