Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.
Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar