Slovensko gurmanstvo

Čeprav se težko ločimo od turške kulinarike, na skupnih večerjah občasno raziskujemo gurmanstva drugih evropsko-azijskih tradicij. Po nizozemskem vikendu je prišla na vrsto zopet slovenska kuhhinja. V loncu so brbotali njoki, v kozarce pa se pretakalo slovensko vino in borovničke. Po nadvse uspešnem petkovem prevzetju kuharske vloge na slovensko-turškem ženskem večeru sem lonce pristavila tudi v soboto. Končni rezultat je potrdil, da kri ni voda, saj je bila odsotnost primorske krvi edini ponujajoči se razlog, da so se moji njoki transformirali v gorenjske knedle v njihovem najbolj neestetskem kstremu. Za ceno prijateljstva, če citiram Jago, je večerja le poniknila v želodce povabljencev, nekaj porcij pa počivajoč v hladilniku še vedno čaka na naslednje žrtve.

Pipa miru

Inhaliranje dišečih okusov iz vodnih pip (tur. nargile) je še ena od turških tradicij, ki odločno kljubuje globalizacijskim težnjam zahoda. Ob večerih iz številnih lokalov zadiši po jabolkih, mentolu, jagodah, bananah, limonah in vrtnicah. Ležeči na udobnih orientalskih blazinicah, ne zgolj mladina, temveč tudi starejši Turki, polnijo svoja od močnih tobakov navajena pljuča s privlačnimi sadnimi okusi in svoj stresni življenjski tempo zamrznejo z večurnim procesom sproščujočega kajenja, srkanja čajev in lahkotnega klepeta.

Ko sem svoje sarajevske spomine ovijala v gosti dim iz šiše, sem bila prepričana, da se bo tradicija celodnevnega poležavanja ob brbotajoči posodi z aromatiziranim tobakom preselila tudi v moj turški vsakdan. V domovini vodnih pip je nasprotno kajenje na mojem urniku zgolj ob posebnih priložnostih, kot je bilo uvodno druženje (oziroma zgolj eno v seriji druženj) z novimi mednarodnimi študenti.

Neskončne počitnice

Tritedensko počitnikovanje je uradno končano. Mirno valovanje grškega morja je zamenjal natrpan urnik, svetlobno dolge filmske večere buljenje v šolske knjige, polnočne večerje potrpežljivo čakanje v vrsti za kosilo v kantini in brezciljno pohajkovanje po mestnih ulicah vsakodnevno vandranje na kampus. Še prijetno dvomestno temperaturno številko je zasnežil ponoven zimski val, ki se v zadnjih dneh podi po jugovzhodni Evropi. Pa vendar počitniška atmosfera še kar vztrajno lebdi nad Eskisehirjem. Večeri ostajajo dolgi, soba vedno polna pogovora željnih prijateljev in posedanja ob kavi neskončna. Naše počitnice se zaključijo julija.

Asure, vseživalski puding

V zadnjem mesecu je zvonec našega stanovanja skoraj vsak dan zapel pod pritiskom roke katerih od žena iz bližnje soseščine. Razlog za kratek obisk je bil vedno enak. Na naši kuhinjski mizi je po odhodu počival asure, tradicionalni Noetov puding. Z eno najstarejših turških slaščic naj bi praoče nahranil svoj ladijski živalski vrt in čeprav religijska legenda zatrjuje, da naj bi kombinacijo preko 15 sestavin (vse od ječmena, suhih marelic in fižola pa do orehov, čičerike, fig ipd.) z užitkom snedli prav vsi živalski predstavniki, nenavaden okus sumljivo izgledajočega pudinga zagotovo ni med najbolj priljubljenimi jedmi od izvrstne kulinarke razvajenih turških želodčkov. Ker islam "slaščici" oziroma izgovoru za slaščico odmerja kar cel mesec po zaključku žrtvovalnega bajrama in živali našega stanovanja ob pogledu nanj vztrajno vihajo nosove in smrčke, se gosta zmes skoraj dnevno preliva po mojih prebvnih kanalih. Čeprav mi je nenavaden okus všeč, po celomesečnem pospravljanju zalog širšega sosedskega kroga še nekaj časa zagotovo ne bom pogrešala basanja z zelenjavno-sadno brozgo.

Vse poti vodijo v Ankaro

V zadnjih dneh sem se nadvse amatersko spoprijemala s funkcijo turistične vodičke. Po tem ko sem se z novo garnituro Erasmus študentov ponesrečeno, a prav zabavno izgubljala v domačih logih, sem včeraj lokalno vodništvo nehote razširila tudi na širše turško območje. Ekipo svežih mednarodnih študentov sem suvereno usmerila na napačen vlak. Neprikladni odhodi naslednjih vlakov, poklapani obrazi in moje nerodno sestavljanje turške obrazložitve so prepričale biljaterja (?), da nas je z napol zastonjsko karto spustil vse do Ankare.

Če sem mislila, da turško prestolnico obvladam (in to samozavestno ubesedila tudi na glas :)), sem se precej uštela. K sreči je izgubljanje po velemestnih ulicah končal prihod naše drage Elif, ki me je razbremenila neusojene funkcije mestne vodičke in skupini veliko bolj vešče približala svoje rojstno mesto. Kljub nepričakovanemu mrazu in pomanjkanju časa za ogled vseh želenih turističnih atrakcij, nam je uspelo po nesreči zimprovizirati prav simpatičen valentinov (haha) izlet.

Javni prevoz za začetnike

Ko pri Cherry opravite šnelkurz uporabe javnih prevoznih sredstev in absorbirano teorijo zvežbate tudi v slovenski praksi, se lahkopreizkusite v ultimativnem prometnem testu - v turškem javnem prevozu.

Zalistajmo po prvih straneg skripte o turškem javnem transportu in se seznanimo z osnovnimi tipi prevoznih sredstev:

TAKSI

Rumeni taksiji so poleg kebaba in mošej eden od najrazpoznavnejših turških simbolov. Izdatno dekorirani z verskimi nalepkami, umetnim cvetjem in nacionalnimi simboli v svetlečih odtenkih vas na svoje tigraste, usnjene ali rdeče žametne sedeže gostoljubno vabijo na vsakem koraku. Hitrost storitve postavljajo na prvo mesto, četudi za ceno ignoriranja rdečih luči, vratolomnih prehitevanj in mučenja pospeševalnega pedala. Poleg sproščenega adrenalina se vam ob odsotnosti predhodnih pogajanj obeta tudi sprostitev vsebine vaših denarnic, zato je opravljen tečaj iz Osnov pogajanja v turškem okolju obvezen pred vstopom v rumeno kureto.

DOLMUS

Fenomen križanca med avtobusom in osebnim avtomobilom je v gibljivih slikah učinkovito upodobila skupina prijateljev, zato opis prepušča mesto kratkemu filmčku iz končno odblokiranega YouTuba

AVTOBUS

Da se avtobusni prevoz vtisne v spomin, v Turčiji poskrbijo ustrežni stevardi, ki strežejo kavo, čaj, slaščice in kolonjsko vodico, sedežni red, ki se strikno upošteva tudi ob povsem praznem vozilu, ter prepovedana uporaba telefonov in drugih elektronskih naprav, ki te lahko stane vozovnice in posledičnega prihoda na zadano destinacijo. V avtobusni odisejadi niso nenavadni niti redni postanki v avto(bus)-pralnici, šoferjevo obvezno verižno kajenje, čiščenje oken kar med vožnjo, izdatno parfumiranje, brezžični internet in deljenje blazinic za spanje.

Odvito

V zahodnjaških mentalnih enciklopedijah je ob pojmu turške ženske navadno naslikano dekle temnejše poti, ovito v naglavno ruto ali nemara celo niqabe, dolge tunike, ki konkurirajo čebelarskim modnim smernicam. Taista ženska hodi po drugi strani ceste kot moški, njene roke se še niso dotaknile volilnega lističa, mož jo zapira v kletno sobo brez oken in si jo deli z vsaj tremi drugimi ženami. Očitno s tovrstnih enciklopedij že dolgo nihče ni pobrisal navideznega prahu, saj svoboda turške ženske že skoraj stoletje ni več omejena s striktnim šeriatom, na koranu temelječim pravom. Zahvaljujoč reformam Ataturka, drznim feministkam in odločnim korakanjem proti evropski meji, sodobne ženske z lahkoto odvržejo naglavno ruto oziroma še več – v to dejanje so celo zakonsko prisiljene. V sekularizirani zakonodaji je nošenje muslimanskih ženskih pokrival prepovedano na številnih uradnih mestih, vse od šol in univerz pa do vseh vladnih uradov. Prizori pokritih deklet, ki pred predavanji na šolskem stranišču zlagajo rute, ali varnostnikov, ki ovitim ženskam ne dovoljujejo vstopa v nekatera javna poslopja, so povsem običajni in pogosti. Ob trenutni turški politični situaciji z radikalno desnim vladnim vrhom pa postajajo polemike o nošenju naglavnih rut vse bolj bučne in žolčne in zradiranje trenutnih zahodno-sekularizacijskih omejitev vse bolj verjetno.

Grško počitnikovanje

Alexandropoulis - Didimoticho - Trainaupolis - Loutra - Alexandropoulis

Po bolgarskem incidentu sva si zaželeli sonca, morja, brezskrbnega počitka in predvsem - prijaznejših ljudi. Za vse našteto sva se zopet zapletali na mejah (kaj dela "ilegalski" žig!), a naposled našli zadoščenje s štiridnevnim počitnikovanjem v Grčiji.

Bolgarski ilegalki

Ko sta najina prsta navdušeno pristala na veliki piki na levi strani bolgarskega zemljevida, sva bili z Jago trdno prepričani, da bova dvodimenzionalni podobi s papirja kaj kmalu dodali tudi žive podobe slovite balkanske metropole. Ko sva hlastali za informacijami na internetu, pri bolgarskih prijateljih in popotnikih, se po Eskishirju hvalili o najini počitniški destinaciji, kupili karto in se zvijali na neudobnih sedežih mednarodnega avtobusa, je bila realizacija najinega popotniškega načrta še bolj trdna. Pa vendar nama ni uspelo vzdihovati ob arhitekturnih presežkih, dešifrirati napisov v cirilici in se namakati v bulgarskih termah. Sredi noči je najine načrte odpihnilo arogantno dretje odurno nesramnega bolgarskega carinika ...

Sporen je bil Jagin mongolski potni list, ki je negativnemu protagonistu naše žalostne zgodbe simboliziral ilegalno prečkanje meje. Jagini poskusi obrazložitve zapletenega trodržavljanstva in vseevropske vize je odbilo stekleno okence, ki ga je z vehementno kretnjo spustil rasistično-len uradnik. Na pomoč nama ni priskočila niti stevardesa z angleško-bulgarskim jezikovnim ozadjem (in dodala: »Nič novega, ti Azijci vedno povzročajo težave«) niti avtorčina (nezaigrana) strategija objokanih bambi oči, protestiranje pred okencem ali kombinacija sredinočnega termina in polarnih temperatur. Stevardesa je z avtobusa hladnokrvno zalučala najino prtljago, carinik je namesto informacij o hotelu Jagi izročil poročilo o ujetju med ilegalnim prestopanjem meje, meni pa žig o zavrnjenem vstopu v Bolgarijo.

Prav filmsko je moralo izgledati, ko sva obupano sedeli na nikogaršnji zemlji z (dobesedno) šklepetajočimi zobmi, rdečimi očmi, lačni, jezni, premraženi in prestrašeni. Medtem ko se je polovica nesrečnega para vdala v usodo in bila prepričana, da bo bolgarska meja predstavljala mejo med življenjem in smrtjo, je razsodnejša kolegica poštopala makedonski bus, ki je naključno potoval v Istanbul. Za pametno plačilo, švercanje viskija in posodo potnega lista za nabavo cigaret sva s »kototamopijeva« busom dokaj srečno prispeli v turško metropolo.

Nočno avanturo je razblinilo rumeno istanbulsko sonce. Le nesrečen žig in neizkoriščena vozovnica sta pričala, da najhujša nočna mora žal ni bila sproducirana zgolj v najinih utrujenih možganih ... če zaključim nadvse filmsko.

Istanbulski vikend

Istanbul, Istanbul, u tvojim očima, a na tvojim usnama poema (Kultur Shock: Istanbul)

Če so bili moji istanbulski potopisi še pred nekaj tedni prežeti z razočaranim podtonom in neprepričljivimi opisi, je po minulem vikendu v turški kulturni prestolnici podoba zloglasnega mesta dobila intenzivnejše odtenke in jasnejše obrise. Čeprav Istanbul težko uvrščam v sam vrh seznama svojih najljubših mest ali potencialnih prebivališč v bodočnosti, sem prepričana, da bo ostal kraj, kamor se bom rada vračala. Zaradi osupljive arhitekture, živahnega (četudi blazno utrujajočega) mestnega utripa, konglomerata ras, velikosti, barv, oblik, zvokov in kultur ... in predvsem zaradi in s prijatelji. Bo že res, da je v družbi vse lepše. Še posebej, če le-to poosebljajo moji najljubši »turški« punci, istanbulski prijatelji in sveža mednarodna spoznanstva.

Itinerarij: Ayasofia, Dolmabahce Sarayi, Yerebatan Sarayı (Bazilika Sarnıcı), Taksim, Kapalicarsi, Galata Kulesi, nešteto čajev, kebabov, Efesev, simitev, školjk in cig koft v random restavracijah in barih.

Z Mathijasem iz Švice (enemu od dveh švicarskih Mathijasev s popotovanja) :)