Pipa miru

Inhaliranje dišečih okusov iz vodnih pip (tur. nargile) je še ena od turških tradicij, ki odločno kljubuje globalizacijskim težnjam zahoda. Ob večerih iz številnih lokalov zadiši po jabolkih, mentolu, jagodah, bananah, limonah in vrtnicah. Ležeči na udobnih orientalskih blazinicah, ne zgolj mladina, temveč tudi starejši Turki, polnijo svoja od močnih tobakov navajena pljuča s privlačnimi sadnimi okusi in svoj stresni življenjski tempo zamrznejo z večurnim procesom sproščujočega kajenja, srkanja čajev in lahkotnega klepeta.

Ko sem svoje sarajevske spomine ovijala v gosti dim iz šiše, sem bila prepričana, da se bo tradicija celodnevnega poležavanja ob brbotajoči posodi z aromatiziranim tobakom preselila tudi v moj turški vsakdan. V domovini vodnih pip je nasprotno kajenje na mojem urniku zgolj ob posebnih priložnostih, kot je bilo uvodno druženje (oziroma zgolj eno v seriji druženj) z novimi mednarodnimi študenti.