Turški pirhi

Čeprav v slovenskem okolju velikonočne praznike častim izključno zavoljo polnega hladilnika in prostega ponedeljka, se mi je osrednji krščanski praznik nekaj tisoč kilometrov od doma priljubil zaradi povsem drugačnih razlogov. Ne, nisem doživela razsvetljenja in se dala krstiti, temveč zgolj preživela nadvse simpatičen spomladanski dan.

Po deseturnem premetavanju na nočnem vlaku iz Konye smo se okrepčali in spočili s celodnevnim piknikovanjem pred Tjašinim blokom. Polemike o tem, ali naj pripravimo značilen turški zajtrk, ki ga vsi nadvse obožujemo, ali raje tipične velikonočne specialitete, smo rešili nadvse taktno in na piknik deko zložili tako pirhe in pršut kot tudi beli sir, čaj, paradižnik in olive, skombinirane z nekaj univerzalnimi čokoladno-marmeladnimi namazi.

Spomladansko idilo smo z velikonočnim aranžmajem prenesli tudi v domačo kuhinjo, ki je tako postala atrakcija širšega blokovskega prebivalstva. Preostanek dneva in večera smo sprejemali radovedne goste, ki so se smejali čudnim evropskim težnjam po barvanju jajc, ki jih nato tako ali tako poješ, in se slikali ob naši kuhinjski mizi. :)