Morsko-popotniški bayram

Antalya - Olympus - Kas - Kalkan - Oludeniz - Fethiye - Kaya Koyu

Ko je živo srebro v eskisehirskih termometrih zapuščalo rdečo območje in zagrizlo v hladno pot proti neprijazni ničli, sem se odločila za počitniško kljubovanje jesenski melanholiji. Svoje indijansko poletje, ležerno razpotegnjeno čez september, sem s popotovanjem po južni turški obali elegantno podaljšala še daleč v oktober. Ker sem letošnjo kvoto izležavanja na plažah izkoristila že na hrvaškem pesku, so bile bajramske počitnice zaznamovane predvsem s težko pričakovanim širjenjem geografskih, kulturnih, zgodovinskih in socialnih obzorij.

Olympus (foto: naključni zdravnik in prostočasni težak)

Obvezno udoben avtobus nas je po deveturni letalski postrežbi, stevardovim rednim odišavljanjem zraka in postankih v avtopralnici dostavil v mondeni Antaliyji. Po ogledu starega jedra, obdanega s hotelskim betonom, smo zasedle plastične (terasa-kind-of) stole v prenabasanem minibusu in se skupaj z vrečami krompirja, jokajočimi otroki v naročjih staršev in drugimi prenaparfumiranimi domačini teleportirale v Olympus. V objemu nasadov pomaranč, turkiznega morja in ostankov antičnega mesta, ovitega v meglice dima večnega ognja in šiše, smo definirale svoj idealno-tipski življenjski stil. Spanje v drevesnih hiškah, gurmanske odisejade v polležečem položaju na arabskih blazinah in brezskrbno čofotanje smo po dveh dneh z obžalovanjem zapustile in se ponovno zbasale v minibus.

V klife izdolblene grobnice (foto: neznana hiperaktivna mama)

Pot v turistično živahen Kas nam je prekrižal nov "prijatelj" (Dy)Namik aka Mitch Buchannan no. 2 in nam po skupnem čaju gostoljubno odprl vrata svoje sanjske obmorske vile. Čeprav sem ob njegovih samohvalnicah večkrat pritisnila tipko mute in odločno odbijala absurdne ženitvene ponudbe, smo z zvezdo Kalkana, potapljačem, učiteljem, umetnikom, poliglotom, upornikom, neustrašnim vodičem, vojnim veteranom, glavnim likom nizozemske proze in neustrašnim popotnikom preživele simpatičen dan, zaznamovan z adrenalinsko vožnjo z odprtim džipom, večerjo na terasi s pogledom na morje in večernim posedanjem na razgledni točki.

Oludeniz - raj na fotografiji in pekel za neklasičnega turizma željne obiskovalce (foto: Pina)

Z opravljanjem našega "dinamičnega" prijatelja smo po sušnih devetih mesecih celo priklicale dež, a priklepetanim kapljam hitro pobegnile v Fethiye in se po nasvetih turško-slovenskih znancev smo se nastanile v Oludenizu. Med pohajkovanjem med s kičem ovesenimi štanti in odmevanjem angleščine na vsakem koraku smo razočarane iskale opravičila za obljubljene superlative. Odkrile smo jih komaj naslednji dan, ko smo s turisti zasičeno obalo zamenjale z majavim ladijskim krovom in se odpeljale na celodnevno raziskovanje obalnih znamenitosti jugozahodne obale. Ker nismo želele ponoviti maratonskih pohodov za večerjo, cenejšo od skupnega seštevka vseh minulih nočitev, smo odpotovale v nazaj v Fethiye in se pri novem eskisehirskem kolegu najedle za eskisehirsko ceno (slab evro / kebab + ayran).

Buuuuuuu - Kaya Kuya (foto: Pina)

Inzulinsko zabavo v hotelu smo zjutraj nadaljevale enako gurmansko z obilnim turškim zajtrkom in se izdatno okrepljene lotile ogleda v klife izdolblenih grobnic v družbi samooklicanega in predvsem pijanega lokalnega vodiča. Po antični zgodovini smo potipale tudi z obiskom Kaya Kuye, grškega mesta duhov (in kač), in se po celodnevnem nastavljanju soncu skrile pod šotori mestnega bazaarja. Razočarane nad slabo in drago ponudbo smo se jezno usedle na bus in se napotile nazaj v naš Eskisehir - z najboljšim bazarjem, najbolj prijaznimi ljudmi ... a žal tudi z esejskimi nalogami, brutalno nizkimi temperaturami in novimi gospodinjsko-birokratskimi izzivi. Pa se ne bom pritoževala. Večina študentov popotniških počitnic sredi oktobra ne doživela niti za en teden. Večina na žalost tako slikovitih počitnic ne bo doživela nikoli ...