četrtek, 18. oktober 2007

Morsko-popotniški bayram

Antalya - Olympus - Kas - Kalkan - Oludeniz - Fethiye - Kaya Koyu

Ko je živo srebro v eskisehirskih termometrih zapuščalo rdečo območje in zagrizlo v hladno pot proti neprijazni ničli, sem se odločila za počitniško kljubovanje jesenski melanholiji. Svoje indijansko poletje, ležerno razpotegnjeno čez september, sem s popotovanjem po južni turški obali elegantno podaljšala še daleč v oktober. Ker sem letošnjo kvoto izležavanja na plažah izkoristila že na hrvaškem pesku, so bile bajramske počitnice zaznamovane predvsem s težko pričakovanim širjenjem geografskih, kulturnih, zgodovinskih in socialnih obzorij.

Olympus (foto: naključni zdravnik in prostočasni težak)

Obvezno udoben avtobus nas je po deveturni letalski postrežbi, stevardovim rednim odišavljanjem zraka in postankih v avtopralnici dostavil v mondeni Antaliyji. Po ogledu starega jedra, obdanega s hotelskim betonom, smo zasedle plastične (terasa-kind-of) stole v prenabasanem minibusu in se skupaj z vrečami krompirja, jokajočimi otroki v naročjih staršev in drugimi prenaparfumiranimi domačini teleportirale v Olympus. V objemu nasadov pomaranč, turkiznega morja in ostankov antičnega mesta, ovitega v meglice dima večnega ognja in šiše, smo definirale svoj idealno-tipski življenjski stil. Spanje v drevesnih hiškah, gurmanske odisejade v polležečem položaju na arabskih blazinah in brezskrbno čofotanje smo po dveh dneh z obžalovanjem zapustile in se ponovno zbasale v minibus.

V klife izdolblene grobnice (foto: neznana hiperaktivna mama)

Pot v turistično živahen Kas nam je prekrižal nov "prijatelj" (Dy)Namik aka Mitch Buchannan no. 2 in nam po skupnem čaju gostoljubno odprl vrata svoje sanjske obmorske vile. Čeprav sem ob njegovih samohvalnicah večkrat pritisnila tipko mute in odločno odbijala absurdne ženitvene ponudbe, smo z zvezdo Kalkana, potapljačem, učiteljem, umetnikom, poliglotom, upornikom, neustrašnim vodičem, vojnim veteranom, glavnim likom nizozemske proze in neustrašnim popotnikom preživele simpatičen dan, zaznamovan z adrenalinsko vožnjo z odprtim džipom, večerjo na terasi s pogledom na morje in večernim posedanjem na razgledni točki.

Oludeniz - raj na fotografiji in pekel za neklasičnega turizma željne obiskovalce (foto: Pina)

Z opravljanjem našega "dinamičnega" prijatelja smo po sušnih devetih mesecih celo priklicale dež, a priklepetanim kapljam hitro pobegnile v Fethiye in se po nasvetih turško-slovenskih znancev smo se nastanile v Oludenizu. Med pohajkovanjem med s kičem ovesenimi štanti in odmevanjem angleščine na vsakem koraku smo razočarane iskale opravičila za obljubljene superlative. Odkrile smo jih komaj naslednji dan, ko smo s turisti zasičeno obalo zamenjale z majavim ladijskim krovom in se odpeljale na celodnevno raziskovanje obalnih znamenitosti jugozahodne obale. Ker nismo želele ponoviti maratonskih pohodov za večerjo, cenejšo od skupnega seštevka vseh minulih nočitev, smo odpotovale v nazaj v Fethiye in se pri novem eskisehirskem kolegu najedle za eskisehirsko ceno (slab evro / kebab + ayran).


Buuuuuuu - Kaya Kuya (foto: Pina)

Inzulinsko zabavo v hotelu smo zjutraj nadaljevale enako gurmansko z obilnim turškim zajtrkom in se izdatno okrepljene lotile ogleda v klife izdolblenih grobnic v družbi samooklicanega in predvsem pijanega lokalnega vodiča. Po antični zgodovini smo potipale tudi z obiskom Kaya Kuye, grškega mesta duhov (in kač), in se po celodnevnem nastavljanju soncu skrile pod šotori mestnega bazaarja. Razočarane nad slabo in drago ponudbo smo se jezno usedle na bus in se napotile nazaj v naš Eskisehir - z najboljšim bazarjem, najbolj prijaznimi ljudmi ... a žal tudi z esejskimi nalogami, brutalno nizkimi temperaturami in novimi gospodinjsko-birokratskimi izzivi. Pa se ne bom pritoževala. Večina študentov popotniških počitnic sredi oktobra ne doživela niti za en teden. Večina na žalost tako slikovitih počitnic ne bo doživela nikoli ...

sreda, 10. oktober 2007

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

... ne pojejo zgolj primorski zabavljači Zmelkoow, temveč ob mrzličnem pakiranju za enotedensko potovanje po južni obali Turčije vzklikam tudi sama.

V naslednjih sedmih dneh bom offline in (zaradi težav s telefonom) nedosegljiva na obeh mobitelih, za nujne stvari pa me lahko poiščete tu:

nedelja, 7. oktober 2007

Opravičujoče

slovensko-turški žur (foto: samosprožilec)

Če ste se ob moji blogerski abstinenci zbali, da sem nesrečno zaklenjena v sultanovem haremu, razstreljena v brutalni teroristični akciji ali se bojujem z življenjem po podleganju eni od številnih turških bolezni, vas moram razočarati. Praznost turških stereotipov, ki jih zamenjujejo kontrastno skrajno pozitivni življenjski pogoji, botruje k dejstvu, da vas bom še naprej vztrajno morila z obveznimi inozemskimi poročili z "zajebanim besediščem", kot bi rekel Bojan. :)

Opravičila za kratek offline tako krmarijo med študijskimi obveznostmi (in to ne po vzoru bolonjskega (kao) sprotnega dela), krstnim slovenskim obiskom (reportaža čaka na slovensko pošiljko fotk) in kolektivno cimrsko bolniško. Hkrati se ob popoldnevih ustavijo na čaju s sošolkami, zvečer vzdihujejo ob gurmanskih presežkih novih turških prijateljev in prostočasnih profesionalnih kuharjev, ujetih v enem telesu, se udeležujejo filmskih maratonov in mimogrede evforično načrtujejo enotedensko pohajkovanje po turški obali.

s slovenskimi obiskovalkami pred mojim faksom (foto: Jasna)

Ko razposajena četica opravičil končno odpeketa na zaslužene bajramske počitnice, pa se javim z izčrpnejšim poročilom in svojim verbalnim utrinkom pripnem tudi kakšno težko pričakovano fotko!

torek, 2. oktober 2007

Ramazan: Od lačnih želodcev do polnočnega veseljačenja

Čeprav sem prepričana, da nizanje faktografskih podatkov o postnem mesecu ramazanu ni prehuda naloga niti za nemuslimansko slovensko mladež, je prvoosebno prisostvovanje postnim praksam prav posebno doživetje.

Zaradi v neločljivega prijateljevanja med religijo in kulturo je turški bioritem v času ramazana prilagojen predpisanim postnim načelom. Tudi rekreativni muslimani in redki ateisti svoje prebavne sokove navadno pretakajo v primernih nočnih terminih. Pravi ramazanski post, ki prepoveduje konzumacijo prekodnevnih energijskih okrepčil v podobi hrane in pijače, v urbanih turških predelih prakticira le majhna popuacija večinoma starejših vernikov, poljudnejše postne verzije pa so razširjene med približno dvema tretjinama Turkov. Večina se jih odloči za odrekanje hrane v sončnem delu dneva, vendar zaobide ortodoksna načela z gasenjem žeje. Nemalo je tudi takih, ki postenje prenesejo zgolj na izbrana področja in se tako za en mesec odpovejo alkoholnim spojinam ali prekinejo siceršnje cigaretne maratone. Močno zastopana pa je tudi kategorirja tistih, ki odločno ostane pri svojem dnevnem jedilniku, vendar iz »solidarnosti« do vernejših prijateljev, sosedov ali sorodnikov svoji prehrambeni verigi pripne nekaj dodatnih nočnih obrokov.

Če seštejete odstotek gorečih vernikov in njihovih »uvidevnih prijateljev«, dobite visoko številko tistih, ki ponoči lačno prilezejo na ulice, iskajoč zaslužene gastronomske užitke. Temu številu dodajte tudi osebje v restavracijah in trgovinah ter nesrečne posameznike, ki se ne morejo pohvaliti s cementno trdnim spancem. Masovnega navijanja budilk na polnočne alarme namreč odrešijo bučni bobnarji, ki s sprehajanjem po ulicah in sočasnim udrihanjem po gigantskih opnah prijazno in predvsem nežno opozarjajo na čas kosila. Če ste prešpricali ure osnovnošolske aritmetike ali pozabili zamenjati evropske mentalne matrice, lahko podoživite moj kulturni šok, ki me je stresel med nič hudega slutečim sprehajanjem v poznonočnem terminu. Medtem ko sem presenečeno buljila v neprekinjeno gručo živahno klepetavih ljudi, mi je pot prekrižal starejši moški, ki je nonšalantno udarjal po svojem bobnu. Med laičnim diagnosticiranjem njegove duševne bolezni sem skoraj trčila v nepregledno vrsto pred pekarno in se po ponovnem pogledu na levo roko, ki je razpoznala pozno nočno uro, zatekla v bližnjo restavracijo in z natakarjevo pomočjo osuplo iskala prosto mizo v drugem nadstropju.

Čeprav me pristvovanjem ramazanskim praksam neskončno zabava, pa me še bolj navdušuje misel na bliskovito prihajajoči bajram! :)

nedelja, 30. september 2007

Rojstnodnevna evforija

Z Erasmus študentkami in študenti (foto: Tea)

Zadnji septembrski dnevi so navadno zapolnjeni z evforičnim načrtovanjem rojstnodnevnih aktivnosti, stopnja pričakovanja 29. septembra pa se z vsakim odpadlim rdeče-oranžnim drevesnim listom zgolj vztrajno viša. Letošnji september obratno ni minil v predrojstnodnevnem pričakovanju. Turško življenje je uspešno magnetiralo mojo pozornost in preusmerjalo misli v druge mentalne sfere, poleg tega pa je iz globin podzavesti kričal strah pred praznovanjem praznika v odsotnosti svojih prijateljev, sorodnikov in nenazadnje torte, stepene sladke smetane, pečice, vina in daril. :)
"Jeeee, torto iz izložbe imam!" (foto: Tea)

Morda je bila prav moja ravnodušnost tista, ki je pripomogla, da sem mednarodno polnoletnost pričakala v velikem, če ne celo gromozanskem, slogu. Začenjši z odštevanjem na mednarodni zabavi v disku, plazu SMS-ov od Nizozemcev za mojo mizo in DJ-evo javno čestitko, ki je prekinila glasen techno, se je rojstni dan odvijal enako simpatično. Čeprav je nasmeh občasno zbledel ob emocionalnih sporočilih z rodne grude in med neuspešnim nakupovalnim lovom za želenimi sestavinami, je znova obveljala tista zimzelena, da je ob dobrem koncu vse dobro.

Tjaša, Ahmet in Andac (foto: Tea)

Vrhunec zabave (foto: Tea)

Močnik je kljub močno popačenemu receptu in današnjem musklfibru ob ročnem stepanju treh INSTANT sladkih smetan izpadel izvrstno, "dogum guru" so mi ob odprtju vrat zaklicali celo sosedovi otroci in mi v isti sapi v roke potisnili ličen paket s kompletom nakita, za rojstnodnevni vrhunec pa so poskrbeli moji prijatelji, cimri in sosedi (fleksibilne in večkrat prekrivajoče se kategorije) z logistično zahtevno organizacijo surprise partyja s pravo turško torto, z baloni dekorirano sobo in bananinim likerjem. Njihov organizacijski trud in moj pekarsko-nakupovalni vložek je poplačala najboljša rojstnodnevna zabava z obilo turško-slovensko-angleškega petja, močnih sladkornih šokov, kislega vina in smeha.

vsaka zabava se konča s petjem in igranjem (foto: Tea)

p.s.: Hvala vsem za sporočila, elektronsko pošto, fotke, klike in klice.

petek, 28. september 2007

"Merhaba" v humornih gestikulacijah

Čeprav univerzalni bonton narekuje prijazno pozdravljanje in odzdravljanje, načini za tovrstno početje še zdaleč niso globalni. Turški pozdravni sistem se na lestvico kompleksnosti nedvomno uvršča zavidljivo visoko, na sestrski seznam najbolj zabavnih pozdravnih praks pa zagotovo na sam vrh.

Prisrčno poljubljanje med moškimi v turškem okolju navadno ne namiguje na nesramežljive gejevske pare, temveč na običajne pozdrave, ki jih turški moški brez izjeme prakticirajo ob vsakem snidenju. Podoben pozdravni obred izvajajo tudi ženske, le da strasten poljub zamenjajo z nežnim prislonom svojega lica na lice dekleta. Vsi heteroseksualni posamezniki bodo razočarani nad dejstvom, da pozdrav med moškim in ženskom obratno vključuje zgolj stisk rok, poljubljanje pa pride v poštev izključno ob dobrem poznavanju sreč(a)nega pripadnika nasprotnega spola. Če na primer turški moški sreča skupino deklet, se pogosto zgodi, da poljubi le nekatere od punc, ostalim pa v pozdrav zgolj zadržano ponudi roko.

Ker telesne stike grabežljivo porabijo pozdravni rituali, se primankljaj obrestuje pri romantiki. Dekle in fant se v družbi ne pozdravita niti z mimobežnim poljubčkom na usta, prav tako pa niso pogosta držanja za roke in druga izkazovanja nežnosti. Očitno bom raje ostala pri slovenskih pobih, pri turških socialnih aktivnostih pa bom poskušala nabrati kar največj dobrih prijateljev. :)

četrtek, 27. september 2007

Mit o turški kavi


REZULTATI ANKETE

Prva asociacija na Turčijo
Efes Pilsen .... 3 (7%)
Ataturk ... 6(15%)
Zavite ženske ... 2 (5%)
Kava ... 17 (43%)
Kebab ... 11(28%)
Št. glasov: 39


Rezultati pravkar zaključene ankete o turških asociacijah so potrdili popačenost stereotipnih predstav. Ob omembi Turčije se na mentalna platna večine od nas avtomatično naslika skodelica mamljive temne kave, ob omamnem vonju katere redno uživamo ob nedeljskih zajtrkih, na srečanjih v priljubljenem lokalu v sosednji ulici in med napornimi študijskimi maratoni. Čeprav bi pričakovali, da Turki presegajo naše kofetarske navade, turške prakse pitja narkotične tekočine odstopajo od stereotipnih prepričanj.
V ličnih skodelicah bomo v Turčiji le redko pustili kavno usedlino, saj pitje kave v nasprotju z evropskimi trendi ni tako pogosto. Kava sicer polni jedilnike barov in kuhinjske police zasebnih stanovanj, vendar zrn prave turške kave skorajda ni mogoče najti. Turčija nori za Nescafejem, ki izpodirava nacionalni simbol in turško besedo kahve transformira v mednarodno poimevanje instant kave. Tako se vam lahko zgodi, da vam z "neskafejem" postrežejo celo v za turiste obnovljeni stari značilni turški hiši ali pa vas cimer prosi za skodelico prave kave, ki je ni pil že toliko časa, da je pozabil njen okus.
Poleg nescafeja ritualno pitje toplih tekočin navadno vključuje tudi pravi turški čaj, serviran v steklenih kozarčkih, ki ga Turki pijejo na hektolitre - ob glavnihjedeh, doma, v lokalih, na sestankih in govorilnih urah.