Martinovanje a l(/t)a-turka

Ker dvatisočkilometrska oddaljenost potencira patriotsko sentimentalnost, v turškem okolju vestno gojim tradicije, ki obkrožajo pristne nacionalne praznike. :) Če smo za 1. november s cimri zavzeto prižigali svečke, razporejene po kuhinji, se naučili nekaj slovenskih ljudskih in zvadili rojstnodnevne običaje, seveda nismo izpustili niti včerajšnjega praznika s privlačnim konceptom pitja vina. Da je bilo praznično vzdušje še bolj svečano, je poskrbela obletnica Ataturkove smrti, ki med Turki uživa nemalo pozornosti. "Zabava, zabava, zabava," je že ves teden nemo odmevalo v našem turško-slovenskem prijateljskem krogu.

Tako smo združili nacionalne prakse v Ataturk & wine party v našem domovanju. Sčasoma se je zabava osredotočila na drugo naslovno točko z izgovorom, da smo se Ataturku dovolj intenzivno posvetili že z obiskom njegovega muzeja dan prej in z dekoracijo moje sobe z njegovo privlačno podobo. Na zimproviziranih enoloških delavnicah se je tako turška javnost seznanila s fenomenom kuhanega vina, hkrati uživala v slovenskih kulinaričnih specialitetah (ki ob podatku o mojem lastništvu kuhalnice spodbijajo upravičenost "specialnega" samostalnika), družno zapela hit našega stanovanja Majolka in v zgodnji jutranjih urah zmrzovala na ulici ob pogledu na prve snežinke!

Ob koncu večera so se Turki strinjali o atraktivni naravi slovenskih praznikov in običajov, a se odločili, da bodo v bodoče namesto kuhanega vina še naprej obljubiljali zvestobo svojemu Efesu.

Facebooking

Virtualno življenje se že od nekdaj trdno prepleta z mojim vsakdanom. Po okornem kobacanju na Ircu sem shodila z ICQ-jem in urejanjem osnovnošolske skupinske domače strani, zravnala svojo spletno držo z MSN-jem in gtalkom ter jačala internetne nožne mišice z blogom, obsedenostjo z YouTubeom in urejanjem več spletnih strani. Za moje virtualne kondicijske treninge je FaceBook preprosto neobhoden ...

Pravzaprav sem idejo snovanja še enega spletnega središča z nesramežljivim razkrivanjem svoje zasebnosti zavračala zavidljivo dolgo. Življenje v turškem okolju pa me je prisililo k novi spletni misiji z besedami "You can't live in Turkey without FaceBook." (by turška sošolka)

In tako sem pred svoj obraz postavila knjigo ter se naselila v verjetno najhitreje razvijajoči se globalni vasi z milijonskim številom prebivalcev. V moji soseski se dnevno naseljuje vse več prijateljev in znancev, ki trkajo na moja vrata z različnimi darili, mi v poštnem nabiralniku puščajo fotografije in pisemca ter mi mahajo s sosednjega okna.

Zabava med predvsem četica profesorjev, s katerimi se redno dopisujemo, izmenjavamo filmsko-knjižno-glasbene predloge in si pošiljamo zabavne fotografije. Poleg predstavnikov profesorske vrste, obveznih slovenskih kolegov in mednarodnih znancev, med mojimi FaceBook prijatelji ne manjkajo niti cimra in turška družba, s katerimi se videvamo na dnevni ravni. "FaceBook ponuja svojevrstno komunikacijsko zabavo," se strinjamo. Pa čeprav iz sosednje v sosednjo sobo.

Se vidimo na FaceBooku? :)

Autumn Agora 2007

Da je bilo samodiscipliniranje v obdobju izpitne hektike še težje kot ponavadi, je poskrbela Agora z rednim jesenskim zasednjem na naši univerzi. Eskisehirski šestmestni številki študentske populacije se je pridružilo še 1000 sovrstnikov iz Evrope, ki je štiri dni poglabljajo svoja znanja o drugih kulturah, multikulturni družbi, evropski prihodnosti (in evropskih praksah žuranja). Ker imamo tečaj spoznavanja tujih kultur Erasmovci že opravljen, smo svoje študijske horizonte širili zgolj na področju žura. Tako smo evropske vezi spletali na otvoritveni slovesnosti ob izbranih turških specialitetah in v skrajno formalnem dress codeu, uživali v tradicionalnem plesno-glasbenem programu, čarali na Halloween večeru in z živahnimi plesnimi gibi okupirali največji eskisehirski disko 222.

Po zabavnem intermezzu razglašam študijsko karanteno, v kateri ostajam zaklenjena naslednja dva tedna. Izpitni maraton otvarja jutrišnji krstni izpit, ki bo študijsko štafetno palico do prihajajoče sobote predal kar trem izpitom in dvema celournima prezentacijami. Joy and hapiness!

Sosedski odnosi

Slovensko medsosedsko foušarijo v turškem stanovanjskem okolju zamenjuje pristni sobivanjski odnosi. Ko skozi kukalo zagledaš sosedin nasmejan obraz, si lahko obetaš pravkar pečeni presežek turške kulinarike, ob prihodu v sosesko so darila za dobrodošlico obvezna, dežurna izposojevalnica surovin v sosedovi kuhinji pa vedno odprta. Načelo recipročnosti je seveda obvezno. Ponujena pomoč je zaželena in vedno sprejeta, pogosto tudi neposredno izražena. Čeprav imam kot tujka nemalo privilegijev, naši fantje obratno pogosto vihtijo metlo na sosednjem hodniku, pomagajo pri gradbenih delih in skličejo delovne brigade za lažja fizična dela v pomoč starejšim sosedam. Mislim, da bi lahko naše sostanovalce z Duškotom na čelu poslali v turško šolo, kaj pravite?

Ko smo že pri razvpitem kranjskem kolegu, pa še izsek iz vsakdanjih medsosedskih komunikacijskih praks, ki bi jih amaterski ambasador vzpostavljanja reda in miru iz sosednje hiše nedvomno sprejel z iskrenim navdušenjem.

Nomen est omen

Medtem ko si naslovni latinski rek navadno razlagamo v prenesenem pomenu, ga turška imena utemeljujejo dobesedno. Za njihovimi poimenovanji se vedno skriva pomen, izvirajoč iz vsakdanjega turškega besednjaka ali arabščine. Ženska imena navadno asociirajo na lepoto in nežnost, poimenovanja moških pa večkrat namigujejo na moč in pogum ali prijaznost, prijateljstvo in dobrosrčnost na drugi strani.

Na seznamu običajnih turških imen med drugim počivajo Gunes (sonce), Gonca (popek), Duygu (močno čustvo), Sevgi (ljubezen), Derya (ocean), Melek (angel) ... za ženske in Burak (strela), Ali (vzvišen), Emre (prijazna oseba), Ahmet (zahvaljujoč bogu), Levant (močan in čeden moški) ... za moške. Pogosta so tudi poimenovanja po času rojstva (Gun - dan, Bahar - pomlad ...), ob močni religijski tradiciji pa ni prav nič nenavadnega, če se nam nekdo predstavi kot Koran, Islam ali Ramadan - pa naj se sliši še tako bizarno smešno.

Pazartesi pazar

Med moje najljubše nakupovalne prakse in obvezne ponedeljkove rituale se uvršča obisk pazarja, s katerimi tedensko sprožujem logistično problematiko tlačenja minimalno petih kilogramov svežega sadja in zelenjave v skromno prostornino našega hladilnika. Pazar je raj za kuharice in kuharje, vegetarijance, gurmane in sila potrpežljive ljudi. Prerivanje v nepregledni množici navdušenih kupcev z velikimi nakupovalnimi vozički, vpijočihprodajalcev in kamikazno zaletavajočih se mam nam v dobri uri v roke potisne težke vreče, polne prvovrstnega sadja in zelenjave, za katere skupaj odštejemo maksimalno 3 evre. Mamljivo zloženo sadje in lesketajoča se zelenjava so obvezno turškega izvora ter zato skrajno sveži in bolano poceni. Poleg malancanov za 30 centov/kg, mandaric za 50 centov/kg, granatnih jabolk za 50 centov/kg in drugih vrtno-drevesnih dobrot se stojnice šibijo tudi pod težo dišečih začimb, riža, kuskusa, sirov, šalov, posode in drugih bolj ali manj uporabnih surovin.

Straniščna kultura

Vse višjo vojno napetost razbijam s humornim vložkom, ki se nežaljivo in neposmehljivo, a s presenečenim izrazom na obrazu in razpotegnjenimi usti dotika turške osebne higijene. Čeprav termin "straniščni humor" navadno namiguje na primitivno-plehke šale, se v našem primeru ne oklepa metaforičnega pomena in svoj fokus usmerja neposredno v turško kopalnico.

Mini vedro - obvezna dekoracija turške kopalnice

Zahodnjaki se ob krstnem vstopu v turško kopalnico neprepričljivo prestopajo in skeptičen pogled usmerijo v luknjo v tleh, ki nadomešča "klasična" stranišča. Stranišče alaturka je še vedno stalnica turških domov, a v sodobnih stanovanjskih različicah, kot na primer v našem bloku, ponuja alternativo z vgraditvijo sedečih stranišč.

Ko se sprijaznimo s čepečim wc-jem v mondenih restavracijah, šolski knjižnici in v domači kopalnici, nas čaka novo presenečenje. Zaman oprezamo za toaletnim papirjem, saj na njegovem mestu počiva zgolj živo rožnato vedro z vodo. V kombinaciji z obveznim milom za roke v vsakem, tudi javnem, stranišču lahko sami zaključite tukajšnje straniščnokulturne prakse. Modernim kopalnicam je prihranjena dekoracija v obliki simpatičnega vedrca, saj sodobne toaletne inačice posedujejo posebno, že vgrajeno cevko, ki jo reguliramo po principu umivalniške pipe.

v francoska stranišča vgrajujejo cevke

Pri vernih muslimanih so pravila osebne higijene za optiko naše kulture (!) še bolj bizarna, zaradi česar "straniščni diskurz" nemalokrat predstavlja plodno iztočnico za pogovore s tujimi soštudenti. :)