Turški omnibus

Sklepna (in neobjavljena) Zapikova kolumna Ob skodelici turške kave

Vrela voda potemni v svetlo rjavo, ko v dno kozarca sprosti vsebino male kavne vrečke. Med pasivnim mešanjem nastajajočega napitka pogled preusmeri s keramične skodelice na računalniški zaslon. »Zadnja kolumna,« zavzdihne, ko razmišljujoče odpira prazen dokument. Ko brez konkretne vsebinske ideje bodečo belino praznega virtualnega papirja avtomatično opremi z glavo kolumne, ji naslovna »skodelica kave« bliskovito natisne mentalni vsebinski koncept. »Zgodba o Turčiji je zgodba o kavi,« pomisli in med srkanjem krstnega požirka svoje misli s hitrim udrihanjem po tipkovici ubeseduje v oprijemljivejšo formo.

***

Stare grbave roke počasi privzdignejo mali porcelanasti krožnik, ki pokriva miniaturno skodelico. Črne oči, ugnezdene v razpacan okvir močnega črnila, se zazrejo v zasušeno kavno usedlino, razlito po notranjosti skodelice. Molčeče bolščanje v prihodnost izzove komaj zaznavnost živčnost na drugi strani mize. Mlado dekle z vznemirljivim pričakovanjem zre v oči, ki še vedno neslišno potujejo po njeni usodi. Ne da bi dvignila obraz, stara prerokovolka zamrmra besede, ki si jih njihove mlade prejemnice vedno tako goreče želijo. »Razdalja in nevarne situacije, v katere ga potiska služenje vojaškega roka, bodo samo okrepili njegovo ljubezen, ki se bo sprostila v popolno zakonosko zvezo ob ponovnem snidenju.« Dekle le s težka zadrži veselje, ki jo napolni ob prerokbi, ki v njene ušesne bobniče prijadra z nasprotne strani nizke orientalske mize. Samo nekaj temnih kavnih pack in šestmesečna mora čakanja postane peresno lahka.

***

Misteriozni ambient zamenja preprosta notranjost tradicionalne turške kavarne. Pod Alahovim simbolom, ki predstavlja edino dekoracijo skromnega prostora, se stari moški postavi molče upogibata nad oguljeno mizo. Ko se jima približamo, se v objektiv našega pogleda ujame lesena deska, obtežena z dvobarvnimi žetoni. Površina železne mize ob mimobežnem srečanju z dvema kockama spusti neprijetno jedek zvok. Starec na levi brez vidnega vznemirjenja vešče prestavi žetone na igralni plošči in med čakanjem na nasprotniko potezo k ustom, uokvirjenim s sivimi brkami, primakne malo porcelanasto skodelico močne črne kave. Samo ugiba lahko, kolikokrat poprej je držal ročaj iste kavne skodelice v zakajenem prostoru na vogalu svoje ulice in na enako lenobno torkovo popoldne rutinirano premikal prste ob igri tavle. Iz razmišljanj ga predrami prepevanje dobro znane kombinacije arabskih besed, ki skozi ogromna okna priplava v notranjost kavarne. Moški si popravi čepico na osiveli glavi in se počasi dvigne s stola, sledeč zvokom z minareta. Povsem enako kot že trikrat tisti dan, povsem enako kot že ničkolikokrat poprej.

***

Uglasbeno pozivanje k molitvi preglasijo bučni basi, ki z zvočnim tokom derejo po osrednji istanbulski ulici Istiklal. Z epicentra v eni od značilnih petnadstropnih barov se prerinejo v številne trgovine s spominki, zaobjamejo eno od mnogih kino dvoran, v kanonu zadonijo z uličnimi glasbeniki pred nizozemsko ambasado in za hip prekinejo pogovore, ki se med srkanjem iz velikega papirnatega kozarca mednarodne verige kavarn odvijajo na s spomladanskim soncem obsijani terasi. Druženje ob novodobni zamenjavi turške kave učinkovito napolni terasno v jedru sodobnega Istanbula. Pletene stole pod obledelim senčnikom zasedajo v naglavne rute ovita dekleta z ogromnimi sončnimi očali in modernimi evropskimi oblačili zapeljivih krojev. Ob le streljaj oddaljeni mizi se stiska gruča črnolasih fantov v skoraj identičnih vijoličnih srajicah, držeč vsak svojo cigareto. Za njihovimi hrbti gruča britanskih turistov, okitenih s fotoaparati in čepicami, mrzlično lista po turističnem vodiču, in potrpežljivo sodeluje v natakarjevem entuziastičnem biografsko-geografskem anketiranju. Poskrani v reko ljudi, ki se vije proti Taksimu, se s pogledom oddaljimo od moderno opremljene kavarne in v živahnem uličnem ritmu zajadramo v običajno istanbulsko dopoldne.

***

»Kahve istiyor musunuz?,« zasliši nekaj centimentrov nad seboj. Svoje pogled odmrzne z na mali avtobusni mizici razprte revije in brez besed prikima v odgovor. Stevard v mali plastični kozarec vešče nalije temno tekočino in se po ozkem prehodu previdno premakne proti zadku drvečega avtobusa. »Turška gostoljubnost res ne pozna meja,« se nasmehne ob previdnem držanju razgrete plastike in svojo pozornost zopet preusmeri na Zapikovo kolumno, ki ga zadnjič v besedah popelje v kraje, ki jih bo že tako kmalu spoznaval tudi prvoosebno.

Tok tok, je kdo tu?

Krivdo lahko natisnem na junijske izpitne pole, jo zbašem v popotniški nahrbtnik ali pa se obesim na tisto klasično pisateljsko o pomanjkanju inspiracije. Ne glede na to, katero od naštetih možnostih proglasim za žrtveno jagnje mojih svetlobno dooolgih blogerskih počitnic, bo nekajmesečna praznina v turškem virtualnem dnevniku ostajala enako globoka, (zadnji preživeli) bralci pa še vedno razočarani nad pomanjkanjem novic s skrajnega evropskega robu.

V času blogerske odsotnosti sem uspešno zaključila 3. letnik, štopala po vzhodu Turčije, se prebila skozi odisejado z Orient Expressom, preživela nesrečno z vlakom, s kombijem prečesala mitične pokrajine Finske, Norveške in Švedske, postopala po estonskih gozdovih, raziskovala urbane presežke Latvije, po sili razmer občudovala beneške gondole in beograjsko nočno življenje, absorbirala filmske zgodbe pod zvezdami na motovunskem filmskem festivalu, izležavala na istrskih plažah in se ves teden nacejala (= 2 pivi / teden) z razvpitim češkim pivom v zlati Pragi.

Ker vse kaže, da me bodo kulturni šoki še naprej vztrajno tresli, ostajam prilepljena na isti elektronski naslov v nestrpnem pričakovanju novih razlogov za oslinjenje blogerskega peresa!

Gökhanu ...

An eye for an eye will leave us all blind (M. Gandhi)

Krvno maščevanje je zagotovo najtemnejši del turške kulture, ki procesom modernizacije navkljub še vedno aktivno živi in -mori. Kako nezrelo je, da besede v urejanju medosebnih odnosov zamenja nož? Kako zaskrbljujoče je, da plačevanje smrtnega davka ni rezervirano zgolj za stare tradicionaliste na nerazvitem vzhodu, temveč brutalno posega tudi med zahodno mladino? Kako neopisljivo grozno je, ko maščevalni nož kruto zareže v prijateljevo življenje ...

Televizijska zvezda ali raje lubenica

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.

Odklop

Ko sem po enotedenski aklimatizaciji zopet posvojila delovni ritem, je na našo oglasno desko priromalo obvestilo o počitniškem tednu. Po pozdravu počitnicam v obliki zabave presenečanja za cimrov rojstni dan in današnji vele-študetski paradi / maškaradi, zopet zapuščam Eskisehir in svoja jadra usmerjam proti egejski obali.

Festivalsko

Medtem ko so rodno grudo obarvale barve mladosti z nemara mojim najljubšim festivalom, kranjsko festivalsko abstinenco uspešno kompenziram tudi v novem življenjskem biotopu. Po istanbulskem filmskem festivalu se znova predajam zgodbam s filmskega platna na eskisehirskem mednarodnem filmskem festivalu. Vsakodnevno čukanje v eni od šestih dvoran, raztresenih po (pred)mest(j)u, ob najbolj nenavadnih urah - od kurje zgodnjih jutranjih terminov do celonočnih projekcij, me je z zares odličnimi filmskimi deli učinkovito potolažilo po špricanju zadnjega LIFFe.

Festivalski utrip pa pospešuje tudi mednarodni poletni festival, ki z vrsto kulturnih dogodkov predstavlja enega osrednjih festivalskih dogodkov v naših koncih. Včeraj smo se (v busu skupaj s približno 200 mladimi, ležečimi, sedečimi in stoječimi v občutno premajhnem avtobusu) odpeljali na veliki otvoritveni koncert Koc Festa s trenutno najbolj vročimi imeni turškega (hard)rock scene. Po milah-lalah, ki običajno etiketirajo naše turško nočno življenje, je trša alternativa prav prijetno uravnotežila dosedanje glasbene vtise.

Iz družinskega albuma

Z novim postom se vračam v počitniško atmosfero, ki sem jo v družinski družbi absorbirala poldrugi teden. Po večmesečnem spletnem vzdrževanju stikov smo se Sadarjevi znova združili na turških tleh. Za uverturo smo maratonsko prečesavali eskisehirske ulice ter njegovo družabno in kulinarično življenje. Da se nožne mišice ne bi prehitro ohladile, smo jih razgibali s sprehodom skozi frigijsko zgodovino v starodavnem mestu Midas Sehri. V skladu z nezdravim turškim življenjem smo dan v naravi podčrtali z nekaj masti z žara na popoldanskem pikniku v bližini omenjenega arheološkega presežka naše regije. Počasi smo se premaknili po zgodovinski premici in se ugnezdili v antiki. V Pergamonu, Efesu in Afrodiziasu smo podoživiljali grške čase, vez s sedanjostjo pa ohranjali v turističnem Kusadasiju. Za popoln turški itinerarij smo na deževno popoldne utaborili tudi v Pamukkalah, v kulinarično spominsko knjigo pa dan kasneje vpisali afyonski kaymak. Po slovesu od eskisehirskih prijateljev smo za veliki finale prihranili še Istanbul z vsemi pomembnimi mošejami, ladjico, barantanjem na pazarjih in vodno pipo. Anadolu ekspres me je še prehitro odpeljal nazaj v aktiven študijski ritem, ki bo še dva meseca družinske vezi prepletal izključno po virtualnih kanalih.

Hladni jutranji tuš

Ob živčnemu iskanju primernega pokrivalo, ki bi kar najbolj učinkovito pokrilo nezavidljivo stanje naglavnega okrasja, preklinjam podjetje s plinom, ki topli vodi že šest dni vztrajno preprečuje pretakanje po vodovodih našega stanovanja.

Odsotnost tople vode ni edina nadloga, ki otežuje turški stanovanjski vsakdan. Na seznamu osovraženih podjetij kraljuje internetna družba, ki nas skoraj dnevno pošilja v kameno dobo z luknjanjem medmrežja (po Murphyjevem zakonu navadno eno uro pred oddajo eseja ali članka). V visoki frekvenci okvar jim konkurira električno podjetje. Vsakotedenske eko urice v soju sveč so sicer prav prijetne, istega pridevnika pa ne bi mogli uporabiti, ko pride do odklopa vode. Ko stanovanje porabi vnaprej plačano količino vode, pipe otvorijo stavko, ki jo prekini le nova vodna kreditna kartica, kupljena v komunalnem podjetju. In ko smo že pri komunali, ne moremo mimo čudaškega sistema za odlaganje smeti. Ker je na turških ulicah že zadosti krame, so se odgovorni nadvse pametno odločili, da jih osvobodijo vsaj "kant" za smeti. Odpadke tako na ulico odlagaš prosto - v vrečah ali kar tako, da pa estetika ulice vseeno ne bi preveč trpela ob dnevni svetlobi, je legalno smetenje pločnikov in cest dovoljeno samo po 7. uri zvečer.

No ja, saj ni tako hudo, kot se sliši. Po (dobesedno) hladnem jutranjem tušu se pač prileže znova pognati kri po žilah z odpiranjem ventilov jeze (edinih trenutno delujočih ventilov v našem stanovanju).

Spletna hibernacija

Počasi se prebujam iz poznoaprilske spletne hibernacije, ki me je neobičajno dolgo ločevala od virtualnih "kulturnih šokov". Ni bil samo krstni vročinski val tisti, ki mi je preprečeval taborjenje pred računalniškim ekranom. V zadnjih tednih sem s kamero v rokah prečesala eskisehirske ulice in v družbi staršev prekrižalila zahodno turško obalo. Medtem sem se stežka poslovila od enega boljših mednarodnih prijateljev, prevzemala vlogo tete Justi, se ob tem še sama navlekla nekaj težav in nemočno zrla v koledar, s katerega so svetlobno hitro leteli dnevni lističi. Čeprav se okoli mene dogaja toliko stvari, da jih moja betica le s težavo procesira, ostaja turški "must do" seznam še vedno zaskrbljujoče dolg. Ko bi se lahko zabubila tudi v počitniško hibernacijo in ostala pogreznjena v turške sanje še kakšno leto ...

Pod nesvobodnim soncem

Svojo potovalno tragedijo na bolgarski meji sem na Kultur Soku že ubesedovala. Razširenjena na vsesplošno turško potovalno problematiko pa se je zgodba natisnila tudi v aprilski ediciji Zapika.

Charliejevi angelčki na istanbulski misiji

Charlieji angelčki v podobi Albine, Austeje in moje malenkosti so minuli vikend odfrčali v Istanbul. Angelski prisotnosti primerno je mesto opravičevalo rajsko prizorišče dogajanja z idilično vremensko sliko, ki je izletu avtomatično pripela nekaj nezanemarljivih dodatnih točk. Poleg neprestanega izrisavanja vzporednic s slovitimi filmskimi junakinjami je rdeče-rjavo-svetlolasa trojica zrla v platno Istanbulskega filmskega festivala, poležavala na bosporski obali, maratonsko srečevala nasmejane eskisehirske obraze, hranila svoj turistični alterego z nekaj obveznimi obiski muzejev, mošej in drugih istanbulskih znamenitosti, tekmovala v številu na novo pridobljenih žuljev in uživala v skrajno sproščujočem spomladanskem vikendu.

1, 2, 3 ... tut nefesen

Moji telovadni rituali so v turškem okolju omejeni na vsakodnevne večkilometrske odisejade po campusu in mestnem jedru, večerno posakovanje ob temperamentni turški glasbi in jogo, ki ob odsotnosti aerobike, smučanja, kolesarjenja, teka in plavanja ostaja moja edina športna aktivnost. Nekajkrat tedensko - poleg rednega zviranja v domači sobi - tako pretegujem svoje krake v simpatičnem centru na rečnem bregu, ki poleg moje telovadnice z rednimi socialnimi aktivnostmi in pristnimi odnosi prevzema tudi mesto drugega doma.

V nekaj več kot polletnem prakticiranju starodavne znanosti, filozofije oziroma oblike rekreacije me je joga popolnoma prevzela. Sedenje z nogami za vratom, stanje na glavi, upogibanje v najbolj bizarne položaje in dviganje okončin v vse možne strani je pač nadvse zabavno. Poleg telesnih izzivov, (kao) ojačanih mišic in vidno povečano fleksibilnostjo pa me začenja navduševati tudi modrost, ki se počasi preliva v moje osebne filozofske nazore. :)

Življenje kot v filmu

Zadnji tedni se (v nevarnih spiralah) vrtijo okoli mojega krstnega režiserskega projekta oziroma projektov, ki jih v okviru predmeta Producing & Directing pripravljamo z latvijsko-nizozemsko-madžarsko filmsko ekipo. Čeprav izgleda snemanje dokumentarnih filmov v prijateljskem krogu nadvse zabavno, pozitivne pridevnike večkrat zamenjujejo njihovi stresni in naporni bratje. Produktivnosti šestih kreativnih glav je skrajno pohvalna, občutno manj uspešno pa je usklajevanje enakega števila urnikov, vzdrževanje koncentracije, sprejetje skupinskih pravil in realizacija naših visokoletečih načrtov.

Tako naša ekipa dnevno pretiči skupaj najmanj dve uri, rezultati pa se še vedno niso materializirali v oprijemljivejša agregatna stanja. V dveh tednih smo spisali tri scenarije - od tega dva zavrgli, zadnji pa nam ni všeč, podelili 57 negativnih točk, na balkon zaprli 2 člana, popili 69 kav, mučili našo mačko, razbijali kozarce, delali načrte za poletje, spali na sestankih, se nekaj ur kregali, ali so posnetki študentov, ki si izposojajo knjige v knjižnici, klišejski ali ne, poskušali prepričati ostale člane, da je letenje z avionom na kraj snemanja ob minimalnem budgetu in odsotnosti časa nadvse utopično, gladili nesporazume o objavi fotk na Facebooku, se živčno "zlamljali" in se učili za izpite. Snemali film? Ah ne, do tja seveda še nismo prišli.

Vrtenje z derviši v Konyi

Čeprav se izlet v Konyo bliskovito odmika na časovni premici, na lenobno aprilsko popoldne obujam zagotovo ene najlepših turških spominov (izleti so vedno zmaga!) in nostalgičen nasmeh kar naprej žalosto upogibam ob dejstvu, da je bila Konya naš zadnji zares skupni izlet.

1. april

Prvi april je obvezno rezerviran za smeh, humor in norčarije, ne glede na potencialno mrščenje čela ob kupih dela in neprijaznemu vremenu.

Po misiji raziskovanja humorja na skrajnem evropskem robu, si moramo priznati, da se Turki in humor le redko opravičeno pojavljajo v istem stavku, čeprav nekatere zabavne izjeme seveda potrjujejo pravilo. Med slednje se uvršča tudi blazno komičen (v najširši definicija pojma) lik Nasrettin Hoca, osrednja figura skoraj vseh bližnjevzhodnih šal in zabavnih anekdot, ki je v seldžuških časih sejala smeh prav v našem mestu (na kar so seveda vsi Eskisehirčani blazno ponosni tudi tisoče let kasneje)

V upanju, da vas bo katera od njegovih nadvse humornih šal, ki jih trenutno sama prebiram v turščini, nasmejala na turobno prvoaprilsko popoldne, pripenjam nekaj primerov.

Nasrettin je sedel na obrežju reke, ko mu je z nasprotnega brega mimoidoči moški zaklical:

"Učitelj moj, kako naj pridem na drugo stran?"
Nasrettin Hoca je v odgovor zavpil: "Saj si že na drugi strani."

Nasrettin je po domači kuhinji lačno brskal za hrano. Ker ni našel ničesar, kar bi potešilo njegovo lakoto, se je odpravil na sprehod okoli jezera ob Aksehirju, po katerem je kot vedno plavalo polno rac, se usedel na tla in začel srebati jezersko vodo.
Mimoidoči so ga začudeno spraševali: "Častitljivi učitelj, kaj vendar delate?"
Hoca je mirno odgovoril: "Večerjam račjo juho."

Ponedeljek

" ... whenever Monday comes, but whenever Monday comes
You can find me cryin' all of the time."
(The Mamas and the Papas)

"It's just another manic Monday ..."
(The Bangles)

"And where, where will you go and how will you know you didn't get it all wrong.
... It's just another Monday morning"
(Pulp)

"Monday you can fall apart ..."
(The Cure)

" I dont like Mondays,
I want to shoot the whole day down"
(Boomtown Rats)

Skoraj pozabljena ponedeljkova depresija mi je izžela še zadnje kaplje energije in potrebnega elana. "Novi začetki bi morali biti vendar lepi," si neprepričljivo prigovarjam med nemirnim premetavanjem po postelji in ob pogledu na zasolzeno okno upam, da bo hladen dež izpral ponedeljkovo melanholijo v optimistično aprilsko jutro.

Turški pirhi

Čeprav v slovenskem okolju velikonočne praznike častim izključno zavoljo polnega hladilnika in prostega ponedeljka, se mi je osrednji krščanski praznik nekaj tisoč kilometrov od doma priljubil zaradi povsem drugačnih razlogov. Ne, nisem doživela razsvetljenja in se dala krstiti, temveč zgolj preživela nadvse simpatičen spomladanski dan.

Po deseturnem premetavanju na nočnem vlaku iz Konye smo se okrepčali in spočili s celodnevnim piknikovanjem pred Tjašinim blokom. Polemike o tem, ali naj pripravimo značilen turški zajtrk, ki ga vsi nadvse obožujemo, ali raje tipične velikonočne specialitete, smo rešili nadvse taktno in na piknik deko zložili tako pirhe in pršut kot tudi beli sir, čaj, paradižnik in olive, skombinirane z nekaj univerzalnimi čokoladno-marmeladnimi namazi.

Spomladansko idilo smo z velikonočnim aranžmajem prenesli tudi v domačo kuhinjo, ki je tako postala atrakcija širšega blokovskega prebivalstva. Preostanek dneva in večera smo sprejemali radovedne goste, ki so se smejali čudnim evropskim težnjam po barvanju jajc, ki jih nato tako ali tako poješ, in se slikali ob naši kuhinjski mizi. :)

Flower Power

Hippie Party ob prihodu pomladi

Darilaaaaaa

Kultura obdarovanja je v Turčiji zagotovo bolj razvita kot v naših logih. Od kar imam v žepu turški potni list, tudi sama aktivno zavijam in odpošiljam darila ter se predvsem navajam sprejemanja daril brez prerekanj o nepotrebnosti in slabe vesti.

Okoli daril sta se še posebej živahno vrtela zadnja dva tedna. Medtem ko sem skoraj vsako noč rezala, lepila, sestavljala, porisavala in popisavala darila za nemara najljubša Erasmus prijatelja, se je načelo recipročnosti potrdilo v prejetju nemalo simpatičnih presenečenj ob dnevu žena, obisku cimrovih sorodnikov in prijateljice iz Ankare. Najbolj pa sem bila vesela - pa naj se sliši še tako zelo osladno - tistih paketov, ki ovita v rumen poštni papir pripotovala iz daljne domovine. (ja, res se sliši osladno!)

Med njimi zagotovo izstopa današnji spomladanski paket, ki me je pričakal tik ob prihodu pomladi.

hvala mami! :)

Vaše razglednice so se z rožnatih sten moje sobe razrasle tudi v kuhinjo

HVALA!

V družbi pomaranč, čajev in bolanih sotrpinov

Kljub nenehnih ugibanjem, ali je kriva čudaška vremenska slika, spomladanski veter ali zgolj neutrudna bakterija, nam še ni uspelo razkriti razloga za vsesplošno epidemijo gripe, ki je v zadnjih dveh tednih širši prijateljski krog pokrila z odejo, mu v roke potisnila čaj z medom in ga obkolila s posmrkanimi robčki. Čeprav se ob veličastnemu prihodu pomladi res ne želimo z zamašenim nosom in razbolelim grlom premetavati po posteljah (oz. jogijih, glede na to, da so postelje tu pravi luksuz), je vsesplošna bolanost včasih prav simpatično-prijetna. Ob sončnih dnevih zaviti v šale previdno posedamo v zavetju, ob večerih pa se zapiramo v karantene, oboroženi s filmi, vitamini in kolekcijo zeliščnih čajev. Če sem iskrena, mi družabni večeri z lupljenjem pomaranč, zavijanjem v odeje in smejanjem ob starih sezonah humorističnih komedij po neprekinjenem marčevskem nizu zabav nadvse ustrezajo. Da ne pozabimo, kako izgleda notranjost naših priljubljenih žurerskih zatočišč, in da se ne pozdravimo prehitro, pa vsake toliko le skočimo do centra in običajno horizontalno pozicijo zamenjamo z bolj dinamičnimi plesnimi alternativami.

P.s.: Da bolezen le ni tako prijetna, potrjujejo nedavne halucinacije, ki so pospremile moj vročinski val. Hvala prijateljem, ki so me rešili spanja na hodniku, me oblečeno spravili v posteljo in ne zavijali z očmi ob čudaških blodnjah. :)

Midas sehri: "Mala Kapadokija"

Sobota je bila rezervirana za potepanje po frigijski zgodovini z obiskom Midas Sehri, starodavnega religijskega središča in naselbine iz 7. stoletja pred našim štetjem. Preplet naravne estetike, ki (po mnenju ene zadnjih številk National Geographica in Lonely Planeta) presega Kapadokijo, in človeške ustvarjalnosti, okvirjene s sončnimi žarki in obdajajočo puščavo je izrisal podobe, ki bodo zagotovo ostale vtetovirane globoko na spominske plošče (... in seveda v spletne albume) stotice udeležencev našega izleta. :)

Pikniki

Turk XP

Čeprav je uvertura v turško kulturo piknikovanja zadonela v spremljavi dežnih kapelj, so spomladanski sončni žarki osvetlili pravo podobo pristnih turških druženj v naravi. Prijaznih dvajset stopinj smo v soboto pozdravili ob idiličnem in le slabo uro oddaljenem jezeru, kjer smo okupirali eno od že pripravljenih piknik miz in jo obtežili z izbranimi specialitetami z žara. Poleg celodnevnega konzumiranja mesno-zelenjavnih dobrot smo se navdušeno nastavljali toplemu soncu (ne brez rezultata! lalala), obudili nekaj otroških iger in horizontalno lego na nekaj ur zamenljali s sprehodi po osupljivi naravi, kjer smo presenečeno opazovali razširjenost fenomena turških piknikov.


Prostorno mizo in pravi žar so nekaj dni kasneje spet zamenjali trava, dekica in doma pripravljena hrana. Z jutranjim piknikom na eni od eskisehirskih zelenic med bloki smo počastili Jaap Ruurdov rojstni dan. Naj se sliši še tako "socialno", je bil piknik prav kraljevski: s torto, kiviji, viki kremo, borekom, sveže pečenimi kolači, sokovi, priborom, svečkami, prtički ...

Pripravite se: trend piknikov na prostem definitivno pripeljem tudi na slovenske (nemara celo kranjske) zelenice! ;)

Policija za petami

Prva na seznamu stvari, ki jih ne maram v Turčiji, so nedvomno neprijetno vsiljivi moški. Čeprav razpoloženje večkrat razbijejo pretirano artikulirani plesni gibi v nočnih barih, skrajno romantični sms-i in čustveni izlivi na javnih mestih, so veliko bolj moteči predvsem tisti vsiljivi posamezniki, ki vzklijejo ob mraku na najbolj osamljenih ulicah v upanju, da jim bo katera od mimoidočih deklet skompenzirala odsotnost lastnega ljubezenskega življenja. Verjetno večina od moških, ki sedeč v svojem dekleta zalezujočem avtomobilu, nikoli ne bi zares realizirala namer, ki jih s sluzastim glasom šepeta v noč. Verjetno večina od pogosto priletnih zasledovalcev niti ne bi mogla ujeti svoje žrtve, opremljene z atletskim parom mladih nog, a zagoto jim uspe vsaj eno: narediti polnočno pot domov dolgo, neprijetno in morečo.

V polletnem pohajkovanju po samotnih turških uličnih labirintih sem razvila nemalo strategij za odganjanje nezaželenih zasledovalcev. Fiktivnemu pogovoru po mobitelu, potiskanju ključev v vhodna vrata prvega naključnega bloka, spremstvu prijaznih prijateljev, čepenju za avtomobili in šprintanju od glavne ulice do doma se je včeraj pridružila nova rešitev. Ko sem bila že prepričana, da sem znova posrkana v psihološki triler, sta iz "zasledujočega" avtomobila pokukali dve uniformirani postavi in mi ponudili prevoz do želene destinacije. Po daljšem zagotavljanju, da sem že čisto blizu in da se ne bojim, sta se vdala, a se počasi vozila ob meni skoraj en kilometer in mi pomahala v pozdrav šele ob vhodnih vratih.

Jutranje polnjenje praznih vreč

Turki modrost o praznih vrečah, ki ne stojijo pokonci, obravnavajo z največjo resnostjo. Svoje želodce tako izdatno obtežijo že zarana z obilnim zajtrkom, ki ga nikoli ne predstavlja skromna skodelica kosmičev ali dolgočasna kombinacija kruha in marmelade. Okoli krstnega dnevnega obroka se je na skrajnem evropskem robu razvila prava kultura. Prvo jutranje hranjenje je ritual, ki zahteva veliko časa, čim več ljudi in predvsem – ogromno hrane. Miza je obvezno obtežena s kar najbolj kaloričnim naborom jedi, ki zaobjemajo jajčne omlete, pečen krompir, klobasice, enormne količine kruha, beli turški sir in za odtenek bolj zdrave zelenjavne priloge v obliki kumaric, paradižnika in oliv. Proces počasnega praznjenja prenapolnjenih krožnikov poteka ob vedno živahnem pogovoru in nepogrešljivem srkanju močnega pravega čaja, ki vsekozi brbota v dvonadstropnem čajniku na bližnjem štedilniku.

Čeprav skupni nedeljski zajtrka vedno potekajo v intimi domačih gnezd, so krstni spomladanski jutranji piknik prav po murphyjevsko razmočile hladne dežne kaplje. Pa vendar turška hrana okusa ni spremenila niti ob neprijetnem vetru, sedenje v zatišju smrek pa je samo potenciralo jutranjo zabavo!

Slovensko gurmanstvo

Čeprav se težko ločimo od turške kulinarike, na skupnih večerjah občasno raziskujemo gurmanstva drugih evropsko-azijskih tradicij. Po nizozemskem vikendu je prišla na vrsto zopet slovenska kuhhinja. V loncu so brbotali njoki, v kozarce pa se pretakalo slovensko vino in borovničke. Po nadvse uspešnem petkovem prevzetju kuharske vloge na slovensko-turškem ženskem večeru sem lonce pristavila tudi v soboto. Končni rezultat je potrdil, da kri ni voda, saj je bila odsotnost primorske krvi edini ponujajoči se razlog, da so se moji njoki transformirali v gorenjske knedle v njihovem najbolj neestetskem kstremu. Za ceno prijateljstva, če citiram Jago, je večerja le poniknila v želodce povabljencev, nekaj porcij pa počivajoč v hladilniku še vedno čaka na naslednje žrtve.

Pipa miru

Inhaliranje dišečih okusov iz vodnih pip (tur. nargile) je še ena od turških tradicij, ki odločno kljubuje globalizacijskim težnjam zahoda. Ob večerih iz številnih lokalov zadiši po jabolkih, mentolu, jagodah, bananah, limonah in vrtnicah. Ležeči na udobnih orientalskih blazinicah, ne zgolj mladina, temveč tudi starejši Turki, polnijo svoja od močnih tobakov navajena pljuča s privlačnimi sadnimi okusi in svoj stresni življenjski tempo zamrznejo z večurnim procesom sproščujočega kajenja, srkanja čajev in lahkotnega klepeta.

Ko sem svoje sarajevske spomine ovijala v gosti dim iz šiše, sem bila prepričana, da se bo tradicija celodnevnega poležavanja ob brbotajoči posodi z aromatiziranim tobakom preselila tudi v moj turški vsakdan. V domovini vodnih pip je nasprotno kajenje na mojem urniku zgolj ob posebnih priložnostih, kot je bilo uvodno druženje (oziroma zgolj eno v seriji druženj) z novimi mednarodnimi študenti.

Neskončne počitnice

Tritedensko počitnikovanje je uradno končano. Mirno valovanje grškega morja je zamenjal natrpan urnik, svetlobno dolge filmske večere buljenje v šolske knjige, polnočne večerje potrpežljivo čakanje v vrsti za kosilo v kantini in brezciljno pohajkovanje po mestnih ulicah vsakodnevno vandranje na kampus. Še prijetno dvomestno temperaturno številko je zasnežil ponoven zimski val, ki se v zadnjih dneh podi po jugovzhodni Evropi. Pa vendar počitniška atmosfera še kar vztrajno lebdi nad Eskisehirjem. Večeri ostajajo dolgi, soba vedno polna pogovora željnih prijateljev in posedanja ob kavi neskončna. Naše počitnice se zaključijo julija.

Asure, vseživalski puding

V zadnjem mesecu je zvonec našega stanovanja skoraj vsak dan zapel pod pritiskom roke katerih od žena iz bližnje soseščine. Razlog za kratek obisk je bil vedno enak. Na naši kuhinjski mizi je po odhodu počival asure, tradicionalni Noetov puding. Z eno najstarejših turških slaščic naj bi praoče nahranil svoj ladijski živalski vrt in čeprav religijska legenda zatrjuje, da naj bi kombinacijo preko 15 sestavin (vse od ječmena, suhih marelic in fižola pa do orehov, čičerike, fig ipd.) z užitkom snedli prav vsi živalski predstavniki, nenavaden okus sumljivo izgledajočega pudinga zagotovo ni med najbolj priljubljenimi jedmi od izvrstne kulinarke razvajenih turških želodčkov. Ker islam "slaščici" oziroma izgovoru za slaščico odmerja kar cel mesec po zaključku žrtvovalnega bajrama in živali našega stanovanja ob pogledu nanj vztrajno vihajo nosove in smrčke, se gosta zmes skoraj dnevno preliva po mojih prebvnih kanalih. Čeprav mi je nenavaden okus všeč, po celomesečnem pospravljanju zalog širšega sosedskega kroga še nekaj časa zagotovo ne bom pogrešala basanja z zelenjavno-sadno brozgo.

Vse poti vodijo v Ankaro

V zadnjih dneh sem se nadvse amatersko spoprijemala s funkcijo turistične vodičke. Po tem ko sem se z novo garnituro Erasmus študentov ponesrečeno, a prav zabavno izgubljala v domačih logih, sem včeraj lokalno vodništvo nehote razširila tudi na širše turško območje. Ekipo svežih mednarodnih študentov sem suvereno usmerila na napačen vlak. Neprikladni odhodi naslednjih vlakov, poklapani obrazi in moje nerodno sestavljanje turške obrazložitve so prepričale biljaterja (?), da nas je z napol zastonjsko karto spustil vse do Ankare.

Če sem mislila, da turško prestolnico obvladam (in to samozavestno ubesedila tudi na glas :)), sem se precej uštela. K sreči je izgubljanje po velemestnih ulicah končal prihod naše drage Elif, ki me je razbremenila neusojene funkcije mestne vodičke in skupini veliko bolj vešče približala svoje rojstno mesto. Kljub nepričakovanemu mrazu in pomanjkanju časa za ogled vseh želenih turističnih atrakcij, nam je uspelo po nesreči zimprovizirati prav simpatičen valentinov (haha) izlet.

Javni prevoz za začetnike

Ko pri Cherry opravite šnelkurz uporabe javnih prevoznih sredstev in absorbirano teorijo zvežbate tudi v slovenski praksi, se lahkopreizkusite v ultimativnem prometnem testu - v turškem javnem prevozu.

Zalistajmo po prvih straneg skripte o turškem javnem transportu in se seznanimo z osnovnimi tipi prevoznih sredstev:

TAKSI

Rumeni taksiji so poleg kebaba in mošej eden od najrazpoznavnejših turških simbolov. Izdatno dekorirani z verskimi nalepkami, umetnim cvetjem in nacionalnimi simboli v svetlečih odtenkih vas na svoje tigraste, usnjene ali rdeče žametne sedeže gostoljubno vabijo na vsakem koraku. Hitrost storitve postavljajo na prvo mesto, četudi za ceno ignoriranja rdečih luči, vratolomnih prehitevanj in mučenja pospeševalnega pedala. Poleg sproščenega adrenalina se vam ob odsotnosti predhodnih pogajanj obeta tudi sprostitev vsebine vaših denarnic, zato je opravljen tečaj iz Osnov pogajanja v turškem okolju obvezen pred vstopom v rumeno kureto.

DOLMUS

Fenomen križanca med avtobusom in osebnim avtomobilom je v gibljivih slikah učinkovito upodobila skupina prijateljev, zato opis prepušča mesto kratkemu filmčku iz končno odblokiranega YouTuba

AVTOBUS

Da se avtobusni prevoz vtisne v spomin, v Turčiji poskrbijo ustrežni stevardi, ki strežejo kavo, čaj, slaščice in kolonjsko vodico, sedežni red, ki se strikno upošteva tudi ob povsem praznem vozilu, ter prepovedana uporaba telefonov in drugih elektronskih naprav, ki te lahko stane vozovnice in posledičnega prihoda na zadano destinacijo. V avtobusni odisejadi niso nenavadni niti redni postanki v avto(bus)-pralnici, šoferjevo obvezno verižno kajenje, čiščenje oken kar med vožnjo, izdatno parfumiranje, brezžični internet in deljenje blazinic za spanje.

Odvito

V zahodnjaških mentalnih enciklopedijah je ob pojmu turške ženske navadno naslikano dekle temnejše poti, ovito v naglavno ruto ali nemara celo niqabe, dolge tunike, ki konkurirajo čebelarskim modnim smernicam. Taista ženska hodi po drugi strani ceste kot moški, njene roke se še niso dotaknile volilnega lističa, mož jo zapira v kletno sobo brez oken in si jo deli z vsaj tremi drugimi ženami. Očitno s tovrstnih enciklopedij že dolgo nihče ni pobrisal navideznega prahu, saj svoboda turške ženske že skoraj stoletje ni več omejena s striktnim šeriatom, na koranu temelječim pravom. Zahvaljujoč reformam Ataturka, drznim feministkam in odločnim korakanjem proti evropski meji, sodobne ženske z lahkoto odvržejo naglavno ruto oziroma še več – v to dejanje so celo zakonsko prisiljene. V sekularizirani zakonodaji je nošenje muslimanskih ženskih pokrival prepovedano na številnih uradnih mestih, vse od šol in univerz pa do vseh vladnih uradov. Prizori pokritih deklet, ki pred predavanji na šolskem stranišču zlagajo rute, ali varnostnikov, ki ovitim ženskam ne dovoljujejo vstopa v nekatera javna poslopja, so povsem običajni in pogosti. Ob trenutni turški politični situaciji z radikalno desnim vladnim vrhom pa postajajo polemike o nošenju naglavnih rut vse bolj bučne in žolčne in zradiranje trenutnih zahodno-sekularizacijskih omejitev vse bolj verjetno.

Grško počitnikovanje

Alexandropoulis - Didimoticho - Trainaupolis - Loutra - Alexandropoulis

Po bolgarskem incidentu sva si zaželeli sonca, morja, brezskrbnega počitka in predvsem - prijaznejših ljudi. Za vse našteto sva se zopet zapletali na mejah (kaj dela "ilegalski" žig!), a naposled našli zadoščenje s štiridnevnim počitnikovanjem v Grčiji.

Bolgarski ilegalki

Ko sta najina prsta navdušeno pristala na veliki piki na levi strani bolgarskega zemljevida, sva bili z Jago trdno prepričani, da bova dvodimenzionalni podobi s papirja kaj kmalu dodali tudi žive podobe slovite balkanske metropole. Ko sva hlastali za informacijami na internetu, pri bolgarskih prijateljih in popotnikih, se po Eskishirju hvalili o najini počitniški destinaciji, kupili karto in se zvijali na neudobnih sedežih mednarodnega avtobusa, je bila realizacija najinega popotniškega načrta še bolj trdna. Pa vendar nama ni uspelo vzdihovati ob arhitekturnih presežkih, dešifrirati napisov v cirilici in se namakati v bulgarskih termah. Sredi noči je najine načrte odpihnilo arogantno dretje odurno nesramnega bolgarskega carinika ...

Sporen je bil Jagin mongolski potni list, ki je negativnemu protagonistu naše žalostne zgodbe simboliziral ilegalno prečkanje meje. Jagini poskusi obrazložitve zapletenega trodržavljanstva in vseevropske vize je odbilo stekleno okence, ki ga je z vehementno kretnjo spustil rasistično-len uradnik. Na pomoč nama ni priskočila niti stevardesa z angleško-bulgarskim jezikovnim ozadjem (in dodala: »Nič novega, ti Azijci vedno povzročajo težave«) niti avtorčina (nezaigrana) strategija objokanih bambi oči, protestiranje pred okencem ali kombinacija sredinočnega termina in polarnih temperatur. Stevardesa je z avtobusa hladnokrvno zalučala najino prtljago, carinik je namesto informacij o hotelu Jagi izročil poročilo o ujetju med ilegalnim prestopanjem meje, meni pa žig o zavrnjenem vstopu v Bolgarijo.

Prav filmsko je moralo izgledati, ko sva obupano sedeli na nikogaršnji zemlji z (dobesedno) šklepetajočimi zobmi, rdečimi očmi, lačni, jezni, premraženi in prestrašeni. Medtem ko se je polovica nesrečnega para vdala v usodo in bila prepričana, da bo bolgarska meja predstavljala mejo med življenjem in smrtjo, je razsodnejša kolegica poštopala makedonski bus, ki je naključno potoval v Istanbul. Za pametno plačilo, švercanje viskija in posodo potnega lista za nabavo cigaret sva s »kototamopijeva« busom dokaj srečno prispeli v turško metropolo.

Nočno avanturo je razblinilo rumeno istanbulsko sonce. Le nesrečen žig in neizkoriščena vozovnica sta pričala, da najhujša nočna mora žal ni bila sproducirana zgolj v najinih utrujenih možganih ... če zaključim nadvse filmsko.

Istanbulski vikend

Istanbul, Istanbul, u tvojim očima, a na tvojim usnama poema (Kultur Shock: Istanbul)

Če so bili moji istanbulski potopisi še pred nekaj tedni prežeti z razočaranim podtonom in neprepričljivimi opisi, je po minulem vikendu v turški kulturni prestolnici podoba zloglasnega mesta dobila intenzivnejše odtenke in jasnejše obrise. Čeprav Istanbul težko uvrščam v sam vrh seznama svojih najljubših mest ali potencialnih prebivališč v bodočnosti, sem prepričana, da bo ostal kraj, kamor se bom rada vračala. Zaradi osupljive arhitekture, živahnega (četudi blazno utrujajočega) mestnega utripa, konglomerata ras, velikosti, barv, oblik, zvokov in kultur ... in predvsem zaradi in s prijatelji. Bo že res, da je v družbi vse lepše. Še posebej, če le-to poosebljajo moji najljubši »turški« punci, istanbulski prijatelji in sveža mednarodna spoznanstva.

Itinerarij: Ayasofia, Dolmabahce Sarayi, Yerebatan Sarayı (Bazilika Sarnıcı), Taksim, Kapalicarsi, Galata Kulesi, nešteto čajev, kebabov, Efesev, simitev, školjk in cig koft v random restavracijah in barih.

Z Mathijasem iz Švice (enemu od dveh švicarskih Mathijasev s popotovanja) :)

Gorusuruz!

Evforično-sproščena atmosfera, ki jo je nad študente zgrnilo olajšanje ob koncu intenzivnega izpitnega obdobja, se je vdala pod diskretnimi solzami in cmoki v grlu, nastalimi ob slovesu prve garniture Erasmus študentov. Po skoraj polletnem cmokanju na z nacionalno kuhinjo obarvanih večerjah, gnetenju po prepolnih plesiščih, sproščenih filmskih večerih, mežikanju na predavanjih, raziskovanju naše gostiteljske države in predvsem nepopisni zabavi se za dobro polovico mednarodnih študentov turške sanje razblinjajo. "Nazaj v realnost," otožno skomigajo z rameni in s kislim nasmehom še zadnjič zakričijo "gorusuruz, se vidimo". Brez dramatičnih objemov, zvenečih govorov ali odvečnih sentimentalnosti - kot smo se strinjali pred tem. Seveda se bomo videli, kako le ne. Po najboljši polovici leta, ki smo jo preživeli skupaj, nas nekaj tako nepomembnega, kot je distanca nekaj tisoč kilometrov, že ne bo ločilo ...
Gorosuruz, Erasmovci. Se vidimo!

Vladno blokiranje YT-a

Eden od najglasnejših odgovorov na večno vprašanje, zakaj Turčija ni v EU, se zagotovo ponuja ob raziskovanju turškega omejevanja svobode govora in vsesplošne cenzure. Javno tipanje po občutljivih temah, četudi le hipno in sramežljivo, te lahko ožigosajo s statusom kriminalca ter stopnji prekrška primerno denarno ali zaporniško kaznujejo, preostra peresa turška vlada vestno prelamlja, popularnokulturne vsebine pa pred lansiranjem v javna občila čaka prefiltriranje skozi sito stroge cenzure. Najstniške komedije se tako iz izvorne poldruge ure skrčijo na slabo uro, svobodomiselni možgani se skrivajo v mednarodnih zakloniščih, novinarji pa se na dnevni bazi srečujejo s korenitimi vsebinskimi popravki in uredniškimi zavrnitvami.

Čeprav vlada ne more enako intenzivno nadzorovati dogajanja na vsesvetovnem medmrežju, svoj oster pogled jezno usmerja tudi v spletna zbirališča neprimernih vsebin in jih enostavno radira z vsesplošnim blokiranjem. Po blogerskih portalih, erotičnih straneh in spletnih igralnicah pokra je mastno rdeče opozorilo zamenjalo tudi našo vsakodnevno spletno destinacijo YouTube. Ko je pred slabim letom nepridiprav malomarno udrihal po Ataturku, je prepoved uporabe priljubljenega video portala trajala skoraj pol leta, kar poraja strah, da bo razrežitev aktualnega problema terjala enako dolgo. Kakorkoli že, v polletnem bivanju v cenzuriranem turškem okolju sem že dodobra osvojila osnove prevzemanja lažnega IP-ja, ki mi odpira vrata do virtualne svobode.

Just a perfect day

Jutranja izpitna hektika se počasi oddaljuje z vsakim brezciljnim korakom, medtem ko smeh, ki ga producira v šal ovito grlo, odločno zareže v megleno eskisehirsko dopoldne in se ob srkanju močnega črnega čaja zasidran na obraz za preostanek lenobnega sobotnega popoldneva in kontrastno razburljive noči prepusti brezskrbnemu lebdenju v miselnemu vakuumu.

Hos geldiniz!

Gostoljublje je v Turčiji že pregovorno potencirano do skrajnosti. Medtem ko gostiteljev seznam obveznosti zaobjema zajetno pogostitev, brezhibno urejenost stanovanja ter dodelano postrežbo - navadno v posebnem salonu za goste (!) - turška obiskovalna kultura temelji na načelu recipročnosti, ki obiskovalcu narekuje enako aktivno angažiranost. Majhne pozornosti, materializirane v paketu domačih piškotov, bonbonier ali drugih sladko-simpatičnih daril, so nadvse zaželene, če ne celo obvezne.

Pomembnost današnjega popoldanskega obiska v podobi Ahmetovega širšega sorodstva, ter količina truda in časa, ki smo ju vložili v intenzivno organizacijo zmenkov med pomivalnimi krpami in ploščicami, maratonsko sesanje in dopoldansko taborjenje ob štedilniku, je premosorazmerno s številčnostjo daril, ki so odtehtala izmučujoče dvodnevne priprave. Naš hladilnik se znova šibi pod domačimi specialitetami turške kuhinje, pred polarnimi eskisehirskimi temperaturami me brani nov pleten šal, cimrov tekoči račun pa se je končno znebil rdečice, ki ga je oblivala pred posredovanjem sorodnikovih finančnih antibiotikov.

Kaditi kot Turek?

Upravičenost priljubljene sintagme, ki najbolj zavzete nikotinske odvisneže primerja s turškimi kadilskimi navadami, bo očitno kmalu postavljena pod vprašaj. No, vsaj formalno ...

Sodeč na medle odzive v medijih in vsesplošno ravnodušnost bo očitno vidljivost v barih ostala zakoreninjena na skromnih sedem centimetrov, dimna zavesa še vedno učinkovito prevzemala funkcijo pisarniškega okenca, cigaretni ogorki pa estetsko tlakovali turške ulice, parke in druge javne površine.

Z birokratskim gašenjem turških cigaret novela novega zakona grozi z ugasnitvijo pomembnega kosa nacionalne tradicije in kulture. "Ah, pa bomo plačali tistih 25 evrov, kot kršenje protikadilskega zakona zaračunava predlagani zakon," tako brezbrižno komentira približno 25 milijonov turških kadilcev. "Da bi se odpovedali cigaretom?!," posmehljivo dodajo in z desnico, ki je ravno zaprla dnevni časopis z razburljivo novico, lačno sežejo v hlačni žep s sumljivo kvadratno izboklino ...

Odmor

Turki so preprosto obsedeni z odmori. Enoinpolurni opoldanski počitek, ki zaklene vrata vseh trgovin, pisarn in stanovanjskih hiš; pavza za čaj in cigarete med še tako kratkimi gledališkimi, koncertnimi in kino (!!!) dogodki; nelogično pogosti postanki med avtobusnim popotovanjem; nepogrešljiv kofetarski oddih med postopanjem po mestu, predavanji ali celo nekoliko daljšim birokratskimi postopki ter seveda obvezni študijski odmori, ki se iz kategorije kulturne specifičnosti odločno premikajo na polje vseštudentske univerzalnosti.

Čeprav se izvijam z izgovori o hitri asimilaciji na tuje kulturno okolje, je verjetno tudi v Turčiji nekoliko problematično, ko petminutni študijski odmor prevzame novo (urno) časovno enoto, kot je to v storil med mojimi izpitnimi pripravami. :)

Izpitni triler

Medtem ko se prestrašeno približujem medlim sencam v Platonovi jami, za seboj začutim tiho in pospešeno dihanje. Še preden zberem pogum, da se obrnem in identificiram neznanega zasledovalca, me za vrat nasilno zgrabi močna filozofska roka J. Lacana. V okorni turščini kličem na pomoč in se vztrajno branim z udrihanjem s težkimi teoretičnimi knjigami. Mukoma se izvijem iz zadušljivega izpitnega objema in se prestrašeno skrijem za najbližjim kupom zapiskov. Poskusim umiriti pospešen srčni utrip z miselno vizualizacijo idiličnih obmorskih podob z učbenika o turški kulturi. Sanjarije o spokojnem ležanju na samotni peščeni obali razblinijo glasni plesni ritmi. Ozrem se na steno, kjer so še pred nekaj trenutki poplesavale skrivnostne sence. Starodavne podobe na hladni kamniti steni je zamenjala projekcija aktualnih glasbenih videospotov. Ko se vedno bolj zmedeno oziram naokoli, se moje od sedenja za računalnikom rdeče oči srečajo z zloveščim pogledom Apparduraija. Njegove globalizacijske teorije bučno odmevajo v tihi votlini in potencirajo mojo tesnobo. "Ne stori mi žalega, sem samo prestrašeno žensko bitje," izdavim, ko pred mano jezno skoči marksistična feministka z odločno pridigo o posledicah negativne ženske samopodobe. Dovooolj! Želim si pobegniti. Iz votline, iz univerze, iz izpitne grozljivke, spretno posnete v stilu dogme 95. Stečem proti izhodu, dirjam mimo velikih oglaševalskih panojev, restavracij z mladoletnimi uslužbenci in izpitnih učilnic. Znebim se težke torbe s knjigami, ki mi otežuje tek, čez kratek čas odvržem tudi angleški pravopis, ki počiva v hlačnem žepu, in vedno bolj lahkotno poskakujem proti počitniškemu cilju. Zaskrbljen obraz zaguba razpotegnjen nasmeh: Izpitov bo kmalu konec ...

Virtualni fotografski album

Ker sem hotela izkoristila svoja velika potenciala - silno fotogeničnost in spretno operiranje s fotografskim aparatom (hahaha) - sem preprosto morala povečati Picasin sindikat z lastnim fotografskim albumom.

Slovenska razglednica

Svoje prakse oddajanja pošte nekaj dni po zaključku počitnic sem preselila tudi v svoj virtualni vsakdan. Zgoščene slovenske spomine tako pošiljam iz svojega Eskisehirja, kjer izkoriščam še zadnje počitniške trenutke v prijateljskem krogu in prežim v nizkem študijskem štartu, ki ga bo sprožilo prihajajoče izpitno obdobje.Po treh tednih popolnega študijskega bojkota, podčrtanega z neobremenjenim pohajkovanjem po dobro poznanih slovenskih barih, neskončnih pogovorih s slovenskimi prijatelji in sorodniki ter spanjem globoko čez običajno budilko, bo misija učenja še toliko težja.

Poleg aktualiziranja že obledelih podob starih prijateljsko-sorodstvenih obrazov sem se med slovenskim počitnikovanjem predajala najboljšim vodnim doživetjem, nasitila filmski apetit z obilnim Petelinjim zajtrkom, nadoknadila primankljaj slovenske kulinarike za tri mesece nazaj, slabo vest zbijala z razgibanjem krakov v zasneženem visokogorju, drsanjem in igranjem kao-hokeja, na dnevni bazi organizirala mini potopisna predavanja, nekoliko prekrojila prijateljsko shemo, odpirala novoletna darila, se sprehajala med svetlečimi geni in kromosomi po letošnjo tematsko dekorirani Ljubljani, bila zaprepadana ob nekaj šokantnih nosečnostih, boleznih in zvez v prijateljskih krogih, sentimentalno opazovala hitro rast sorodnikovih otrok, po dolgočasnih turških dramah končno obiskala gledališče, kjer sem dejansko razumela besedilo, uživala ob Janovih glasbenih presežkih, pogrešala turško družbo, prestrašeno telovadila z avtomobilskim volanom, skrajno uživala v udobju domače all-inclusive postrežbe, začudeno pohajkovala po renoviranem stanovanju, odštevala sekunde starega leta skupaj z romantičnim glasom Jana Plestenjaka ... :)

Čeprav sprva ni šlo brez obveznih kulturnih šokov, sem na koncu potolaženo ugotovila, da se morda sploh ne bo tako težko vrniti nazaj v rodno Podalpje.

Neuradni turški CPP

Poleg razvpite kave, svetovno priljubljenih saven in kulinaričnih presežkov paket klasičnih turških asociacij obvezno zaobjema tudi neobičajne prometne trende. Zdi se, da se turški cestnoprometni pravilnik zaničevalno posmehuje evropskim pravilom in dodaja nabor povsem svojih členov, ki turški promet potiskajo iz vsakodnevne rutine do visoko adrenalinskih doživetij.

Izbor naključnih členov iz fiktivnega turškega cestnoprometnega pravilnika

1. Uradno potrjen CPP je sestavljen za nesposobne Evropejce.

2. Svetleče semaforske luči in barviti prometni znaki opravljajo izključno dekorativno funkcijo in enolični sivini cest dodajajo nekaj obvezno svetleče turške estetike.

3. Vestno upoštevajte pravilo desnega. Če zaradi motečih dejavnikov ne morete prehitevati po levi, odločno zapeljite na bankino in se pred spredaj vozeče vozilo prerinite po desni strani.

4. S svojim vozilom ne okupirajte celotnega cestišča. Na enem pasu je dovolj prostora za najmanj tri vozila.

5. Vedno mislite na pešce. Poskrbite, da bo glasba v avtomobilu dovolj glasna, da jo bodo razločno slišali vsi mimoidoči.

6. Pešec nima nikoli prednosti. Dokler si ne more privoščiti avta, vam ni enakovreden.

7. Komunikacija v prometu je ključnega pomena. Poskrbite, da se dovolj glasno derete skozi odprto šipo, izdatno uporabljajte hupo, ob hujših konfliktih pa sredi križišča ustavite avto in stopite do sosednjega vozila.

8. Prepričajte se, da je vaše vozilo vedno opremljeno z obvezno opremo, ki vključuje plišate živali in molitvenike na sprednjem ogledalu, najmanj dve turški zastavi na zadnjih sedežih, kolonjsko vodico ali osvežilec zraka čim bolj umetnih vonjev in plastično dekoracijo na armaturni plošči, zmotno pa izključuje varnostni pas.

9. Neprekinjena uporaba cigaret zmanjšuje voznikovo živčnost in potencira zbranost.

10. Praske na avtomobilu pričajo o voznikovi kilometrini in dinamični vožnji. Pogosto oplazite kakšen zid ali še raje naredite uslugo soudeležencem v prometu in se obdrgnite še v njihovo vozilo.

11. Kot narekuje že samo ime, so odbijači namenjeni odbijanju. Izkoristite jih pri bočnem parkiranju in prehitevanju.

12. Ne vozite vinjeni! Volan raje prepustite popolnoma treznemu mladoletnemu sinu brez vozniškega dovoljenja.

13. Bolj kot peljete bližje vozilu pred vami, bližje ste cilju.

14. Zavedajte se, da je večina poklicev, povezanih s prometom (policist, dvigovalec železniških zapornic ...) ustvarjenih izključno zaradi reševanja turške problematike nezaposlenosti.

15. Bodite ekološko osveščeni. Okolju prijazno zmanjšajte število avtomobilov z ekonomično vožnjo vsaj osmih oseb v vozilu.

16. Uporaba hupe: ko vam nekdo prepusti prednost, pohupajte enkrat (se ne uporablja), vozila, ki se ustavijo pred rdečo lučjo, bodrite z dvema zvočnima signaloma, na prehitevanje po desni (v nekoliko važni maniri) opozorite s tremi piski, ob izsiljevanju nekonotrolirano udrihajte po hupi, dokler vozilo ne izgnine z obzorja ali voznika ne premlatite in odstranite s cestišča.

17. Vozniški izpit je stvar prestiža. Najboljša šola je praksa, zato ne zaupajte dragim avtošolam.

18. Vsak avto, mlajši od 20 let, avtomatično opravi tehnični pregled.

19. Voznikov sedež ni prilagojen ženskim telesom.

20. Če Turčija šepa pri dajanju svobode na področjih politike, religije, spolne delitve in medijev, ta manko kompenzira vsaj s skrajno svobodnim prometnim režimom.

Yeni Yil

Kljub uporabi enakega koledarskega sistema in univerzalnosti praznovanja novega leta se v turškem silvestrovanju odražajo močni islamski vplivi. Prehod iz starega v novo leto Turki večinoma praznujejo skromno in nepompozno - v odsotnosti predhodnega načrtovanja, organizacije silnih zabav in veličastnih ognjemetov. Najpogostejše so večerje v družinskem krogu ali zabava v bližnjih lokalih, ki z razliko od slovenskih klubov niso zakupljeni za zasebne zabave, program je povsem enak tistemu običajnih dni, le cene so običajno nekoliko višje.

Tako ni prav nič nenavadno, če reakcijo na vprašanje o silvestrskih načrtih dva tedna pred najdaljšo nočjo predstavlja zgolj začuden privzdih obrvi in vprašljivo bolščanje v avtorja vprašanja. Enake odzive pa bo pri "zahodnjakih" izzvalo vsesplošno mešanje božiča, novega leta in zahvalnega dneva. Moja opažanja potrjujejo tudi v virtualnem turškem vodiču Turkish Class, kjer trdijo, da "ljudje v Turčiji redko vedo, da se božiča pravzaprav ne praznuje iz 31. decembra na 1. januar. [ ... ] Zato ni prav nič nenavadno, če srečaš ljudi z božičnimi drevesci na novoletni dan ali pripravljanje purana za silvestrsko večerjo."

Po naštetih dejstvih in prvih javljanih tujih študentov, ki so novo leto praznovali v našem Eskisehirju, sem še bolj vesela, da sem novemu letu v pozdrav nazdravljala na skrajno zabavnem silvestrovanju v Ljubljani! Pa vse lepo v letu 2008!