Pod nesvobodnim soncem

Svojo potovalno tragedijo na bolgarski meji sem na Kultur Soku že ubesedovala. Razširenjena na vsesplošno turško potovalno problematiko pa se je zgodba natisnila tudi v aprilski ediciji Zapika.

Charliejevi angelčki na istanbulski misiji

Charlieji angelčki v podobi Albine, Austeje in moje malenkosti so minuli vikend odfrčali v Istanbul. Angelski prisotnosti primerno je mesto opravičevalo rajsko prizorišče dogajanja z idilično vremensko sliko, ki je izletu avtomatično pripela nekaj nezanemarljivih dodatnih točk. Poleg neprestanega izrisavanja vzporednic s slovitimi filmskimi junakinjami je rdeče-rjavo-svetlolasa trojica zrla v platno Istanbulskega filmskega festivala, poležavala na bosporski obali, maratonsko srečevala nasmejane eskisehirske obraze, hranila svoj turistični alterego z nekaj obveznimi obiski muzejev, mošej in drugih istanbulskih znamenitosti, tekmovala v številu na novo pridobljenih žuljev in uživala v skrajno sproščujočem spomladanskem vikendu.

1, 2, 3 ... tut nefesen

Moji telovadni rituali so v turškem okolju omejeni na vsakodnevne večkilometrske odisejade po campusu in mestnem jedru, večerno posakovanje ob temperamentni turški glasbi in jogo, ki ob odsotnosti aerobike, smučanja, kolesarjenja, teka in plavanja ostaja moja edina športna aktivnost. Nekajkrat tedensko - poleg rednega zviranja v domači sobi - tako pretegujem svoje krake v simpatičnem centru na rečnem bregu, ki poleg moje telovadnice z rednimi socialnimi aktivnostmi in pristnimi odnosi prevzema tudi mesto drugega doma.

V nekaj več kot polletnem prakticiranju starodavne znanosti, filozofije oziroma oblike rekreacije me je joga popolnoma prevzela. Sedenje z nogami za vratom, stanje na glavi, upogibanje v najbolj bizarne položaje in dviganje okončin v vse možne strani je pač nadvse zabavno. Poleg telesnih izzivov, (kao) ojačanih mišic in vidno povečano fleksibilnostjo pa me začenja navduševati tudi modrost, ki se počasi preliva v moje osebne filozofske nazore. :)

Življenje kot v filmu

Zadnji tedni se (v nevarnih spiralah) vrtijo okoli mojega krstnega režiserskega projekta oziroma projektov, ki jih v okviru predmeta Producing & Directing pripravljamo z latvijsko-nizozemsko-madžarsko filmsko ekipo. Čeprav izgleda snemanje dokumentarnih filmov v prijateljskem krogu nadvse zabavno, pozitivne pridevnike večkrat zamenjujejo njihovi stresni in naporni bratje. Produktivnosti šestih kreativnih glav je skrajno pohvalna, občutno manj uspešno pa je usklajevanje enakega števila urnikov, vzdrževanje koncentracije, sprejetje skupinskih pravil in realizacija naših visokoletečih načrtov.

Tako naša ekipa dnevno pretiči skupaj najmanj dve uri, rezultati pa se še vedno niso materializirali v oprijemljivejša agregatna stanja. V dveh tednih smo spisali tri scenarije - od tega dva zavrgli, zadnji pa nam ni všeč, podelili 57 negativnih točk, na balkon zaprli 2 člana, popili 69 kav, mučili našo mačko, razbijali kozarce, delali načrte za poletje, spali na sestankih, se nekaj ur kregali, ali so posnetki študentov, ki si izposojajo knjige v knjižnici, klišejski ali ne, poskušali prepričati ostale člane, da je letenje z avionom na kraj snemanja ob minimalnem budgetu in odsotnosti časa nadvse utopično, gladili nesporazume o objavi fotk na Facebooku, se živčno "zlamljali" in se učili za izpite. Snemali film? Ah ne, do tja seveda še nismo prišli.

Vrtenje z derviši v Konyi

Čeprav se izlet v Konyo bliskovito odmika na časovni premici, na lenobno aprilsko popoldne obujam zagotovo ene najlepših turških spominov (izleti so vedno zmaga!) in nostalgičen nasmeh kar naprej žalosto upogibam ob dejstvu, da je bila Konya naš zadnji zares skupni izlet.

1. april

Prvi april je obvezno rezerviran za smeh, humor in norčarije, ne glede na potencialno mrščenje čela ob kupih dela in neprijaznemu vremenu.

Po misiji raziskovanja humorja na skrajnem evropskem robu, si moramo priznati, da se Turki in humor le redko opravičeno pojavljajo v istem stavku, čeprav nekatere zabavne izjeme seveda potrjujejo pravilo. Med slednje se uvršča tudi blazno komičen (v najširši definicija pojma) lik Nasrettin Hoca, osrednja figura skoraj vseh bližnjevzhodnih šal in zabavnih anekdot, ki je v seldžuških časih sejala smeh prav v našem mestu (na kar so seveda vsi Eskisehirčani blazno ponosni tudi tisoče let kasneje)

V upanju, da vas bo katera od njegovih nadvse humornih šal, ki jih trenutno sama prebiram v turščini, nasmejala na turobno prvoaprilsko popoldne, pripenjam nekaj primerov.

Nasrettin je sedel na obrežju reke, ko mu je z nasprotnega brega mimoidoči moški zaklical:

"Učitelj moj, kako naj pridem na drugo stran?"
Nasrettin Hoca je v odgovor zavpil: "Saj si že na drugi strani."

Nasrettin je po domači kuhinji lačno brskal za hrano. Ker ni našel ničesar, kar bi potešilo njegovo lakoto, se je odpravil na sprehod okoli jezera ob Aksehirju, po katerem je kot vedno plavalo polno rac, se usedel na tla in začel srebati jezersko vodo.
Mimoidoči so ga začudeno spraševali: "Častitljivi učitelj, kaj vendar delate?"
Hoca je mirno odgovoril: "Večerjam račjo juho."