Hos geldiniz!

Gostoljublje je v Turčiji že pregovorno potencirano do skrajnosti. Medtem ko gostiteljev seznam obveznosti zaobjema zajetno pogostitev, brezhibno urejenost stanovanja ter dodelano postrežbo - navadno v posebnem salonu za goste (!) - turška obiskovalna kultura temelji na načelu recipročnosti, ki obiskovalcu narekuje enako aktivno angažiranost. Majhne pozornosti, materializirane v paketu domačih piškotov, bonbonier ali drugih sladko-simpatičnih daril, so nadvse zaželene, če ne celo obvezne.

Pomembnost današnjega popoldanskega obiska v podobi Ahmetovega širšega sorodstva, ter količina truda in časa, ki smo ju vložili v intenzivno organizacijo zmenkov med pomivalnimi krpami in ploščicami, maratonsko sesanje in dopoldansko taborjenje ob štedilniku, je premosorazmerno s številčnostjo daril, ki so odtehtala izmučujoče dvodnevne priprave. Naš hladilnik se znova šibi pod domačimi specialitetami turške kuhinje, pred polarnimi eskisehirskimi temperaturami me brani nov pleten šal, cimrov tekoči račun pa se je končno znebil rdečice, ki ga je oblivala pred posredovanjem sorodnikovih finančnih antibiotikov.