Facebooking

Virtualno življenje se že od nekdaj trdno prepleta z mojim vsakdanom. Po okornem kobacanju na Ircu sem shodila z ICQ-jem in urejanjem osnovnošolske skupinske domače strani, zravnala svojo spletno držo z MSN-jem in gtalkom ter jačala internetne nožne mišice z blogom, obsedenostjo z YouTubeom in urejanjem več spletnih strani. Za moje virtualne kondicijske treninge je FaceBook preprosto neobhoden ...

Pravzaprav sem idejo snovanja še enega spletnega središča z nesramežljivim razkrivanjem svoje zasebnosti zavračala zavidljivo dolgo. Življenje v turškem okolju pa me je prisililo k novi spletni misiji z besedami "You can't live in Turkey without FaceBook." (by turška sošolka)

In tako sem pred svoj obraz postavila knjigo ter se naselila v verjetno najhitreje razvijajoči se globalni vasi z milijonskim številom prebivalcev. V moji soseski se dnevno naseljuje vse več prijateljev in znancev, ki trkajo na moja vrata z različnimi darili, mi v poštnem nabiralniku puščajo fotografije in pisemca ter mi mahajo s sosednjega okna.

Zabava med predvsem četica profesorjev, s katerimi se redno dopisujemo, izmenjavamo filmsko-knjižno-glasbene predloge in si pošiljamo zabavne fotografije. Poleg predstavnikov profesorske vrste, obveznih slovenskih kolegov in mednarodnih znancev, med mojimi FaceBook prijatelji ne manjkajo niti cimra in turška družba, s katerimi se videvamo na dnevni ravni. "FaceBook ponuja svojevrstno komunikacijsko zabavo," se strinjamo. Pa čeprav iz sosednje v sosednjo sobo.

Se vidimo na FaceBooku? :)