Slovensko medsosedsko foušarijo v turškem stanovanjskem okolju zamenjuje pristni sobivanjski odnosi. Ko skozi kukalo zagledaš sosedin nasmejan obraz, si lahko obetaš pravkar pečeni presežek turške kulinarike, ob prihodu v sosesko so darila za dobrodošlico obvezna, dežurna izposojevalnica surovin v sosedovi kuhinji pa vedno odprta. Načelo recipročnosti je seveda obvezno. Ponujena pomoč je zaželena in vedno sprejeta, pogosto tudi neposredno izražena. Čeprav imam kot tujka nemalo privilegijev, naši fantje obratno pogosto vihtijo metlo na sosednjem hodniku, pomagajo pri gradbenih delih in skličejo delovne brigade za lažja fizična dela v pomoč starejšim sosedam. Mislim, da bi lahko naše sostanovalce z Duškotom na čelu poslali v turško šolo, kaj pravite?
Ko smo že pri razvpitem kranjskem kolegu, pa še izsek iz vsakdanjih medsosedskih komunikacijskih praks, ki bi jih amaterski ambasador vzpostavljanja reda in miru iz sosednje hiše nedvomno sprejel z iskrenim navdušenjem.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar