Televizijska zvezda ali raje lubenica

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.