Antalya - Olympus - Kas - Kalkan - Oludeniz - Fethiye - Kaya Koyu
Ko je živo srebro v eskisehirskih termometrih zapuščalo rdečo območje in zagrizlo v hladno pot proti neprijazni ničli, sem se odločila za počitniško kljubovanje jesenski melanholiji. Svoje indijansko poletje, ležerno razpotegnjeno čez september, sem s popotovanjem po južni turški obali elegantno podaljšala še daleč v oktober. Ker sem letošnjo kvoto izležavanja na plažah izkoristila že na hrvaškem pesku, so bile bajramske počitnice zaznamovane predvsem s težko pričakovanim širjenjem geografskih, kulturnih, zgodovinskih in socialnih obzorij.
Obvezno udoben avtobus nas je po deveturni letalski postrežbi, stevardovim rednim odišavljanjem zraka in postankih v avtopralnici dostavil v mondeni Antaliyji. Po ogledu starega jedra, obdanega s hotelskim betonom, smo zasedle plastične (terasa-kind-of) stole v prenabasanem minibusu in se skupaj z vrečami krompirja, jokajočimi otroki v naročjih staršev in drugimi prenaparfumiranimi domačini teleportirale v Olympus. V objemu nasadov pomaranč, turkiznega morja in ostankov antičnega mesta, ovitega v meglice dima večnega ognja in šiše, smo definirale svoj idealno-tipski življenjski stil. Spanje v drevesnih hiškah, gurmanske odisejade v polležečem položaju na arabskih blazinah in brezskrbno čofotanje smo po dveh dneh z obžalovanjem zapustile in se ponovno zbasale v minibus.
Pot v turistično živahen Kas nam je prekrižal nov "prijatelj" (Dy)Namik aka Mitch Buchannan no. 2 in nam po skupnem čaju gostoljubno odprl vrata svoje sanjske obmorske vile. Čeprav sem ob njegovih samohvalnicah večkrat pritisnila tipko mute in odločno odbijala absurdne ženitvene ponudbe, smo z zvezdo Kalkana, potapljačem, učiteljem, umetnikom, poliglotom, upornikom, neustrašnim vodičem, vojnim veteranom, glavnim likom nizozemske proze in neustrašnim popotnikom preživele simpatičen dan, zaznamovan z adrenalinsko vožnjo z odprtim džipom, večerjo na terasi s pogledom na morje in večernim posedanjem na razgledni točki.
Z opravljanjem našega "dinamičnega" prijatelja smo po sušnih devetih mesecih celo priklicale dež, a priklepetanim kapljam hitro pobegnile v Fethiye in se po nasvetih turško-slovenskih znancev smo se nastanile v Oludenizu. Med pohajkovanjem med s kičem ovesenimi štanti in odmevanjem angleščine na vsakem koraku smo razočarane iskale opravičila za obljubljene superlative. Odkrile smo jih komaj naslednji dan, ko smo s turisti zasičeno obalo zamenjale z majavim ladijskim krovom in se odpeljale na celodnevno raziskovanje obalnih znamenitosti jugozahodne obale. Ker nismo želele ponoviti maratonskih pohodov za večerjo, cenejšo od skupnega seštevka vseh minulih nočitev, smo odpotovale v nazaj v Fethiye in se pri novem eskisehirskem kolegu najedle za eskisehirsko ceno (slab evro / kebab + ayran).
9 komentarjev:
Sej vem, da vedno obljubljam fotke, potem pa jih ni, ampak tokrat res prisegam, da še jutri dodam foto material!
fouš! Mi pa tle na 10ih stopinjah, argh. :)
Ayran je najboljša pijača na svetu! A mora bi jogurt iz kozjega mleka? Sem ga hotla zmešat doma, pa mi ni nikol ratu tak kot original.
a fous argh!
hihi
gledam kje vse si zebla, pa opazam da se veeedn ni vseh najtapomenbnejsejsih znamenitosti.
Urša: Hm, mislim, da ne. Bom pa preverila ....
Trik: Nope, glavne znamenitosti še pridejo - Istanbul že naslednji teden (če bo vse po sreči in se ne bom izgubila v papirnatih labirintih esejev in domačih nalog)
Eh, to je bil seveda moj komentar. :S
v Istanbul vzemi ribiško palico. Ribolov z GoldenHorna je tako kot plezanje Janeza na Triglav. Pa na Kapalıçarşı ne pozabi.
ja, juzna obala je supr lepa, vsaj meni je bila! Prekrizarila od Marmarisa in Fethiye in je blo noro :)
uzivaj se naprej!
...do Fethiye ...
Blaž: Vzeto v zakup :)
Očitno si dober poznavalec istabulske scene, tako da te mogoče še kdaj pobaram za kak popotniški nasvet.
Špela: Ooo, nisem vedela, da si bila tudi tam.
Objavite komentar