Turški omnibus

Sklepna (in neobjavljena) Zapikova kolumna Ob skodelici turške kave

Vrela voda potemni v svetlo rjavo, ko v dno kozarca sprosti vsebino male kavne vrečke. Med pasivnim mešanjem nastajajočega napitka pogled preusmeri s keramične skodelice na računalniški zaslon. »Zadnja kolumna,« zavzdihne, ko razmišljujoče odpira prazen dokument. Ko brez konkretne vsebinske ideje bodečo belino praznega virtualnega papirja avtomatično opremi z glavo kolumne, ji naslovna »skodelica kave« bliskovito natisne mentalni vsebinski koncept. »Zgodba o Turčiji je zgodba o kavi,« pomisli in med srkanjem krstnega požirka svoje misli s hitrim udrihanjem po tipkovici ubeseduje v oprijemljivejšo formo.

***

Stare grbave roke počasi privzdignejo mali porcelanasti krožnik, ki pokriva miniaturno skodelico. Črne oči, ugnezdene v razpacan okvir močnega črnila, se zazrejo v zasušeno kavno usedlino, razlito po notranjosti skodelice. Molčeče bolščanje v prihodnost izzove komaj zaznavnost živčnost na drugi strani mize. Mlado dekle z vznemirljivim pričakovanjem zre v oči, ki še vedno neslišno potujejo po njeni usodi. Ne da bi dvignila obraz, stara prerokovolka zamrmra besede, ki si jih njihove mlade prejemnice vedno tako goreče želijo. »Razdalja in nevarne situacije, v katere ga potiska služenje vojaškega roka, bodo samo okrepili njegovo ljubezen, ki se bo sprostila v popolno zakonosko zvezo ob ponovnem snidenju.« Dekle le s težka zadrži veselje, ki jo napolni ob prerokbi, ki v njene ušesne bobniče prijadra z nasprotne strani nizke orientalske mize. Samo nekaj temnih kavnih pack in šestmesečna mora čakanja postane peresno lahka.

***

Misteriozni ambient zamenja preprosta notranjost tradicionalne turške kavarne. Pod Alahovim simbolom, ki predstavlja edino dekoracijo skromnega prostora, se stari moški postavi molče upogibata nad oguljeno mizo. Ko se jima približamo, se v objektiv našega pogleda ujame lesena deska, obtežena z dvobarvnimi žetoni. Površina železne mize ob mimobežnem srečanju z dvema kockama spusti neprijetno jedek zvok. Starec na levi brez vidnega vznemirjenja vešče prestavi žetone na igralni plošči in med čakanjem na nasprotniko potezo k ustom, uokvirjenim s sivimi brkami, primakne malo porcelanasto skodelico močne črne kave. Samo ugiba lahko, kolikokrat poprej je držal ročaj iste kavne skodelice v zakajenem prostoru na vogalu svoje ulice in na enako lenobno torkovo popoldne rutinirano premikal prste ob igri tavle. Iz razmišljanj ga predrami prepevanje dobro znane kombinacije arabskih besed, ki skozi ogromna okna priplava v notranjost kavarne. Moški si popravi čepico na osiveli glavi in se počasi dvigne s stola, sledeč zvokom z minareta. Povsem enako kot že trikrat tisti dan, povsem enako kot že ničkolikokrat poprej.

***

Uglasbeno pozivanje k molitvi preglasijo bučni basi, ki z zvočnim tokom derejo po osrednji istanbulski ulici Istiklal. Z epicentra v eni od značilnih petnadstropnih barov se prerinejo v številne trgovine s spominki, zaobjamejo eno od mnogih kino dvoran, v kanonu zadonijo z uličnimi glasbeniki pred nizozemsko ambasado in za hip prekinejo pogovore, ki se med srkanjem iz velikega papirnatega kozarca mednarodne verige kavarn odvijajo na s spomladanskim soncem obsijani terasi. Druženje ob novodobni zamenjavi turške kave učinkovito napolni terasno v jedru sodobnega Istanbula. Pletene stole pod obledelim senčnikom zasedajo v naglavne rute ovita dekleta z ogromnimi sončnimi očali in modernimi evropskimi oblačili zapeljivih krojev. Ob le streljaj oddaljeni mizi se stiska gruča črnolasih fantov v skoraj identičnih vijoličnih srajicah, držeč vsak svojo cigareto. Za njihovimi hrbti gruča britanskih turistov, okitenih s fotoaparati in čepicami, mrzlično lista po turističnem vodiču, in potrpežljivo sodeluje v natakarjevem entuziastičnem biografsko-geografskem anketiranju. Poskrani v reko ljudi, ki se vije proti Taksimu, se s pogledom oddaljimo od moderno opremljene kavarne in v živahnem uličnem ritmu zajadramo v običajno istanbulsko dopoldne.

***

»Kahve istiyor musunuz?,« zasliši nekaj centimentrov nad seboj. Svoje pogled odmrzne z na mali avtobusni mizici razprte revije in brez besed prikima v odgovor. Stevard v mali plastični kozarec vešče nalije temno tekočino in se po ozkem prehodu previdno premakne proti zadku drvečega avtobusa. »Turška gostoljubnost res ne pozna meja,« se nasmehne ob previdnem držanju razgrete plastike in svojo pozornost zopet preusmeri na Zapikovo kolumno, ki ga zadnjič v besedah popelje v kraje, ki jih bo že tako kmalu spoznaval tudi prvoosebno.

Tok tok, je kdo tu?

Krivdo lahko natisnem na junijske izpitne pole, jo zbašem v popotniški nahrbtnik ali pa se obesim na tisto klasično pisateljsko o pomanjkanju inspiracije. Ne glede na to, katero od naštetih možnostih proglasim za žrtveno jagnje mojih svetlobno dooolgih blogerskih počitnic, bo nekajmesečna praznina v turškem virtualnem dnevniku ostajala enako globoka, (zadnji preživeli) bralci pa še vedno razočarani nad pomanjkanjem novic s skrajnega evropskega robu.

V času blogerske odsotnosti sem uspešno zaključila 3. letnik, štopala po vzhodu Turčije, se prebila skozi odisejado z Orient Expressom, preživela nesrečno z vlakom, s kombijem prečesala mitične pokrajine Finske, Norveške in Švedske, postopala po estonskih gozdovih, raziskovala urbane presežke Latvije, po sili razmer občudovala beneške gondole in beograjsko nočno življenje, absorbirala filmske zgodbe pod zvezdami na motovunskem filmskem festivalu, izležavala na istrskih plažah in se ves teden nacejala (= 2 pivi / teden) z razvpitim češkim pivom v zlati Pragi.

Ker vse kaže, da me bodo kulturni šoki še naprej vztrajno tresli, ostajam prilepljena na isti elektronski naslov v nestrpnem pričakovanju novih razlogov za oslinjenje blogerskega peresa!

Gökhanu ...

An eye for an eye will leave us all blind (M. Gandhi)

Krvno maščevanje je zagotovo najtemnejši del turške kulture, ki procesom modernizacije navkljub še vedno aktivno živi in -mori. Kako nezrelo je, da besede v urejanju medosebnih odnosov zamenja nož? Kako zaskrbljujoče je, da plačevanje smrtnega davka ni rezervirano zgolj za stare tradicionaliste na nerazvitem vzhodu, temveč brutalno posega tudi med zahodno mladino? Kako neopisljivo grozno je, ko maščevalni nož kruto zareže v prijateljevo življenje ...

Televizijska zvezda ali raje lubenica

Ker smo v Eskisehirju tuji študentje ogrožena vrsta, smo med turškimi sovrstniki dobro poznani. Najmanj polovica univerze brez težav zrecitira naša imena in priimke, če že ne poseduje podrobnosti iz osebnega življenja, ki se v obliki tračev aktivno podijo po šolskih hodnikih. Prepoznavnost sem si danes utrdila tudi z intervjujem za anatolsko televizijo, kjer sem v družbi simpatične voditeljice in živčnega tolmača slabo uro razglabljala o turškem inozemstvu, oddaljeni domovini in študiju v tujini. Čeprav je bila sama oddaja nadvse zabavna in zanimiva, so bile najbolj navdušujoče predvsem predpriprave. Po tem ko sem spoznala 15-člansko ekipo in opravila turistični ogled studijev, je maskerka v turškem stilu obdelala moj obraz, ki je po natančnem vizažističnem delu spominjal na olupljeno lubenico - menda v skladu z mojimi oblačili. Vso svetlečo, lesketajočo in predvsem rožnato so me pospremili v glavni studio, kjer sem ob pogledu na število kamer, številčnost snemalne ekipe in velikost studia začetno ravnodušnost zamenjala z živčnim presedanjem po stolu. Veliko slabše se je držal prevajalec, ki je z intenzivnim tresenjem spominjal na bormašino na dveh nogah. Pa ni trajalo dolgo, ko se je trojica že veselo krohotala ob slovenskih pivskih navadah, voditeljičinemu plesu, mojemu procesu navajanja na novo okolje in okorni turščini. Oddaja bo na sporedu naslednji petek, ogleda pa se ob mimobežnih srečanjih z rožnato podobo v ogledalu kar malo bojim.

Odklop

Ko sem po enotedenski aklimatizaciji zopet posvojila delovni ritem, je na našo oglasno desko priromalo obvestilo o počitniškem tednu. Po pozdravu počitnicam v obliki zabave presenečanja za cimrov rojstni dan in današnji vele-študetski paradi / maškaradi, zopet zapuščam Eskisehir in svoja jadra usmerjam proti egejski obali.

Festivalsko

Medtem ko so rodno grudo obarvale barve mladosti z nemara mojim najljubšim festivalom, kranjsko festivalsko abstinenco uspešno kompenziram tudi v novem življenjskem biotopu. Po istanbulskem filmskem festivalu se znova predajam zgodbam s filmskega platna na eskisehirskem mednarodnem filmskem festivalu. Vsakodnevno čukanje v eni od šestih dvoran, raztresenih po (pred)mest(j)u, ob najbolj nenavadnih urah - od kurje zgodnjih jutranjih terminov do celonočnih projekcij, me je z zares odličnimi filmskimi deli učinkovito potolažilo po špricanju zadnjega LIFFe.

Festivalski utrip pa pospešuje tudi mednarodni poletni festival, ki z vrsto kulturnih dogodkov predstavlja enega osrednjih festivalskih dogodkov v naših koncih. Včeraj smo se (v busu skupaj s približno 200 mladimi, ležečimi, sedečimi in stoječimi v občutno premajhnem avtobusu) odpeljali na veliki otvoritveni koncert Koc Festa s trenutno najbolj vročimi imeni turškega (hard)rock scene. Po milah-lalah, ki običajno etiketirajo naše turško nočno življenje, je trša alternativa prav prijetno uravnotežila dosedanje glasbene vtise.

Iz družinskega albuma

Z novim postom se vračam v počitniško atmosfero, ki sem jo v družinski družbi absorbirala poldrugi teden. Po večmesečnem spletnem vzdrževanju stikov smo se Sadarjevi znova združili na turških tleh. Za uverturo smo maratonsko prečesavali eskisehirske ulice ter njegovo družabno in kulinarično življenje. Da se nožne mišice ne bi prehitro ohladile, smo jih razgibali s sprehodom skozi frigijsko zgodovino v starodavnem mestu Midas Sehri. V skladu z nezdravim turškim življenjem smo dan v naravi podčrtali z nekaj masti z žara na popoldanskem pikniku v bližini omenjenega arheološkega presežka naše regije. Počasi smo se premaknili po zgodovinski premici in se ugnezdili v antiki. V Pergamonu, Efesu in Afrodiziasu smo podoživiljali grške čase, vez s sedanjostjo pa ohranjali v turističnem Kusadasiju. Za popoln turški itinerarij smo na deževno popoldne utaborili tudi v Pamukkalah, v kulinarično spominsko knjigo pa dan kasneje vpisali afyonski kaymak. Po slovesu od eskisehirskih prijateljev smo za veliki finale prihranili še Istanbul z vsemi pomembnimi mošejami, ladjico, barantanjem na pazarjih in vodno pipo. Anadolu ekspres me je še prehitro odpeljal nazaj v aktiven študijski ritem, ki bo še dva meseca družinske vezi prepletal izključno po virtualnih kanalih.

Hladni jutranji tuš

Ob živčnemu iskanju primernega pokrivalo, ki bi kar najbolj učinkovito pokrilo nezavidljivo stanje naglavnega okrasja, preklinjam podjetje s plinom, ki topli vodi že šest dni vztrajno preprečuje pretakanje po vodovodih našega stanovanja.

Odsotnost tople vode ni edina nadloga, ki otežuje turški stanovanjski vsakdan. Na seznamu osovraženih podjetij kraljuje internetna družba, ki nas skoraj dnevno pošilja v kameno dobo z luknjanjem medmrežja (po Murphyjevem zakonu navadno eno uro pred oddajo eseja ali članka). V visoki frekvenci okvar jim konkurira električno podjetje. Vsakotedenske eko urice v soju sveč so sicer prav prijetne, istega pridevnika pa ne bi mogli uporabiti, ko pride do odklopa vode. Ko stanovanje porabi vnaprej plačano količino vode, pipe otvorijo stavko, ki jo prekini le nova vodna kreditna kartica, kupljena v komunalnem podjetju. In ko smo že pri komunali, ne moremo mimo čudaškega sistema za odlaganje smeti. Ker je na turških ulicah že zadosti krame, so se odgovorni nadvse pametno odločili, da jih osvobodijo vsaj "kant" za smeti. Odpadke tako na ulico odlagaš prosto - v vrečah ali kar tako, da pa estetika ulice vseeno ne bi preveč trpela ob dnevni svetlobi, je legalno smetenje pločnikov in cest dovoljeno samo po 7. uri zvečer.

No ja, saj ni tako hudo, kot se sliši. Po (dobesedno) hladnem jutranjem tušu se pač prileže znova pognati kri po žilah z odpiranjem ventilov jeze (edinih trenutno delujočih ventilov v našem stanovanju).

Spletna hibernacija

Počasi se prebujam iz poznoaprilske spletne hibernacije, ki me je neobičajno dolgo ločevala od virtualnih "kulturnih šokov". Ni bil samo krstni vročinski val tisti, ki mi je preprečeval taborjenje pred računalniškim ekranom. V zadnjih tednih sem s kamero v rokah prečesala eskisehirske ulice in v družbi staršev prekrižalila zahodno turško obalo. Medtem sem se stežka poslovila od enega boljših mednarodnih prijateljev, prevzemala vlogo tete Justi, se ob tem še sama navlekla nekaj težav in nemočno zrla v koledar, s katerega so svetlobno hitro leteli dnevni lističi. Čeprav se okoli mene dogaja toliko stvari, da jih moja betica le s težavo procesira, ostaja turški "must do" seznam še vedno zaskrbljujoče dolg. Ko bi se lahko zabubila tudi v počitniško hibernacijo in ostala pogreznjena v turške sanje še kakšno leto ...

Pod nesvobodnim soncem

Svojo potovalno tragedijo na bolgarski meji sem na Kultur Soku že ubesedovala. Razširenjena na vsesplošno turško potovalno problematiko pa se je zgodba natisnila tudi v aprilski ediciji Zapika.

Charliejevi angelčki na istanbulski misiji

Charlieji angelčki v podobi Albine, Austeje in moje malenkosti so minuli vikend odfrčali v Istanbul. Angelski prisotnosti primerno je mesto opravičevalo rajsko prizorišče dogajanja z idilično vremensko sliko, ki je izletu avtomatično pripela nekaj nezanemarljivih dodatnih točk. Poleg neprestanega izrisavanja vzporednic s slovitimi filmskimi junakinjami je rdeče-rjavo-svetlolasa trojica zrla v platno Istanbulskega filmskega festivala, poležavala na bosporski obali, maratonsko srečevala nasmejane eskisehirske obraze, hranila svoj turistični alterego z nekaj obveznimi obiski muzejev, mošej in drugih istanbulskih znamenitosti, tekmovala v številu na novo pridobljenih žuljev in uživala v skrajno sproščujočem spomladanskem vikendu.

1, 2, 3 ... tut nefesen

Moji telovadni rituali so v turškem okolju omejeni na vsakodnevne večkilometrske odisejade po campusu in mestnem jedru, večerno posakovanje ob temperamentni turški glasbi in jogo, ki ob odsotnosti aerobike, smučanja, kolesarjenja, teka in plavanja ostaja moja edina športna aktivnost. Nekajkrat tedensko - poleg rednega zviranja v domači sobi - tako pretegujem svoje krake v simpatičnem centru na rečnem bregu, ki poleg moje telovadnice z rednimi socialnimi aktivnostmi in pristnimi odnosi prevzema tudi mesto drugega doma.

V nekaj več kot polletnem prakticiranju starodavne znanosti, filozofije oziroma oblike rekreacije me je joga popolnoma prevzela. Sedenje z nogami za vratom, stanje na glavi, upogibanje v najbolj bizarne položaje in dviganje okončin v vse možne strani je pač nadvse zabavno. Poleg telesnih izzivov, (kao) ojačanih mišic in vidno povečano fleksibilnostjo pa me začenja navduševati tudi modrost, ki se počasi preliva v moje osebne filozofske nazore. :)

Življenje kot v filmu

Zadnji tedni se (v nevarnih spiralah) vrtijo okoli mojega krstnega režiserskega projekta oziroma projektov, ki jih v okviru predmeta Producing & Directing pripravljamo z latvijsko-nizozemsko-madžarsko filmsko ekipo. Čeprav izgleda snemanje dokumentarnih filmov v prijateljskem krogu nadvse zabavno, pozitivne pridevnike večkrat zamenjujejo njihovi stresni in naporni bratje. Produktivnosti šestih kreativnih glav je skrajno pohvalna, občutno manj uspešno pa je usklajevanje enakega števila urnikov, vzdrževanje koncentracije, sprejetje skupinskih pravil in realizacija naših visokoletečih načrtov.

Tako naša ekipa dnevno pretiči skupaj najmanj dve uri, rezultati pa se še vedno niso materializirali v oprijemljivejša agregatna stanja. V dveh tednih smo spisali tri scenarije - od tega dva zavrgli, zadnji pa nam ni všeč, podelili 57 negativnih točk, na balkon zaprli 2 člana, popili 69 kav, mučili našo mačko, razbijali kozarce, delali načrte za poletje, spali na sestankih, se nekaj ur kregali, ali so posnetki študentov, ki si izposojajo knjige v knjižnici, klišejski ali ne, poskušali prepričati ostale člane, da je letenje z avionom na kraj snemanja ob minimalnem budgetu in odsotnosti časa nadvse utopično, gladili nesporazume o objavi fotk na Facebooku, se živčno "zlamljali" in se učili za izpite. Snemali film? Ah ne, do tja seveda še nismo prišli.

Vrtenje z derviši v Konyi

Čeprav se izlet v Konyo bliskovito odmika na časovni premici, na lenobno aprilsko popoldne obujam zagotovo ene najlepših turških spominov (izleti so vedno zmaga!) in nostalgičen nasmeh kar naprej žalosto upogibam ob dejstvu, da je bila Konya naš zadnji zares skupni izlet.

1. april

Prvi april je obvezno rezerviran za smeh, humor in norčarije, ne glede na potencialno mrščenje čela ob kupih dela in neprijaznemu vremenu.

Po misiji raziskovanja humorja na skrajnem evropskem robu, si moramo priznati, da se Turki in humor le redko opravičeno pojavljajo v istem stavku, čeprav nekatere zabavne izjeme seveda potrjujejo pravilo. Med slednje se uvršča tudi blazno komičen (v najširši definicija pojma) lik Nasrettin Hoca, osrednja figura skoraj vseh bližnjevzhodnih šal in zabavnih anekdot, ki je v seldžuških časih sejala smeh prav v našem mestu (na kar so seveda vsi Eskisehirčani blazno ponosni tudi tisoče let kasneje)

V upanju, da vas bo katera od njegovih nadvse humornih šal, ki jih trenutno sama prebiram v turščini, nasmejala na turobno prvoaprilsko popoldne, pripenjam nekaj primerov.

Nasrettin je sedel na obrežju reke, ko mu je z nasprotnega brega mimoidoči moški zaklical:

"Učitelj moj, kako naj pridem na drugo stran?"
Nasrettin Hoca je v odgovor zavpil: "Saj si že na drugi strani."

Nasrettin je po domači kuhinji lačno brskal za hrano. Ker ni našel ničesar, kar bi potešilo njegovo lakoto, se je odpravil na sprehod okoli jezera ob Aksehirju, po katerem je kot vedno plavalo polno rac, se usedel na tla in začel srebati jezersko vodo.
Mimoidoči so ga začudeno spraševali: "Častitljivi učitelj, kaj vendar delate?"
Hoca je mirno odgovoril: "Večerjam račjo juho."

Ponedeljek

" ... whenever Monday comes, but whenever Monday comes
You can find me cryin' all of the time."
(The Mamas and the Papas)

"It's just another manic Monday ..."
(The Bangles)

"And where, where will you go and how will you know you didn't get it all wrong.
... It's just another Monday morning"
(Pulp)

"Monday you can fall apart ..."
(The Cure)

" I dont like Mondays,
I want to shoot the whole day down"
(Boomtown Rats)

Skoraj pozabljena ponedeljkova depresija mi je izžela še zadnje kaplje energije in potrebnega elana. "Novi začetki bi morali biti vendar lepi," si neprepričljivo prigovarjam med nemirnim premetavanjem po postelji in ob pogledu na zasolzeno okno upam, da bo hladen dež izpral ponedeljkovo melanholijo v optimistično aprilsko jutro.

Turški pirhi

Čeprav v slovenskem okolju velikonočne praznike častim izključno zavoljo polnega hladilnika in prostega ponedeljka, se mi je osrednji krščanski praznik nekaj tisoč kilometrov od doma priljubil zaradi povsem drugačnih razlogov. Ne, nisem doživela razsvetljenja in se dala krstiti, temveč zgolj preživela nadvse simpatičen spomladanski dan.

Po deseturnem premetavanju na nočnem vlaku iz Konye smo se okrepčali in spočili s celodnevnim piknikovanjem pred Tjašinim blokom. Polemike o tem, ali naj pripravimo značilen turški zajtrk, ki ga vsi nadvse obožujemo, ali raje tipične velikonočne specialitete, smo rešili nadvse taktno in na piknik deko zložili tako pirhe in pršut kot tudi beli sir, čaj, paradižnik in olive, skombinirane z nekaj univerzalnimi čokoladno-marmeladnimi namazi.

Spomladansko idilo smo z velikonočnim aranžmajem prenesli tudi v domačo kuhinjo, ki je tako postala atrakcija širšega blokovskega prebivalstva. Preostanek dneva in večera smo sprejemali radovedne goste, ki so se smejali čudnim evropskim težnjam po barvanju jajc, ki jih nato tako ali tako poješ, in se slikali ob naši kuhinjski mizi. :)

Flower Power

Hippie Party ob prihodu pomladi

Darilaaaaaa

Kultura obdarovanja je v Turčiji zagotovo bolj razvita kot v naših logih. Od kar imam v žepu turški potni list, tudi sama aktivno zavijam in odpošiljam darila ter se predvsem navajam sprejemanja daril brez prerekanj o nepotrebnosti in slabe vesti.

Okoli daril sta se še posebej živahno vrtela zadnja dva tedna. Medtem ko sem skoraj vsako noč rezala, lepila, sestavljala, porisavala in popisavala darila za nemara najljubša Erasmus prijatelja, se je načelo recipročnosti potrdilo v prejetju nemalo simpatičnih presenečenj ob dnevu žena, obisku cimrovih sorodnikov in prijateljice iz Ankare. Najbolj pa sem bila vesela - pa naj se sliši še tako zelo osladno - tistih paketov, ki ovita v rumen poštni papir pripotovala iz daljne domovine. (ja, res se sliši osladno!)

Med njimi zagotovo izstopa današnji spomladanski paket, ki me je pričakal tik ob prihodu pomladi.

hvala mami! :)

Vaše razglednice so se z rožnatih sten moje sobe razrasle tudi v kuhinjo

HVALA!

V družbi pomaranč, čajev in bolanih sotrpinov

Kljub nenehnih ugibanjem, ali je kriva čudaška vremenska slika, spomladanski veter ali zgolj neutrudna bakterija, nam še ni uspelo razkriti razloga za vsesplošno epidemijo gripe, ki je v zadnjih dveh tednih širši prijateljski krog pokrila z odejo, mu v roke potisnila čaj z medom in ga obkolila s posmrkanimi robčki. Čeprav se ob veličastnemu prihodu pomladi res ne želimo z zamašenim nosom in razbolelim grlom premetavati po posteljah (oz. jogijih, glede na to, da so postelje tu pravi luksuz), je vsesplošna bolanost včasih prav simpatično-prijetna. Ob sončnih dnevih zaviti v šale previdno posedamo v zavetju, ob večerih pa se zapiramo v karantene, oboroženi s filmi, vitamini in kolekcijo zeliščnih čajev. Če sem iskrena, mi družabni večeri z lupljenjem pomaranč, zavijanjem v odeje in smejanjem ob starih sezonah humorističnih komedij po neprekinjenem marčevskem nizu zabav nadvse ustrezajo. Da ne pozabimo, kako izgleda notranjost naših priljubljenih žurerskih zatočišč, in da se ne pozdravimo prehitro, pa vsake toliko le skočimo do centra in običajno horizontalno pozicijo zamenjamo z bolj dinamičnimi plesnimi alternativami.

P.s.: Da bolezen le ni tako prijetna, potrjujejo nedavne halucinacije, ki so pospremile moj vročinski val. Hvala prijateljem, ki so me rešili spanja na hodniku, me oblečeno spravili v posteljo in ne zavijali z očmi ob čudaških blodnjah. :)