Ker dvatisočkilometrska oddaljenost potencira patriotsko sentimentalnost, v turškem okolju vestno gojim tradicije, ki obkrožajo pristne nacionalne praznike. :) Če smo za 1. november s cimri zavzeto prižigali svečke, razporejene po kuhinji, se naučili nekaj slovenskih ljudskih in zvadili rojstnodnevne običaje, seveda nismo izpustili niti včerajšnjega praznika s privlačnim konceptom pitja vina. Da je bilo praznično vzdušje še bolj svečano, je poskrbela obletnica Ataturkove smrti, ki med Turki uživa nemalo pozornosti. "Zabava, zabava, zabava," je že ves teden nemo odmevalo v našem turško-slovenskem prijateljskem krogu. 
Tako smo združili nacionalne prakse v Ataturk & wine party v našem domovanju. Sčasoma se je zabava osredotočila na drugo naslovno točko z izgovorom, da
smo se Ataturku dovolj intenzivno posvetili že z obiskom njegovega muzeja dan prej in z dekoracijo moje sobe z njegovo privlačno podobo. Na zimproviziranih enoloških delavnicah se je tako turška javnost seznanila s fenomenom kuhanega vina, hkrati uživala v slovenskih kulinaričnih specialitetah (ki ob podatku o mojem lastništvu kuhalnice spodbijajo upravičenost "specialnega" samostalnika), družno zapela hit našega stanovanja Majolka in v zgodnji jutranjih urah zmrzovala na ulici ob pogledu na prve snežinke!Ob koncu večera so se Turki strinjali o atraktivni naravi slovenskih praznikov in običajov, a se odločili, da bodo v bodoče namesto kuhanega vina še naprej obljubiljali zvestobo svojemu Efesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar