Odvito

V zahodnjaških mentalnih enciklopedijah je ob pojmu turške ženske navadno naslikano dekle temnejše poti, ovito v naglavno ruto ali nemara celo niqabe, dolge tunike, ki konkurirajo čebelarskim modnim smernicam. Taista ženska hodi po drugi strani ceste kot moški, njene roke se še niso dotaknile volilnega lističa, mož jo zapira v kletno sobo brez oken in si jo deli z vsaj tremi drugimi ženami. Očitno s tovrstnih enciklopedij že dolgo nihče ni pobrisal navideznega prahu, saj svoboda turške ženske že skoraj stoletje ni več omejena s striktnim šeriatom, na koranu temelječim pravom. Zahvaljujoč reformam Ataturka, drznim feministkam in odločnim korakanjem proti evropski meji, sodobne ženske z lahkoto odvržejo naglavno ruto oziroma še več – v to dejanje so celo zakonsko prisiljene. V sekularizirani zakonodaji je nošenje muslimanskih ženskih pokrival prepovedano na številnih uradnih mestih, vse od šol in univerz pa do vseh vladnih uradov. Prizori pokritih deklet, ki pred predavanji na šolskem stranišču zlagajo rute, ali varnostnikov, ki ovitim ženskam ne dovoljujejo vstopa v nekatera javna poslopja, so povsem običajni in pogosti. Ob trenutni turški politični situaciji z radikalno desnim vladnim vrhom pa postajajo polemike o nošenju naglavnih rut vse bolj bučne in žolčne in zradiranje trenutnih zahodno-sekularizacijskih omejitev vse bolj verjetno.