Grško počitnikovanje

Alexandropoulis - Didimoticho - Trainaupolis - Loutra - Alexandropoulis

Po bolgarskem incidentu sva si zaželeli sonca, morja, brezskrbnega počitka in predvsem - prijaznejših ljudi. Za vse našteto sva se zopet zapletali na mejah (kaj dela "ilegalski" žig!), a naposled našli zadoščenje s štiridnevnim počitnikovanjem v Grčiji.

Bolgarski ilegalki

Ko sta najina prsta navdušeno pristala na veliki piki na levi strani bolgarskega zemljevida, sva bili z Jago trdno prepričani, da bova dvodimenzionalni podobi s papirja kaj kmalu dodali tudi žive podobe slovite balkanske metropole. Ko sva hlastali za informacijami na internetu, pri bolgarskih prijateljih in popotnikih, se po Eskishirju hvalili o najini počitniški destinaciji, kupili karto in se zvijali na neudobnih sedežih mednarodnega avtobusa, je bila realizacija najinega popotniškega načrta še bolj trdna. Pa vendar nama ni uspelo vzdihovati ob arhitekturnih presežkih, dešifrirati napisov v cirilici in se namakati v bulgarskih termah. Sredi noči je najine načrte odpihnilo arogantno dretje odurno nesramnega bolgarskega carinika ...

Sporen je bil Jagin mongolski potni list, ki je negativnemu protagonistu naše žalostne zgodbe simboliziral ilegalno prečkanje meje. Jagini poskusi obrazložitve zapletenega trodržavljanstva in vseevropske vize je odbilo stekleno okence, ki ga je z vehementno kretnjo spustil rasistično-len uradnik. Na pomoč nama ni priskočila niti stevardesa z angleško-bulgarskim jezikovnim ozadjem (in dodala: »Nič novega, ti Azijci vedno povzročajo težave«) niti avtorčina (nezaigrana) strategija objokanih bambi oči, protestiranje pred okencem ali kombinacija sredinočnega termina in polarnih temperatur. Stevardesa je z avtobusa hladnokrvno zalučala najino prtljago, carinik je namesto informacij o hotelu Jagi izročil poročilo o ujetju med ilegalnim prestopanjem meje, meni pa žig o zavrnjenem vstopu v Bolgarijo.

Prav filmsko je moralo izgledati, ko sva obupano sedeli na nikogaršnji zemlji z (dobesedno) šklepetajočimi zobmi, rdečimi očmi, lačni, jezni, premraženi in prestrašeni. Medtem ko se je polovica nesrečnega para vdala v usodo in bila prepričana, da bo bolgarska meja predstavljala mejo med življenjem in smrtjo, je razsodnejša kolegica poštopala makedonski bus, ki je naključno potoval v Istanbul. Za pametno plačilo, švercanje viskija in posodo potnega lista za nabavo cigaret sva s »kototamopijeva« busom dokaj srečno prispeli v turško metropolo.

Nočno avanturo je razblinilo rumeno istanbulsko sonce. Le nesrečen žig in neizkoriščena vozovnica sta pričala, da najhujša nočna mora žal ni bila sproducirana zgolj v najinih utrujenih možganih ... če zaključim nadvse filmsko.

Istanbulski vikend

Istanbul, Istanbul, u tvojim očima, a na tvojim usnama poema (Kultur Shock: Istanbul)

Če so bili moji istanbulski potopisi še pred nekaj tedni prežeti z razočaranim podtonom in neprepričljivimi opisi, je po minulem vikendu v turški kulturni prestolnici podoba zloglasnega mesta dobila intenzivnejše odtenke in jasnejše obrise. Čeprav Istanbul težko uvrščam v sam vrh seznama svojih najljubših mest ali potencialnih prebivališč v bodočnosti, sem prepričana, da bo ostal kraj, kamor se bom rada vračala. Zaradi osupljive arhitekture, živahnega (četudi blazno utrujajočega) mestnega utripa, konglomerata ras, velikosti, barv, oblik, zvokov in kultur ... in predvsem zaradi in s prijatelji. Bo že res, da je v družbi vse lepše. Še posebej, če le-to poosebljajo moji najljubši »turški« punci, istanbulski prijatelji in sveža mednarodna spoznanstva.

Itinerarij: Ayasofia, Dolmabahce Sarayi, Yerebatan Sarayı (Bazilika Sarnıcı), Taksim, Kapalicarsi, Galata Kulesi, nešteto čajev, kebabov, Efesev, simitev, školjk in cig koft v random restavracijah in barih.

Z Mathijasem iz Švice (enemu od dveh švicarskih Mathijasev s popotovanja) :)

Gorusuruz!

Evforično-sproščena atmosfera, ki jo je nad študente zgrnilo olajšanje ob koncu intenzivnega izpitnega obdobja, se je vdala pod diskretnimi solzami in cmoki v grlu, nastalimi ob slovesu prve garniture Erasmus študentov. Po skoraj polletnem cmokanju na z nacionalno kuhinjo obarvanih večerjah, gnetenju po prepolnih plesiščih, sproščenih filmskih večerih, mežikanju na predavanjih, raziskovanju naše gostiteljske države in predvsem nepopisni zabavi se za dobro polovico mednarodnih študentov turške sanje razblinjajo. "Nazaj v realnost," otožno skomigajo z rameni in s kislim nasmehom še zadnjič zakričijo "gorusuruz, se vidimo". Brez dramatičnih objemov, zvenečih govorov ali odvečnih sentimentalnosti - kot smo se strinjali pred tem. Seveda se bomo videli, kako le ne. Po najboljši polovici leta, ki smo jo preživeli skupaj, nas nekaj tako nepomembnega, kot je distanca nekaj tisoč kilometrov, že ne bo ločilo ...
Gorosuruz, Erasmovci. Se vidimo!

Vladno blokiranje YT-a

Eden od najglasnejših odgovorov na večno vprašanje, zakaj Turčija ni v EU, se zagotovo ponuja ob raziskovanju turškega omejevanja svobode govora in vsesplošne cenzure. Javno tipanje po občutljivih temah, četudi le hipno in sramežljivo, te lahko ožigosajo s statusom kriminalca ter stopnji prekrška primerno denarno ali zaporniško kaznujejo, preostra peresa turška vlada vestno prelamlja, popularnokulturne vsebine pa pred lansiranjem v javna občila čaka prefiltriranje skozi sito stroge cenzure. Najstniške komedije se tako iz izvorne poldruge ure skrčijo na slabo uro, svobodomiselni možgani se skrivajo v mednarodnih zakloniščih, novinarji pa se na dnevni bazi srečujejo s korenitimi vsebinskimi popravki in uredniškimi zavrnitvami.

Čeprav vlada ne more enako intenzivno nadzorovati dogajanja na vsesvetovnem medmrežju, svoj oster pogled jezno usmerja tudi v spletna zbirališča neprimernih vsebin in jih enostavno radira z vsesplošnim blokiranjem. Po blogerskih portalih, erotičnih straneh in spletnih igralnicah pokra je mastno rdeče opozorilo zamenjalo tudi našo vsakodnevno spletno destinacijo YouTube. Ko je pred slabim letom nepridiprav malomarno udrihal po Ataturku, je prepoved uporabe priljubljenega video portala trajala skoraj pol leta, kar poraja strah, da bo razrežitev aktualnega problema terjala enako dolgo. Kakorkoli že, v polletnem bivanju v cenzuriranem turškem okolju sem že dodobra osvojila osnove prevzemanja lažnega IP-ja, ki mi odpira vrata do virtualne svobode.

Just a perfect day

Jutranja izpitna hektika se počasi oddaljuje z vsakim brezciljnim korakom, medtem ko smeh, ki ga producira v šal ovito grlo, odločno zareže v megleno eskisehirsko dopoldne in se ob srkanju močnega črnega čaja zasidran na obraz za preostanek lenobnega sobotnega popoldneva in kontrastno razburljive noči prepusti brezskrbnemu lebdenju v miselnemu vakuumu.

Hos geldiniz!

Gostoljublje je v Turčiji že pregovorno potencirano do skrajnosti. Medtem ko gostiteljev seznam obveznosti zaobjema zajetno pogostitev, brezhibno urejenost stanovanja ter dodelano postrežbo - navadno v posebnem salonu za goste (!) - turška obiskovalna kultura temelji na načelu recipročnosti, ki obiskovalcu narekuje enako aktivno angažiranost. Majhne pozornosti, materializirane v paketu domačih piškotov, bonbonier ali drugih sladko-simpatičnih daril, so nadvse zaželene, če ne celo obvezne.

Pomembnost današnjega popoldanskega obiska v podobi Ahmetovega širšega sorodstva, ter količina truda in časa, ki smo ju vložili v intenzivno organizacijo zmenkov med pomivalnimi krpami in ploščicami, maratonsko sesanje in dopoldansko taborjenje ob štedilniku, je premosorazmerno s številčnostjo daril, ki so odtehtala izmučujoče dvodnevne priprave. Naš hladilnik se znova šibi pod domačimi specialitetami turške kuhinje, pred polarnimi eskisehirskimi temperaturami me brani nov pleten šal, cimrov tekoči račun pa se je končno znebil rdečice, ki ga je oblivala pred posredovanjem sorodnikovih finančnih antibiotikov.