Krstni kulturni šok

Po mokrem slovesu, primerljivem s takratno gorenjsko vremensko sliko, sem stežka zapustila domačo grudo in preko Balkana odfrčala v svoj novi dom. Pravzaprav je bil novi dom oddaljen še za dveinpolurno čakanje na letališču, travmatično vožnjo z jutranjo podzemno železnico, zgubljenim tavanjem po istanbulski glavni avtobusni postaji, šesturno odisejado z avtobusom, ki je z gosto koncentracijo nenavadnih dogodkov opravičevala homerski naziv, skrajno adrenalinsko popotovanje s taksijem z odprtim prtljažnikom in misijo nemogoče oz. transportom mojih treh potovalk do stanovanja v tretjem nadstropju. Prvi kulturni šok me je v sila blagi obliki stresel ob pogledu na svoje novo stanovanjsko okolje s toaletno mizico, ki je izgovarjala odsotnost omare, hrupnimi sosedi na drugi strani balkona in jogijem na sredini sobe. Vendar je nekaj veščih aranžerskih prijemov kaj hitro udomačilo turško sobo, katere simpatičnost dodatno potencirata ekstra prijazna cimra. Poleg neustavljivega gostoljubja sta mi med drugim omogočila pisanje tega posta z nakupom novega kabla, ki bo v naslednjem mesecu nadomeščal wireless, razkazala okolico in me seznanila z vsemi prijatelji, ki znajo sproducirati vsaj eno angleško besedo (in z nekaterimi, ki sicer ne znajo, a so me želeli spoznati). Neustavljivega veselja prvega dne niso spodbili niti obvezno dretje z bližnjega minareta, ki me je močno ustrašil tudi ob neusmiljeni 5. uri zjutraj, nov birokratski šok in vesti o poplavi iz Slovenije. Za žalosten izraz na obrazu, v katerem sem se po treh nočeh končno zazibala v spanec, pa je poskrbela stanovanodajalčeva "neprijetna resnica" o nujnosti iskanja novega stanovanja v naslednjem tednu!

Ker sem v veščini tlačenja enormnih kupov oblačil v skromne prostornine že prava mojstrica, me misel na ponovno selitev niti ne skrbi toliko kot možnost, da se bom morala ločiti od sveže urejene sob(ic)e, najboljše lokacije ali nemara celo od svojih "duše" cimrov!