Opravičujoče

slovensko-turški žur (foto: samosprožilec)

Če ste se ob moji blogerski abstinenci zbali, da sem nesrečno zaklenjena v sultanovem haremu, razstreljena v brutalni teroristični akciji ali se bojujem z življenjem po podleganju eni od številnih turških bolezni, vas moram razočarati. Praznost turških stereotipov, ki jih zamenjujejo kontrastno skrajno pozitivni življenjski pogoji, botruje k dejstvu, da vas bom še naprej vztrajno morila z obveznimi inozemskimi poročili z "zajebanim besediščem", kot bi rekel Bojan. :)

Opravičila za kratek offline tako krmarijo med študijskimi obveznostmi (in to ne po vzoru bolonjskega (kao) sprotnega dela), krstnim slovenskim obiskom (reportaža čaka na slovensko pošiljko fotk) in kolektivno cimrsko bolniško. Hkrati se ob popoldnevih ustavijo na čaju s sošolkami, zvečer vzdihujejo ob gurmanskih presežkih novih turških prijateljev in prostočasnih profesionalnih kuharjev, ujetih v enem telesu, se udeležujejo filmskih maratonov in mimogrede evforično načrtujejo enotedensko pohajkovanje po turški obali.

s slovenskimi obiskovalkami pred mojim faksom (foto: Jasna)

Ko razposajena četica opravičil končno odpeketa na zaslužene bajramske počitnice, pa se javim z izčrpnejšim poročilom in svojim verbalnim utrinkom pripnem tudi kakšno težko pričakovano fotko!

Ramazan: Od lačnih želodcev do polnočnega veseljačenja

Čeprav sem prepričana, da nizanje faktografskih podatkov o postnem mesecu ramazanu ni prehuda naloga niti za nemuslimansko slovensko mladež, je prvoosebno prisostvovanje postnim praksam prav posebno doživetje.

Zaradi v neločljivega prijateljevanja med religijo in kulturo je turški bioritem v času ramazana prilagojen predpisanim postnim načelom. Tudi rekreativni muslimani in redki ateisti svoje prebavne sokove navadno pretakajo v primernih nočnih terminih. Pravi ramazanski post, ki prepoveduje konzumacijo prekodnevnih energijskih okrepčil v podobi hrane in pijače, v urbanih turških predelih prakticira le majhna popuacija večinoma starejših vernikov, poljudnejše postne verzije pa so razširjene med približno dvema tretjinama Turkov. Večina se jih odloči za odrekanje hrane v sončnem delu dneva, vendar zaobide ortodoksna načela z gasenjem žeje. Nemalo je tudi takih, ki postenje prenesejo zgolj na izbrana področja in se tako za en mesec odpovejo alkoholnim spojinam ali prekinejo siceršnje cigaretne maratone. Močno zastopana pa je tudi kategorirja tistih, ki odločno ostane pri svojem dnevnem jedilniku, vendar iz »solidarnosti« do vernejših prijateljev, sosedov ali sorodnikov svoji prehrambeni verigi pripne nekaj dodatnih nočnih obrokov.

Če seštejete odstotek gorečih vernikov in njihovih »uvidevnih prijateljev«, dobite visoko številko tistih, ki ponoči lačno prilezejo na ulice, iskajoč zaslužene gastronomske užitke. Temu številu dodajte tudi osebje v restavracijah in trgovinah ter nesrečne posameznike, ki se ne morejo pohvaliti s cementno trdnim spancem. Masovnega navijanja budilk na polnočne alarme namreč odrešijo bučni bobnarji, ki s sprehajanjem po ulicah in sočasnim udrihanjem po gigantskih opnah prijazno in predvsem nežno opozarjajo na čas kosila. Če ste prešpricali ure osnovnošolske aritmetike ali pozabili zamenjati evropske mentalne matrice, lahko podoživite moj kulturni šok, ki me je stresel med nič hudega slutečim sprehajanjem v poznonočnem terminu. Medtem ko sem presenečeno buljila v neprekinjeno gručo živahno klepetavih ljudi, mi je pot prekrižal starejši moški, ki je nonšalantno udarjal po svojem bobnu. Med laičnim diagnosticiranjem njegove duševne bolezni sem skoraj trčila v nepregledno vrsto pred pekarno in se po ponovnem pogledu na levo roko, ki je razpoznala pozno nočno uro, zatekla v bližnjo restavracijo in z natakarjevo pomočjo osuplo iskala prosto mizo v drugem nadstropju.

Čeprav me pristvovanjem ramazanskim praksam neskončno zabava, pa me še bolj navdušuje misel na bliskovito prihajajoči bajram! :)

Rojstnodnevna evforija

Z Erasmus študentkami in študenti (foto: Tea)

Zadnji septembrski dnevi so navadno zapolnjeni z evforičnim načrtovanjem rojstnodnevnih aktivnosti, stopnja pričakovanja 29. septembra pa se z vsakim odpadlim rdeče-oranžnim drevesnim listom zgolj vztrajno viša. Letošnji september obratno ni minil v predrojstnodnevnem pričakovanju. Turško življenje je uspešno magnetiralo mojo pozornost in preusmerjalo misli v druge mentalne sfere, poleg tega pa je iz globin podzavesti kričal strah pred praznovanjem praznika v odsotnosti svojih prijateljev, sorodnikov in nenazadnje torte, stepene sladke smetane, pečice, vina in daril. :)

"Jeeee, torto iz izložbe imam!" (foto: Tea)

Morda je bila prav moja ravnodušnost tista, ki je pripomogla, da sem mednarodno polnoletnost pričakala v velikem, če ne celo gromozanskem, slogu. Začenjši z odštevanjem na mednarodni zabavi v disku, plazu SMS-ov od Nizozemcev za mojo mizo in DJ-evo javno čestitko, ki je prekinila glasen techno, se je rojstni dan odvijal enako simpatično. Čeprav je nasmeh občasno zbledel ob emocionalnih sporočilih z rodne grude in med neuspešnim nakupovalnim lovom za želenimi sestavinami, je znova obveljala tista zimzelena, da je ob dobrem koncu vse dobro.

Tjaša, Ahmet in Andac (foto: Tea)

Vrhunec zabave (foto: Tea)

Močnik je kljub močno popačenemu receptu in današnjem musklfibru ob ročnem stepanju treh INSTANT sladkih smetan izpadel izvrstno, "dogum guru" so mi ob odprtju vrat zaklicali celo sosedovi otroci in mi v isti sapi v roke potisnili ličen paket s kompletom nakita, za rojstnodnevni vrhunec pa so poskrbeli moji prijatelji, cimri in sosedi (fleksibilne in večkrat prekrivajoče se kategorije) z logistično zahtevno organizacijo surprise partyja s pravo turško torto, z baloni dekorirano sobo in bananinim likerjem. Njihov organizacijski trud in moj pekarsko-nakupovalni vložek je poplačala najboljša rojstnodnevna zabava z obilo turško-slovensko-angleškega petja, močnih sladkornih šokov, kislega vina in smeha.

vsaka zabava se konča s petjem in igranjem (foto: Tea)

p.s.: Hvala vsem za sporočila, elektronsko pošto, fotke, klike in klice.

"Merhaba" v humornih gestikulacijah

Čeprav univerzalni bonton narekuje prijazno pozdravljanje in odzdravljanje, načini za tovrstno početje še zdaleč niso globalni. Turški pozdravni sistem se na lestvico kompleksnosti nedvomno uvršča zavidljivo visoko, na sestrski seznam najbolj zabavnih pozdravnih praks pa zagotovo na sam vrh.

Prisrčno poljubljanje med moškimi v turškem okolju navadno ne namiguje na nesramežljive gejevske pare, temveč na običajne pozdrave, ki jih turški moški brez izjeme prakticirajo ob vsakem snidenju. Podoben pozdravni obred izvajajo tudi ženske, le da strasten poljub zamenjajo z nežnim prislonom svojega lica na lice dekleta. Vsi heteroseksualni posamezniki bodo razočarani nad dejstvom, da pozdrav med moškim in ženskom obratno vključuje zgolj stisk rok, poljubljanje pa pride v poštev izključno ob dobrem poznavanju sreč(a)nega pripadnika nasprotnega spola. Če na primer turški moški sreča skupino deklet, se pogosto zgodi, da poljubi le nekatere od punc, ostalim pa v pozdrav zgolj zadržano ponudi roko.

Ker telesne stike grabežljivo porabijo pozdravni rituali, se primankljaj obrestuje pri romantiki. Dekle in fant se v družbi ne pozdravita niti z mimobežnim poljubčkom na usta, prav tako pa niso pogosta držanja za roke in druga izkazovanja nežnosti. Očitno bom raje ostala pri slovenskih pobih, pri turških socialnih aktivnostih pa bom poskušala nabrati kar največj dobrih prijateljev. :)

Mit o turški kavi

REZULTATI ANKETE

Prva asociacija na Turčijo

Efes Pilsen .... 3 (7%)

Ataturk ... 6(15%)

Zavite ženske ... 2 (5%)

Kava ... 17 (43%)

Kebab ... 11(28%)

Št. glasov: 39

Rezultati pravkar zaključene ankete o turških asociacijah so potrdili popačenost stereotipnih predstav. Ob omembi Turčije se na mentalna platna večine od nas avtomatično naslika skodelica mamljive temne kave, ob omamnem vonju katere redno uživamo ob nedeljskih zajtrkih, na srečanjih v priljubljenem lokalu v sosednji ulici in med napornimi študijskimi maratoni. Čeprav bi pričakovali, da Turki presegajo naše kofetarske navade, turške prakse pitja narkotične tekočine odstopajo od stereotipnih prepričanj.

V ličnih skodelicah bomo v Turčiji le redko pustili kavno usedlino, saj pitje kave v nasprotju z evropskimi trendi ni tako pogosto. Kava sicer polni jedilnike barov in kuhinjske police zasebnih stanovanj, vendar zrn prave turške kave skorajda ni mogoče najti. Turčija nori za Nescafejem, ki izpodirava nacionalni simbol in turško besedo kahve transformira v mednarodno poimevanje instant kave. Tako se vam lahko zgodi, da vam z "neskafejem" postrežejo celo v za turiste obnovljeni stari značilni turški hiši ali pa vas cimer prosi za skodelico prave kave, ki je ni pil že toliko časa, da je pozabil njen okus.

Poleg nescafeja ritualno pitje toplih tekočin navadno vključuje tudi pravi turški čaj, serviran v steklenih kozarčkih, ki ga Turki pijejo na hektolitre - ob glavnihjedeh, doma, v lokalih, na sestankih in govorilnih urah.

Turški A je to?

Turška iznajdljivost ni omejena zgolj na področje trgovske podjetnosti, temveč se uspešno zliva tudi po drugih sferah vsakodnevnih opravil. Nazorna in zgovorna ilustracija tovrstnega početja sta moja cimra, ki ob obvezni pomoči sosedov (ki sosedski status z visenjem, spanjem in prehranjevanjem v našem stanovanju vztrajno potiskata k cimerstvu) uspešno presegata podvige junakov legendarnega A je to?

V času skupnega bivanja so med drugim sestavili skrajno varen in predvsem priročno majhen adapter za sintesajzer, ohladili naš modem s sumljivo napravo, spimpali nekaj televizij, namontirali »zrabutano« ulično svetilko in še nekajkrat goreče vrtali v stene in pod zaradi meni ne povsem znanih razlogov.

Laptop team (Foto: Emre)

Včeraj ponoči pa se je lokalna delovna brigada lotila ultimativne misije priključitve šestih računalnikov, razporejenih v treh nadstropjih, na zgolj en priključek. Zaradi specifike del, ki so zaobjemale vrtanje v dve okni in napeljevanje kablov po zunanjih stenah našega bloka, so za svoje delo izbrali nočni termin, ki je ob odsotnosti prižganih luči zagotavljal potrebno temo za ilegalne posege v najemniško stanovanje. Rezultat: luknje v dveh pisalnih mizah, dveh povsem novih oknih (!), približno 30 metrov kabla, speljanega po hodnikih in fasadi, dva modema, šest računalnikov z vrašljivo delujočim internetom, potencialno besen stanodajalec in najpomembnejše – samo enkratno plačilo internetne uporabnine. :)

Serious allergy: being religous

(vir: Lonely Planet - Turkish Language)

Od nekdaj me je zabaval humor Lonely Planeta.