Slovenska razglednica

Svoje prakse oddajanja pošte nekaj dni po zaključku počitnic sem preselila tudi v svoj virtualni vsakdan. Zgoščene slovenske spomine tako pošiljam iz svojega Eskisehirja, kjer izkoriščam še zadnje počitniške trenutke v prijateljskem krogu in prežim v nizkem študijskem štartu, ki ga bo sprožilo prihajajoče izpitno obdobje.Po treh tednih popolnega študijskega bojkota, podčrtanega z neobremenjenim pohajkovanjem po dobro poznanih slovenskih barih, neskončnih pogovorih s slovenskimi prijatelji in sorodniki ter spanjem globoko čez običajno budilko, bo misija učenja še toliko težja.

Poleg aktualiziranja že obledelih podob starih prijateljsko-sorodstvenih obrazov sem se med slovenskim počitnikovanjem predajala najboljšim vodnim doživetjem, nasitila filmski apetit z obilnim Petelinjim zajtrkom, nadoknadila primankljaj slovenske kulinarike za tri mesece nazaj, slabo vest zbijala z razgibanjem krakov v zasneženem visokogorju, drsanjem in igranjem kao-hokeja, na dnevni bazi organizirala mini potopisna predavanja, nekoliko prekrojila prijateljsko shemo, odpirala novoletna darila, se sprehajala med svetlečimi geni in kromosomi po letošnjo tematsko dekorirani Ljubljani, bila zaprepadana ob nekaj šokantnih nosečnostih, boleznih in zvez v prijateljskih krogih, sentimentalno opazovala hitro rast sorodnikovih otrok, po dolgočasnih turških dramah končno obiskala gledališče, kjer sem dejansko razumela besedilo, uživala ob Janovih glasbenih presežkih, pogrešala turško družbo, prestrašeno telovadila z avtomobilskim volanom, skrajno uživala v udobju domače all-inclusive postrežbe, začudeno pohajkovala po renoviranem stanovanju, odštevala sekunde starega leta skupaj z romantičnim glasom Jana Plestenjaka ... :)

Čeprav sprva ni šlo brez obveznih kulturnih šokov, sem na koncu potolaženo ugotovila, da se morda sploh ne bo tako težko vrniti nazaj v rodno Podalpje.