Rojstnodnevna evforija

Z Erasmus študentkami in študenti (foto: Tea)

Zadnji septembrski dnevi so navadno zapolnjeni z evforičnim načrtovanjem rojstnodnevnih aktivnosti, stopnja pričakovanja 29. septembra pa se z vsakim odpadlim rdeče-oranžnim drevesnim listom zgolj vztrajno viša. Letošnji september obratno ni minil v predrojstnodnevnem pričakovanju. Turško življenje je uspešno magnetiralo mojo pozornost in preusmerjalo misli v druge mentalne sfere, poleg tega pa je iz globin podzavesti kričal strah pred praznovanjem praznika v odsotnosti svojih prijateljev, sorodnikov in nenazadnje torte, stepene sladke smetane, pečice, vina in daril. :)

"Jeeee, torto iz izložbe imam!" (foto: Tea)

Morda je bila prav moja ravnodušnost tista, ki je pripomogla, da sem mednarodno polnoletnost pričakala v velikem, če ne celo gromozanskem, slogu. Začenjši z odštevanjem na mednarodni zabavi v disku, plazu SMS-ov od Nizozemcev za mojo mizo in DJ-evo javno čestitko, ki je prekinila glasen techno, se je rojstni dan odvijal enako simpatično. Čeprav je nasmeh občasno zbledel ob emocionalnih sporočilih z rodne grude in med neuspešnim nakupovalnim lovom za želenimi sestavinami, je znova obveljala tista zimzelena, da je ob dobrem koncu vse dobro.

Tjaša, Ahmet in Andac (foto: Tea)

Vrhunec zabave (foto: Tea)

Močnik je kljub močno popačenemu receptu in današnjem musklfibru ob ročnem stepanju treh INSTANT sladkih smetan izpadel izvrstno, "dogum guru" so mi ob odprtju vrat zaklicali celo sosedovi otroci in mi v isti sapi v roke potisnili ličen paket s kompletom nakita, za rojstnodnevni vrhunec pa so poskrbeli moji prijatelji, cimri in sosedi (fleksibilne in večkrat prekrivajoče se kategorije) z logistično zahtevno organizacijo surprise partyja s pravo turško torto, z baloni dekorirano sobo in bananinim likerjem. Njihov organizacijski trud in moj pekarsko-nakupovalni vložek je poplačala najboljša rojstnodnevna zabava z obilo turško-slovensko-angleškega petja, močnih sladkornih šokov, kislega vina in smeha.

vsaka zabava se konča s petjem in igranjem (foto: Tea)

p.s.: Hvala vsem za sporočila, elektronsko pošto, fotke, klike in klice.

"Merhaba" v humornih gestikulacijah

Čeprav univerzalni bonton narekuje prijazno pozdravljanje in odzdravljanje, načini za tovrstno početje še zdaleč niso globalni. Turški pozdravni sistem se na lestvico kompleksnosti nedvomno uvršča zavidljivo visoko, na sestrski seznam najbolj zabavnih pozdravnih praks pa zagotovo na sam vrh.

Prisrčno poljubljanje med moškimi v turškem okolju navadno ne namiguje na nesramežljive gejevske pare, temveč na običajne pozdrave, ki jih turški moški brez izjeme prakticirajo ob vsakem snidenju. Podoben pozdravni obred izvajajo tudi ženske, le da strasten poljub zamenjajo z nežnim prislonom svojega lica na lice dekleta. Vsi heteroseksualni posamezniki bodo razočarani nad dejstvom, da pozdrav med moškim in ženskom obratno vključuje zgolj stisk rok, poljubljanje pa pride v poštev izključno ob dobrem poznavanju sreč(a)nega pripadnika nasprotnega spola. Če na primer turški moški sreča skupino deklet, se pogosto zgodi, da poljubi le nekatere od punc, ostalim pa v pozdrav zgolj zadržano ponudi roko.

Ker telesne stike grabežljivo porabijo pozdravni rituali, se primankljaj obrestuje pri romantiki. Dekle in fant se v družbi ne pozdravita niti z mimobežnim poljubčkom na usta, prav tako pa niso pogosta držanja za roke in druga izkazovanja nežnosti. Očitno bom raje ostala pri slovenskih pobih, pri turških socialnih aktivnostih pa bom poskušala nabrati kar največj dobrih prijateljev. :)

Mit o turški kavi

REZULTATI ANKETE

Prva asociacija na Turčijo

Efes Pilsen .... 3 (7%)

Ataturk ... 6(15%)

Zavite ženske ... 2 (5%)

Kava ... 17 (43%)

Kebab ... 11(28%)

Št. glasov: 39

Rezultati pravkar zaključene ankete o turških asociacijah so potrdili popačenost stereotipnih predstav. Ob omembi Turčije se na mentalna platna večine od nas avtomatično naslika skodelica mamljive temne kave, ob omamnem vonju katere redno uživamo ob nedeljskih zajtrkih, na srečanjih v priljubljenem lokalu v sosednji ulici in med napornimi študijskimi maratoni. Čeprav bi pričakovali, da Turki presegajo naše kofetarske navade, turške prakse pitja narkotične tekočine odstopajo od stereotipnih prepričanj.

V ličnih skodelicah bomo v Turčiji le redko pustili kavno usedlino, saj pitje kave v nasprotju z evropskimi trendi ni tako pogosto. Kava sicer polni jedilnike barov in kuhinjske police zasebnih stanovanj, vendar zrn prave turške kave skorajda ni mogoče najti. Turčija nori za Nescafejem, ki izpodirava nacionalni simbol in turško besedo kahve transformira v mednarodno poimevanje instant kave. Tako se vam lahko zgodi, da vam z "neskafejem" postrežejo celo v za turiste obnovljeni stari značilni turški hiši ali pa vas cimer prosi za skodelico prave kave, ki je ni pil že toliko časa, da je pozabil njen okus.

Poleg nescafeja ritualno pitje toplih tekočin navadno vključuje tudi pravi turški čaj, serviran v steklenih kozarčkih, ki ga Turki pijejo na hektolitre - ob glavnihjedeh, doma, v lokalih, na sestankih in govorilnih urah.

Turški A je to?

Turška iznajdljivost ni omejena zgolj na področje trgovske podjetnosti, temveč se uspešno zliva tudi po drugih sferah vsakodnevnih opravil. Nazorna in zgovorna ilustracija tovrstnega početja sta moja cimra, ki ob obvezni pomoči sosedov (ki sosedski status z visenjem, spanjem in prehranjevanjem v našem stanovanju vztrajno potiskata k cimerstvu) uspešno presegata podvige junakov legendarnega A je to?

V času skupnega bivanja so med drugim sestavili skrajno varen in predvsem priročno majhen adapter za sintesajzer, ohladili naš modem s sumljivo napravo, spimpali nekaj televizij, namontirali »zrabutano« ulično svetilko in še nekajkrat goreče vrtali v stene in pod zaradi meni ne povsem znanih razlogov.

Laptop team (Foto: Emre)

Včeraj ponoči pa se je lokalna delovna brigada lotila ultimativne misije priključitve šestih računalnikov, razporejenih v treh nadstropjih, na zgolj en priključek. Zaradi specifike del, ki so zaobjemale vrtanje v dve okni in napeljevanje kablov po zunanjih stenah našega bloka, so za svoje delo izbrali nočni termin, ki je ob odsotnosti prižganih luči zagotavljal potrebno temo za ilegalne posege v najemniško stanovanje. Rezultat: luknje v dveh pisalnih mizah, dveh povsem novih oknih (!), približno 30 metrov kabla, speljanega po hodnikih in fasadi, dva modema, šest računalnikov z vrašljivo delujočim internetom, potencialno besen stanodajalec in najpomembnejše – samo enkratno plačilo internetne uporabnine. :)

Serious allergy: being religous

(vir: Lonely Planet - Turkish Language)

Od nekdaj me je zabaval humor Lonely Planeta.

Nakupovalni presežki

moje najljubše nakupovalno pribežališče in vrhunsko pokopališče kiča

Čeprav se nakupovanje v mojem slovenskem življenju uvršča na sam vrh seznama sovražnih aktivnosti, si je v turškem paralelnem svetu utrdil popolnoma kontrasten status. Nakupovanje se mi je bliskovito prikupilo zaradi več dejavnikov, ki z medsebojnim prepletanjem ustvarjajo neustavljive prostočasne užitke. Med ključne faktorje se zagotovo uvrščajo eksperimentalno tipanje po neznanem, evropskim denarnicam prijazne cene, neobremenjenost s kakovostjo in estetiko nakupljenega ter zavidljiva turška podjetnost, ki bi jo zahodnjaki nemara definirali kot smisel za humor. Pravzaprav se menedžerska politika turških trgovcev približuje filozofiji velikih nakupovalnih centrov, ki ponujajo vse za vse, vendar v izvedbi na manjših prodajalnih površinah izpade predvsem - nadvse zabavno. V trgovini s pohištvom tako lahko mimogrede kupiš tudi šampon za lase in luknjač za papir, v specializirani prodajalni koles ne manjka plastičnih kredenc in nedefiniranega kiča, v uradnem Telekomu pa lahko mirno nabaviš cigarete in copate. Najpogostejše so trgovine brez koncepta, katerih police obtežuje low-quality roba vseh velikosti, oblik in funkcionalnosti v slogu naših 1 evro šopov. Čeprav si ob krstnem pogledu na s kičem okiteno izložbo prepričan, da ne boš našel ničesar zase, te zgolj polurno drenjanje med ozkimi policami v roke potisne polne vrečke ekstra uporabno-estetskih predmetov, od omar (!) in obešalnikov do košov za smeti, dekorativnih nalepk, žarnic in lončkov.

+ 200 decibelov

Maksimi refrena priljubljenega hita legendarnih Depeche Mode se Turki odkrito posmehujejo. Uživanje v tišini preprosto ni v turški domeni. Zvočna kulisa se iz ambientalne funkcije vztrajno prebija v ospredje in se izživlja z intenzivnim udrihanjem po ušesnih bobenčkih v glasni HC maniri. Za razgibano in predvsem hrupno zvočno sliko skrbi več elementov, ki se tekmovalno bori za status najglasnejšega. Rednim klicem iz minareta se v ramadanu pridružujejo drugi glasni religijski obredi, ki med drugim vključujejo tudi bobnanje po ulicah ob neusmiljenih nočnih urah. V večglasni partituri turškega urbanega utripa svoj glas doda tudi promet, ki kombinira visoke c-je zavor in hupanje v različnih ritmih in intonacijah. Za basovsko linijo poskrbijo nenehno grajenje in podiranje bližnjih stavb ter nepretrgani letalski preleti bučnih "lovcev" (!), dobrodošle glasbene poživitve pa dodajo nočne arije potepuških mačkov in tovornjak z vodo, ki navdušuje z reprizami vedno istega napeva. Seveda ne zaostajajo niti ljudje, ki težo povedanega povezujejo z glasnostjo. Zakaj bi se s sosedom pogovoril ob srečanju na stopnišču, če se lahko dereš z balkona na balkon in v pogovor tako gostoljubno integriraš še prebivalce sosednjih stanovanj. Enako pravilo se uveljavlja tudi v trgovinah, lokalih in v intimi domačih stanovanj, kjer filmi, glasba in pogovori nikoli niso posredovani v jakosti, manjši od 100 decibelov.

Čeprav turški zvočni koktejl morda zgleda naporno, vam zagotavljam, da se brez težav uglasiš na pravo frekvenco.

Cribs

Dekoriranje, risanje načrtov in sanjarjenje o urejanju svojega lastnega stanovanja je vtetovirano že v mojih ranih otroških spominih, z leti pa se moje navdušenje nad urejanjem lastnega brloga še dodatno potencira. Čeprav so moja turška sobica, skupna kopalnica in skromna kuhinja sila slab izgovor za lastno stanovanje, niso užitki ob njihovem urejanju prav nič manjši.

V istem trenutku, ko je moja zavest treščila z razveseljujočo informacijo o obdržanju aktualnega stanovanja, ki naj bi ga sicer zapustili v dveh tednih, me je moja dekorativna duša napotila v lov na stanovanjsko opremo.Študentske sobe v Eskisehirju so namreč opremljene ekstra borno - postelje navadno nadomešča jogi, računalnik lahko običajno postaviš zgolj na mizo za kampiranje, s camping trendi pa se spogledujejo tudi stoli in omare, če imaš to srečo, da je ena postavljena ravno v tvoji sobi.

Moj nov "biotop" je sprva vseboval zgolj polomljeno mizo, toaletno omarico, dva jogija in plastičen stol, po vztrajnem plenjenju po turških trgovinah pa je bogatejši za kupe nove krame in kiča. Čeprav svoje slovenske sobe ne bi prizadela niti z enim kosom nakupljene šare, izgleda tu prav odlično! :)

Čez nov virtualni prag

V življenju nisem izkusila veliko selitev. Že dobri dve dekadi ostajam zvesta kranjskemu gnezdu, težko odfrčim tudi z že udomačenih delovnih miz, menjavo izobraževalnih institucij pa definiram predvsem kot neobhodno zlo. Aktualni mesec bo nasprotno očitno zaznamovan s selitvami. Končno sem sem prebila lupino domačega jajca, se postavila na še malo okorne noge in odletela ne samo iz toplega objema domačega legla, temveč nonšalantno zapustila celo slovensko jato prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in znancev. Spotoma sem spletla tudi novo spletišče. "Če spreminjam življenjski slog, naj bodo spremembe radikalne", sem se optimistično bodrila ob pogledu stari blog, ki ga je odneslo skupaj s slovenskimi poplavami.

Tako vas z veseljem pozdravljam v svojem novem virtualnem domovanju. Še nekoliko nedodelanem v skladu s turško stanovanjsko kulturo, na sveže prebeljenem, a še vedno nastlanem z neobhodno slogovno šaro s stare spletne bajte, brez katerega moj nostalgičen alter ego pač ne more.

Krstni kulturni šok

Po mokrem slovesu, primerljivem s takratno gorenjsko vremensko sliko, sem stežka zapustila domačo grudo in preko Balkana odfrčala v svoj novi dom. Pravzaprav je bil novi dom oddaljen še za dveinpolurno čakanje na letališču, travmatično vožnjo z jutranjo podzemno železnico, zgubljenim tavanjem po istanbulski glavni avtobusni postaji, šesturno odisejado z avtobusom, ki je z gosto koncentracijo nenavadnih dogodkov opravičevala homerski naziv, skrajno adrenalinsko popotovanje s taksijem z odprtim prtljažnikom in misijo nemogoče oz. transportom mojih treh potovalk do stanovanja v tretjem nadstropju. Prvi kulturni šok me je v sila blagi obliki stresel ob pogledu na svoje novo stanovanjsko okolje s toaletno mizico, ki je izgovarjala odsotnost omare, hrupnimi sosedi na drugi strani balkona in jogijem na sredini sobe. Vendar je nekaj veščih aranžerskih prijemov kaj hitro udomačilo turško sobo, katere simpatičnost dodatno potencirata ekstra prijazna cimra. Poleg neustavljivega gostoljubja sta mi med drugim omogočila pisanje tega posta z nakupom novega kabla, ki bo v naslednjem mesecu nadomeščal wireless, razkazala okolico in me seznanila z vsemi prijatelji, ki znajo sproducirati vsaj eno angleško besedo (in z nekaterimi, ki sicer ne znajo, a so me želeli spoznati). Neustavljivega veselja prvega dne niso spodbili niti obvezno dretje z bližnjega minareta, ki me je močno ustrašil tudi ob neusmiljeni 5. uri zjutraj, nov birokratski šok in vesti o poplavi iz Slovenije. Za žalosten izraz na obrazu, v katerem sem se po treh nočeh končno zazibala v spanec, pa je poskrbela stanovanodajalčeva "neprijetna resnica" o nujnosti iskanja novega stanovanja v naslednjem tednu!

Ker sem v veščini tlačenja enormnih kupov oblačil v skromne prostornine že prava mojstrica, me misel na ponovno selitev niti ne skrbi toliko kot možnost, da se bom morala ločiti od sveže urejene sob(ic)e, najboljše lokacije ali nemara celo od svojih "duše" cimrov!

Veter z juga

Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.

Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …

Red Tape

Zadnji dnevi so me znova redno opozarjali na utemeljenost svojih kariernih ambicij, oddaljenih od osemurnega taborjenja v pisarni in neumornega kupčkanja paprijev. Birokratska turneja, v sklopu katere sem v zadnjih štirinajst dneh obiskala neskončno število uradov in služb, nemočno čakala na obvezne žige in operirala z debelimi mapami dokumentov, je izdatno povišala hektiko zadnjih slovenskih dni in dosegla, da kljub vse večji skepsi komaj čakam, da se dvignem s slovenske zemlje in se končno ugnezdim v svojem novem turškem domu. Od Ljubljane sem se danes že poslovila z zaključnim birokratskim izzivom na faksu in veleposlaništvu, z dodobra skravžljanimi živci in kritično stopnjo potrpljenja pa me jutri čakajo še zadnji podpisi, žigi, fotokopije, formularji in dokumenti v kranjskih pisarnah. In vikend, ki bo poleg neobhodnega pakiranja rezerviran izključno za prijatelje in familijo. Misel na naslednji teden, ko me nova serija birokratskih misij pričakuje še v turški izvedbi, pa bom za nekaj dni zaprla v mentalni hladilnik in jo odmrznila, ko se moj izpraznjen agregat znova napolni z nujno potrebno socialno energijo …

Pa vabljeni na (pred)turško kavo!