četrtek, 22. maj 2008

Televizijska zvezda ali raje lubenica

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.

sreda, 14. maj 2008

Odklop

Ko sem po enotedenski aklimatizaciji zopet posvojila delovni ritem, je na našo oglasno desko priromalo obvestilo o počitniškem tednu. Po pozdravu počitnicam v obliki zabave presenečanja za cimrov rojstni dan in današnji vele-študetski paradi / maškaradi, zopet zapuščam Eskisehir in svoja jadra usmerjam proti egejski obali.

torek, 13. maj 2008

Festivalsko

Medtem ko so rodno grudo obarvale barve mladosti z nemara mojim najljubšim festivalom, kranjsko festivalsko abstinenco uspešno kompenziram tudi v novem življenjskem biotopu. Po istanbulskem filmskem festivalu se znova predajam zgodbam s filmskega platna na eskisehirskem mednarodnem filmskem festivalu. Vsakodnevno čukanje v eni od šestih dvoran, raztresenih po (pred)mest(j)u, ob najbolj nenavadnih urah - od kurje zgodnjih jutranjih terminov do celonočnih projekcij, me je z zares odličnimi filmskimi deli učinkovito potolažilo po špricanju zadnjega LIFFe.

Festivalski utrip pa pospešuje tudi mednarodni poletni festival, ki z vrsto kulturnih dogodkov predstavlja enega osrednjih festivalskih dogodkov v naših koncih. Včeraj smo se (v busu skupaj s približno 200 mladimi, ležečimi, sedečimi in stoječimi v občutno premajhnem avtobusu) odpeljali na veliki otvoritveni koncert Koc Festa s trenutno najbolj vročimi imeni turškega (hard)rock scene. Po milah-lalah, ki običajno etiketirajo naše turško nočno življenje, je trša alternativa prav prijetno uravnotežila dosedanje glasbene vtise.

petek, 9. maj 2008

Iz družinskega albuma

Z novim postom se vračam v počitniško atmosfero, ki sem jo v družinski družbi absorbirala poldrugi teden. Po večmesečnem spletnem vzdrževanju stikov smo se Sadarjevi znova združili na turških tleh. Za uverturo smo maratonsko prečesavali eskisehirske ulice ter njegovo družabno in kulinarično življenje. Da se nožne mišice ne bi prehitro ohladile, smo jih razgibali s sprehodom skozi frigijsko zgodovino v starodavnem mestu Midas Sehri. V skladu z nezdravim turškim življenjem smo dan v naravi podčrtali z nekaj masti z žara na popoldanskem pikniku v bližini omenjenega arheološkega presežka naše regije. Počasi smo se premaknili po zgodovinski premici in se ugnezdili v antiki. V Pergamonu, Efesu in Afrodiziasu smo podoživiljali grške čase, vez s sedanjostjo pa ohranjali v turističnem Kusadasiju. Za popoln turški itinerarij smo na deževno popoldne utaborili tudi v Pamukkalah, v kulinarično spominsko knjigo pa dan kasneje vpisali afyonski kaymak. Po slovesu od eskisehirskih prijateljev smo za veliki finale prihranili še Istanbul z vsemi pomembnimi mošejami, ladjico, barantanjem na pazarjih in vodno pipo. Anadolu ekspres me je še prehitro odpeljal nazaj v aktiven študijski ritem, ki bo še dva meseca družinske vezi prepletal izključno po virtualnih kanalih.

torek, 6. maj 2008

Hladni jutranji tuš

Ob živčnemu iskanju primernega pokrivalo, ki bi kar najbolj učinkovito pokrilo nezavidljivo stanje naglavnega okrasja, preklinjam podjetje s plinom, ki topli vodi že šest dni vztrajno preprečuje pretakanje po vodovodih našega stanovanja.

Odsotnost tople vode ni edina nadloga, ki otežuje turški stanovanjski vsakdan. Na seznamu osovraženih podjetij kraljuje internetna družba, ki nas skoraj dnevno pošilja v kameno dobo z luknjanjem medmrežja (po Murphyjevem zakonu navadno eno uro pred oddajo eseja ali članka). V visoki frekvenci okvar jim konkurira električno podjetje. Vsakotedenske eko urice v soju sveč so sicer prav prijetne, istega pridevnika pa ne bi mogli uporabiti, ko pride do odklopa vode. Ko stanovanje porabi vnaprej plačano količino vode, pipe otvorijo stavko, ki jo prekini le nova vodna kreditna kartica, kupljena v komunalnem podjetju. In ko smo že pri komunali, ne moremo mimo čudaškega sistema za odlaganje smeti. Ker je na turških ulicah že zadosti krame, so se odgovorni nadvse pametno odločili, da jih osvobodijo vsaj "kant" za smeti. Odpadke tako na ulico odlagaš prosto - v vrečah ali kar tako, da pa estetika ulice vseeno ne bi preveč trpela ob dnevni svetlobi, je legalno smetenje pločnikov in cest dovoljeno samo po 7. uri zvečer.

No ja, saj ni tako hudo, kot se sliši. Po (dobesedno) hladnem jutranjem tušu se pač prileže znova pognati kri po žilah z odpiranjem ventilov jeze (edinih trenutno delujočih ventilov v našem stanovanju).

sobota, 3. maj 2008

Spletna hibernacija

Počasi se prebujam iz poznoaprilske spletne hibernacije, ki me je neobičajno dolgo ločevala od virtualnih "kulturnih šokov". Ni bil samo krstni vročinski val tisti, ki mi je preprečeval taborjenje pred računalniškim ekranom. V zadnjih tednih sem s kamero v rokah prečesala eskisehirske ulice in v družbi staršev prekrižalila zahodno turško obalo. Medtem sem se stežka poslovila od enega boljših mednarodnih prijateljev, prevzemala vlogo tete Justi, se ob tem še sama navlekla nekaj težav in nemočno zrla v koledar, s katerega so svetlobno hitro leteli dnevni lističi. Čeprav se okoli mene dogaja toliko stvari, da jih moja betica le s težavo procesira, ostaja turški "must do" seznam še vedno zaskrbljujoče dolg. Ko bi se lahko zabubila tudi v počitniško hibernacijo in ostala pogreznjena v turške sanje še kakšno leto ...