Izpitni triler

Medtem ko se prestrašeno približujem medlim sencam v Platonovi jami, za seboj začutim tiho in pospešeno dihanje. Še preden zberem pogum, da se obrnem in identificiram neznanega zasledovalca, me za vrat nasilno zgrabi močna filozofska roka J. Lacana. V okorni turščini kličem na pomoč in se vztrajno branim z udrihanjem s težkimi teoretičnimi knjigami. Mukoma se izvijem iz zadušljivega izpitnega objema in se prestrašeno skrijem za najbližjim kupom zapiskov. Poskusim umiriti pospešen srčni utrip z miselno vizualizacijo idiličnih obmorskih podob z učbenika o turški kulturi. Sanjarije o spokojnem ležanju na samotni peščeni obali razblinijo glasni plesni ritmi. Ozrem se na steno, kjer so še pred nekaj trenutki poplesavale skrivnostne sence. Starodavne podobe na hladni kamniti steni je zamenjala projekcija aktualnih glasbenih videospotov. Ko se vedno bolj zmedeno oziram naokoli, se moje od sedenja za računalnikom rdeče oči srečajo z zloveščim pogledom Apparduraija. Njegove globalizacijske teorije bučno odmevajo v tihi votlini in potencirajo mojo tesnobo. "Ne stori mi žalega, sem samo prestrašeno žensko bitje," izdavim, ko pred mano jezno skoči marksistična feministka z odločno pridigo o posledicah negativne ženske samopodobe. Dovooolj! Želim si pobegniti. Iz votline, iz univerze, iz izpitne grozljivke, spretno posnete v stilu dogme 95. Stečem proti izhodu, dirjam mimo velikih oglaševalskih panojev, restavracij z mladoletnimi uslužbenci in izpitnih učilnic. Znebim se težke torbe s knjigami, ki mi otežuje tek, čez kratek čas odvržem tudi angleški pravopis, ki počiva v hlačnem žepu, in vedno bolj lahkotno poskakujem proti počitniškemu cilju. Zaskrbljen obraz zaguba razpotegnjen nasmeh: Izpitov bo kmalu konec ...