Midas sehri: "Mala Kapadokija"

Sobota je bila rezervirana za potepanje po frigijski zgodovini z obiskom Midas Sehri, starodavnega religijskega središča in naselbine iz 7. stoletja pred našim štetjem. Preplet naravne estetike, ki (po mnenju ene zadnjih številk National Geographica in Lonely Planeta) presega Kapadokijo, in človeške ustvarjalnosti, okvirjene s sončnimi žarki in obdajajočo puščavo je izrisal podobe, ki bodo zagotovo ostale vtetovirane globoko na spominske plošče (... in seveda v spletne albume) stotice udeležencev našega izleta. :)

Pikniki

Turk XP

Čeprav je uvertura v turško kulturo piknikovanja zadonela v spremljavi dežnih kapelj, so spomladanski sončni žarki osvetlili pravo podobo pristnih turških druženj v naravi. Prijaznih dvajset stopinj smo v soboto pozdravili ob idiličnem in le slabo uro oddaljenem jezeru, kjer smo okupirali eno od že pripravljenih piknik miz in jo obtežili z izbranimi specialitetami z žara. Poleg celodnevnega konzumiranja mesno-zelenjavnih dobrot smo se navdušeno nastavljali toplemu soncu (ne brez rezultata! lalala), obudili nekaj otroških iger in horizontalno lego na nekaj ur zamenljali s sprehodi po osupljivi naravi, kjer smo presenečeno opazovali razširjenost fenomena turških piknikov.


Prostorno mizo in pravi žar so nekaj dni kasneje spet zamenjali trava, dekica in doma pripravljena hrana. Z jutranjim piknikom na eni od eskisehirskih zelenic med bloki smo počastili Jaap Ruurdov rojstni dan. Naj se sliši še tako "socialno", je bil piknik prav kraljevski: s torto, kiviji, viki kremo, borekom, sveže pečenimi kolači, sokovi, priborom, svečkami, prtički ...

Pripravite se: trend piknikov na prostem definitivno pripeljem tudi na slovenske (nemara celo kranjske) zelenice! ;)

Policija za petami

Prva na seznamu stvari, ki jih ne maram v Turčiji, so nedvomno neprijetno vsiljivi moški. Čeprav razpoloženje večkrat razbijejo pretirano artikulirani plesni gibi v nočnih barih, skrajno romantični sms-i in čustveni izlivi na javnih mestih, so veliko bolj moteči predvsem tisti vsiljivi posamezniki, ki vzklijejo ob mraku na najbolj osamljenih ulicah v upanju, da jim bo katera od mimoidočih deklet skompenzirala odsotnost lastnega ljubezenskega življenja. Verjetno večina od moških, ki sedeč v svojem dekleta zalezujočem avtomobilu, nikoli ne bi zares realizirala namer, ki jih s sluzastim glasom šepeta v noč. Verjetno večina od pogosto priletnih zasledovalcev niti ne bi mogla ujeti svoje žrtve, opremljene z atletskim parom mladih nog, a zagoto jim uspe vsaj eno: narediti polnočno pot domov dolgo, neprijetno in morečo.

V polletnem pohajkovanju po samotnih turških uličnih labirintih sem razvila nemalo strategij za odganjanje nezaželenih zasledovalcev. Fiktivnemu pogovoru po mobitelu, potiskanju ključev v vhodna vrata prvega naključnega bloka, spremstvu prijaznih prijateljev, čepenju za avtomobili in šprintanju od glavne ulice do doma se je včeraj pridružila nova rešitev. Ko sem bila že prepričana, da sem znova posrkana v psihološki triler, sta iz "zasledujočega" avtomobila pokukali dve uniformirani postavi in mi ponudili prevoz do želene destinacije. Po daljšem zagotavljanju, da sem že čisto blizu in da se ne bojim, sta se vdala, a se počasi vozila ob meni skoraj en kilometer in mi pomahala v pozdrav šele ob vhodnih vratih.

Jutranje polnjenje praznih vreč

Turki modrost o praznih vrečah, ki ne stojijo pokonci, obravnavajo z največjo resnostjo. Svoje želodce tako izdatno obtežijo že zarana z obilnim zajtrkom, ki ga nikoli ne predstavlja skromna skodelica kosmičev ali dolgočasna kombinacija kruha in marmelade. Okoli krstnega dnevnega obroka se je na skrajnem evropskem robu razvila prava kultura. Prvo jutranje hranjenje je ritual, ki zahteva veliko časa, čim več ljudi in predvsem – ogromno hrane. Miza je obvezno obtežena s kar najbolj kaloričnim naborom jedi, ki zaobjemajo jajčne omlete, pečen krompir, klobasice, enormne količine kruha, beli turški sir in za odtenek bolj zdrave zelenjavne priloge v obliki kumaric, paradižnika in oliv. Proces počasnega praznjenja prenapolnjenih krožnikov poteka ob vedno živahnem pogovoru in nepogrešljivem srkanju močnega pravega čaja, ki vsekozi brbota v dvonadstropnem čajniku na bližnjem štedilniku.

Čeprav skupni nedeljski zajtrka vedno potekajo v intimi domačih gnezd, so krstni spomladanski jutranji piknik prav po murphyjevsko razmočile hladne dežne kaplje. Pa vendar turška hrana okusa ni spremenila niti ob neprijetnem vetru, sedenje v zatišju smrek pa je samo potenciralo jutranjo zabavo!

Slovensko gurmanstvo

Čeprav se težko ločimo od turške kulinarike, na skupnih večerjah občasno raziskujemo gurmanstva drugih evropsko-azijskih tradicij. Po nizozemskem vikendu je prišla na vrsto zopet slovenska kuhhinja. V loncu so brbotali njoki, v kozarce pa se pretakalo slovensko vino in borovničke. Po nadvse uspešnem petkovem prevzetju kuharske vloge na slovensko-turškem ženskem večeru sem lonce pristavila tudi v soboto. Končni rezultat je potrdil, da kri ni voda, saj je bila odsotnost primorske krvi edini ponujajoči se razlog, da so se moji njoki transformirali v gorenjske knedle v njihovem najbolj neestetskem kstremu. Za ceno prijateljstva, če citiram Jago, je večerja le poniknila v želodce povabljencev, nekaj porcij pa počivajoč v hladilniku še vedno čaka na naslednje žrtve.

Pipa miru

Inhaliranje dišečih okusov iz vodnih pip (tur. nargile) je še ena od turških tradicij, ki odločno kljubuje globalizacijskim težnjam zahoda. Ob večerih iz številnih lokalov zadiši po jabolkih, mentolu, jagodah, bananah, limonah in vrtnicah. Ležeči na udobnih orientalskih blazinicah, ne zgolj mladina, temveč tudi starejši Turki, polnijo svoja od močnih tobakov navajena pljuča s privlačnimi sadnimi okusi in svoj stresni življenjski tempo zamrznejo z večurnim procesom sproščujočega kajenja, srkanja čajev in lahkotnega klepeta.

Ko sem svoje sarajevske spomine ovijala v gosti dim iz šiše, sem bila prepričana, da se bo tradicija celodnevnega poležavanja ob brbotajoči posodi z aromatiziranim tobakom preselila tudi v moj turški vsakdan. V domovini vodnih pip je nasprotno kajenje na mojem urniku zgolj ob posebnih priložnostih, kot je bilo uvodno druženje (oziroma zgolj eno v seriji druženj) z novimi mednarodnimi študenti.

Neskončne počitnice

Tritedensko počitnikovanje je uradno končano. Mirno valovanje grškega morja je zamenjal natrpan urnik, svetlobno dolge filmske večere buljenje v šolske knjige, polnočne večerje potrpežljivo čakanje v vrsti za kosilo v kantini in brezciljno pohajkovanje po mestnih ulicah vsakodnevno vandranje na kampus. Še prijetno dvomestno temperaturno številko je zasnežil ponoven zimski val, ki se v zadnjih dneh podi po jugovzhodni Evropi. Pa vendar počitniška atmosfera še kar vztrajno lebdi nad Eskisehirjem. Večeri ostajajo dolgi, soba vedno polna pogovora željnih prijateljev in posedanja ob kavi neskončna. Naše počitnice se zaključijo julija.