Policija za petami

Prva na seznamu stvari, ki jih ne maram v Turčiji, so nedvomno neprijetno vsiljivi moški. Čeprav razpoloženje večkrat razbijejo pretirano artikulirani plesni gibi v nočnih barih, skrajno romantični sms-i in čustveni izlivi na javnih mestih, so veliko bolj moteči predvsem tisti vsiljivi posamezniki, ki vzklijejo ob mraku na najbolj osamljenih ulicah v upanju, da jim bo katera od mimoidočih deklet skompenzirala odsotnost lastnega ljubezenskega življenja. Verjetno večina od moških, ki sedeč v svojem dekleta zalezujočem avtomobilu, nikoli ne bi zares realizirala namer, ki jih s sluzastim glasom šepeta v noč. Verjetno večina od pogosto priletnih zasledovalcev niti ne bi mogla ujeti svoje žrtve, opremljene z atletskim parom mladih nog, a zagoto jim uspe vsaj eno: narediti polnočno pot domov dolgo, neprijetno in morečo.

V polletnem pohajkovanju po samotnih turških uličnih labirintih sem razvila nemalo strategij za odganjanje nezaželenih zasledovalcev. Fiktivnemu pogovoru po mobitelu, potiskanju ključev v vhodna vrata prvega naključnega bloka, spremstvu prijaznih prijateljev, čepenju za avtomobili in šprintanju od glavne ulice do doma se je včeraj pridružila nova rešitev. Ko sem bila že prepričana, da sem znova posrkana v psihološki triler, sta iz "zasledujočega" avtomobila pokukali dve uniformirani postavi in mi ponudili prevoz do želene destinacije. Po daljšem zagotavljanju, da sem že čisto blizu in da se ne bojim, sta se vdala, a se počasi vozila ob meni skoraj en kilometer in mi pomahala v pozdrav šele ob vhodnih vratih.