Čez nov virtualni prag

V življenju nisem izkusila veliko selitev. Že dobri dve dekadi ostajam zvesta kranjskemu gnezdu, težko odfrčim tudi z že udomačenih delovnih miz, menjavo izobraževalnih institucij pa definiram predvsem kot neobhodno zlo. Aktualni mesec bo nasprotno očitno zaznamovan s selitvami. Končno sem sem prebila lupino domačega jajca, se postavila na še malo okorne noge in odletela ne samo iz toplega objema domačega legla, temveč nonšalantno zapustila celo slovensko jato prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in znancev. Spotoma sem spletla tudi novo spletišče. "Če spreminjam življenjski slog, naj bodo spremembe radikalne", sem se optimistično bodrila ob pogledu stari blog, ki ga je odneslo skupaj s slovenskimi poplavami.

Tako vas z veseljem pozdravljam v svojem novem virtualnem domovanju. Še nekoliko nedodelanem v skladu s turško stanovanjsko kulturo, na sveže prebeljenem, a še vedno nastlanem z neobhodno slogovno šaro s stare spletne bajte, brez katerega moj nostalgičen alter ego pač ne more.